LJUBLJANA
Linhartova cesta 13, Ljubljana
Tel: 01 4344 822, 031 770 120,
051 332 776, 030 423 424
Fax: 059 09 57 66
e-mail: info@drustvo-dnk.si

ENOTA KOPER
Vojkovo nabrežje 10, Koper
Tel: 05 6393 170, 031 546 098
Fax: 05 6393 180
e-mail: dnk.koper@siol.net
NASILJE NAD ŽENSKAMI

Definicija nasilja nad ženskami temelji na problematizaciji neenako porazdeljene družbene moči med spoloma
Nasilje nad ženskami je skrajna oblika nadzora moških nad ženskami. Z nasiljem moški potiskajo ženske v podrejen položaj v primerjavi z moškimi.


Združeni narodi so l. 1993 v Deklaraciji o odpravi nasilja nad ženskami nasilje nad ženskami opredelili kot "vsako dejanje nasilja, ki temelji na spolu in ima za posledico ali je verjetno, da bo imelo za posledico,  fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje žensk. Vključene so tudi grožnje s takšnimi dejanji, odvzem ali samovoljna omejitev prostosti, ne glede na to, ali se to dogaja v zasebnem ali javnem prostoru."


Nasilje nad ženskami je družben problem
Na nasilje ne smemo gledati kot na individualen problem posameznice, ki doživlja nasilje. Pojav nasilja je namreč odvisen od tega, kako družba nanj reagira. Lahko ga sankcionira in obsodi ter s tem
skrbi za zmanjševanje možnosti za njegov pojav ali pa nasilje tolerira in minimalizira. Zato nasilje definiramo kot družben problem. Nasilje nad ženskami je družben problem tudi zaradi posledic, ki jih prinaša. Nasilje nad ženskami pomaga ohranjati neravnovesje moči med spoloma. Če se ženske trudijo preživeti v nasilnem odnosu, poskrbeti za svojo varnost, svojih moči ne morejo vlagati v izobraževanje, javno udejstvovanje in v druga področja svojega življenja. Nasilje nad ženskami je prav tako velika finančna obremenitev za državo (stroški zdravljenja, stroški zaradi odsotnosti z dela, stroški povezani s preprečevanjem nadaljnjega nasilja, ...).


Glede na realnost in statistike je najnevarnejši prostor za ženske njihov dom
Dom je najpogostejše prizorišče dolgotrajnega nasilja. Kar v 95% so moški nasilni do žensk in večino nasilja nad ženskami povzročijo moški, ki jih ženske dobro poznajo. Gre za družinske člane, sodelavce, sorodnike, prijatelje. Nasilje ostane najdlje skrito v zasebnih odnosih, saj se žrtev zaradi tesnih osebnih vezi s povzročiteljem težko odloči, da bo nasilni odnos zapustila. Tudi ko se odloči, povzročitelj ponavadi nasilje stopnjuje, da bi preprečili konec odnosa. Nadaljno težavo pri odhodu pogosto predstavlja neodobravanje okolice, kadar se ženska odloči oditi od povzročitelja ali proti njemu sprožiti postopke.



Za nasilje ni opravičila
Pogosto še vedno preveč toleranten odnos družbe do nasilja moških nad ženskami žrtvam nasilja otežuje skrb za lastno varnost in svoje pravice. Kljub splošnemu prepričanju, da se "žensk ne tepe", veliko ljudi meni, da ima moški pravico udariti žensko, če ima za to dovolj dober razlog. Ta mu daje pravico žensko kaznovati. A kaznovanje je možno samo, kadar je moč v odnosu porazdeljena neenakomerno, kar je za partnerski odnos nedopustno.



Tipičen povzročitelj in tipična žrtev ne obstajata
Nasilje nad ženskami se dogaja v vseh družbenih slojih. Napačno je prepričanje, da obstaja lik povzročitelja, ki ga lahko prepoznamo po nekih zunanjih lastnostih. Prav tako nasilje ni povezano z uživanjem alkohola ali drog, revščino, stopnjo izobrazbe, nacionalnostjo in drugim.


Razlogov za tako pogost pojav nasilja moških nad ženskami ni smiselno iskati v njihovih bioloških značilnosti, saj večina moških ni nasilnih. Prav tako niso vse ženske žrtve nasilja, zato tudi ne moremo govoriti, da je vloga žrtve povezana z biološkimi značilnostmi ženskega spola. Zmotno je prepričanje, da si ženske želijo biti žrtve, ker je to skladno s prirojenimi željami, da bi nekdo poskrbel zanje, jih vodil in usmerjal. Doživljanje nasilja ni prijetno in nihče si ne želi biti žrtev nasilja. Ženske, ki so doživele nasilje, nam povedo, da si najbolj želijo varnost, mir in življenje brez nasilja.


Nasilje je povezano s tradicionalnimi vlogami, ki jih pripisujemo moškim in ženskam
Na Društvu za nenasilno komunikacijo se pri delu z uporabnicami in uporabniki ukvarjamo s tem, kakšna prepričanja prenašamo, ustvarjamo in ohranjamo o ženskah, moških in odnosih med njimi. Spodbujamo kritično razmišljanje o sporočilih, ki jih o tem dobijo otroci in mladi, saj bodo kot odrasli ta sporočila posredovali naslednji generaciji.


Po tradicionalnih prepričanjih naj bi bil moški tisti, ki izkazuje moč, ki ni niti malo »ženski«, ki je aktiven, ki ne govori o svojih čustvih in ki ni »mevža« ali »baba«. Tradicionalna slika pravega moškega je »mačo«, ki ga ni strah pokazati sile in svoje težave rešuje z izkazovanjem moči. Ženska naj bi bila, po drugi strani, nežna, prilagodljiva,  podredljiva, razumevajoča, sposobna odpuščati in se žrtvovati za družino. Značilnosti in dinamika tako določenega odnosa med moškim in žensko, ki je povezan z definiranjem njune družbene vloge, so bistvenega pomena pri razumevanju pojava nasilja nad ženskami.


Socializacija deklice usmerja v vloge, ki ženskam jemljejo moč, da se postavijo zase
Tako ženske kot moški imamo potrebo po moči. Vendar tradicionalna moška vloga dovoljuje ali celo določa, da moški vedno izkazujejo moč in kontrolo nad sabo in drugimi. Ženska, ki naj bi bila ženstvena, mora po drugi strani zanikati ali prikriti tako kontrolo nad sabo kot moč in kontrolo nad drugimi. Tradicionalno naj bi bila ženska nežna, ljubezniva, pripravljena na pomoč, znati mora skrbeti za druge. Ženske se pogosto opisuje kot pasivne, šibke (v fizičnem in psihičnem smislu), čustvene, mile in pripravljene na odrekanje. Razlike med moškimi in ženskami pojasnjujemo s temi stereotipnimi predstavami, ki jih napačno pripisujemo biološkim značilnostim, ne pa različni socializaciji enih in drugih. Mnoge raziskave so namreč pokazale, da je socializacija različna že od rojstva dalje in celo že prej. Drugačna pričakovanja imamo, ko razmišljamo, ali se bo rodil fantek ali punčka. Takšna pričakovanja postavljajo moške v vlogo vodij, ženske pa v vlogo vodenih, kar nedvomno vodi v neravnovesje moči. Ker so te vloge povezane s splošno sprejetimi družbenimi vrednotami, silijo posameznice in posameznike, da jih ohranjajo znotraj osebnih odnosov in širše družbe. Pogosto se stereotipne vrednote uveljavlja tudi z nasiljem in toleranco do nasilja.



Nasilje v partnerskem odnosu se stopnjuje glede na pogostost in intenziteto
Nasilje nad ženskami v partnerskem odnosu se po prvem nasilnem dogodku začne stopnjevati tako po moči kot po pogostosti. Navadno se začne z blagimi oblikami psihičnega nasilja, ki jih žrtev ne prepoznava kot nasilje. Da bi preprečila nadaljnje nasilje, žrtev počasi prilagaja svoje življenje in sprejema omejitve, ki jih postavlja in zahteva povzročitelj. Nasilje se stopnjuje skladno s povzročiteljevo vse večjo željo po izkazovanju moči in nadzorovanju. Nekatere žrtve opisujejo, da so med posameznimi izbruhi nasilja doživele tudi obdobja miru. To so obdobja, ko se povzročitelj opraviči, ko z žrtvijo skleneta dogovor, da bo ona spremenila vedenje, povzročitelj pa obljubi, da ne bo več nasilen do nje. To obdobje je pogosto poimenovano obdobje medenih tednov. Nekatere žrtve pravijo, da teh obdobij nikoli niso doživele, saj so stalno doživljale le nasilje. V obdobjih miru se žrtve pogosto odločijo, da bodo ostale v odnosu. Vidijo možnost, da se bo partner spremenil. Ženske, ki živijo pod stalnim pritiskom, da bodo doživele nasilje, živijo v strahu za svoje telo in življenje pod nadzorstvom in v izolaciji. Zato pogosto ne najdejo več moči, da bi sploh iskale pot iz nasilja.


Pri preprečevanju nasilja moških nad ženskami je ključna ničelna toleranca do nasilja
Zaradi prepričanja, da so sociološke razlike med moškimi in ženskami naravne in da je naravna tudi »nagnjenost« moških k nasilju, je družba še do nedavnega izražala tolerantnost do nasilja moških nad ženskami. Če sta bila moški in ženska v partnerskem odnosu, je bila toleranca še večja. Še danes opažamo, da je javnost mnogo bolj ogorčena ob primerih nasilja žensk nad moškimi kot obratno, kljub temu, da je teh primerov bistveno manj kot primerov nasilja nad ženskami. Ogorčenje lahko pojasnimo s tem, da gre v teh primerih za bistven odstop od vrednot in pričakovanj, ki so povezane z vlogama spolov. Nasilje nad ženskami je nekaj, kar naj bi pričakovali glede na stereotipne lastnosti moških. Ženske naj bi to razumele in ostale na »svojih mestih«.


Nasilja v družini se naša družba še vedno premalo zaveda. Javnost je manj pozorna na nasilje, ki se dogaja znotraj družinskih odnosov in bolj na nasilje zunaj domov, še posebej v primerih posilstva.


Realnost o nasilju, še posebej spolnem, je drugačna od mitov, ki so prisotni v prepričanjih ljudi
Večinska predstava o posilstvu je, da neznan moški napade mlado in privlačno žensko na skritem prostoru. Ženska naj bi se v takšnem primeru aktivno branila, kar bi dokazovala s strgano obleko, modricami in podobnim. Strokovnjakinje, ki delajo z ženskami, ki so doživele spolno nasilje, večkrat povedo, da je posilstvo edino izmed kaznivih dejanj, pri katerem javnost pričakuje od žrtve, da se bo branila. Povzročitelj posilstva naj bi bil po pričakovanjih bistveno močnejši od ženske, imel naj bi orožje, bil naj bi alkoholiziran, imel naj bi močno, neobvladljivo spolno slo in tipične osebnostne lastnosti, ki so vidne že na prvi pogled. Resnica o posilstvih in nasilju je popolnoma drugačna. Spolno nasilje nad ženskami največkrat izvedejo moški, ki jih ženska dobro pozna. Ženske, ki so preživele nasilje, pogosto spregovorijo o spolnem nasilju, ki ga je nad njimi izvajal njihov partner v prepričanju, da mu partnerka pripada in mora izpolnjevati njegove želje tudi v spolnosti. Vodilo spolnega nasilja ni spolna sla, ampak potreba po moči. Ko povzročitelj izvaja spolno ali drugo vrsto nasilja nad žensko, pridobi nad njo moč in kontrolo. Spolno nasilje je navadno prepleteno z drugimi oblikami nasilja ali zlorabljanjem zaupanja. Žrtev se navadno ne upira fizično zaradi strahu, občutka brezizhodnosti in ker bi s tem tvegala še hujše poškodbe.



Za nasilje nikoli ni kriv in odgovoren nihče drug kot tisti, ki nasilje povzroča. Nič ne more biti razlog za nasilje.
Ženske krivdo za nasilje pogosto pripisujejo sebi, še posebej če so povzročitelji nasilni samo do njih. Osebe, ki povzročajo nasilje, sicer v družbi pogosto veljajo za zelo uglajene, mirne ljudi in dobre očete. Žrtve nasilja pogosto v svojem vedenju prepoznajo psihično nasilje in v tem vidijo razlog, da je partner nad njimi uporabil fizično ali drugo nasilje. Vendar pa nasilja v odnosu ne moremo preprečevati z enakim ali drugačnim nasiljem, oziroma z nadvladovanjam tistega, ki je prekoračil naše osebne meje. Nasilje lahko preprečimo tako, da drugo osebo opozorimo na svoje osebne meje. Če jih druga oseba ne upošteva, je potrebno na novo definirati odnos in oceniti, ali je smiselno vztrajati v odnosu, kjer se ne počutimo upoštevane in spoštovane na način, kot bi si želeli.

Pogosto se sprašujemo, zakaj žrtve nasilja vztrajajo v odnosu. Čas je, da  se vprašamo, zakaj v istem odnosu vztrajajo povzročitelji, ki jih vedenje partnerke tako moti, da se odločijo nad njo uporabiti nasilje?



Odhod iz nasilnega odnosa je priložnost za ponovno uživanje svojih pravic
Za žrtve nasilja je značilno, da začnejo v začetnem obdobju nasilnega odnosa spreminjati svoje vedenje, da bi preprečile nasilje. Svoje dejavnosti prilagodijo tako, da ustrezajo povzročitelju. Pogosto se odpovejo stikom s  prijateljicami
in prijatelji, odpovedo se svojemu načinu življenja. Takšno odpovedovanje se stopnjuje  dokler žrtev popolnoma ne skrči svojega življenjskega prostora. Odločitev za pobeg iz nasilnega odnosa ni lahka, zlasti če ima par skupaj otroke. Zaradi pričakovane tradicionalne vloge ženske, odhod iz nasilnega odnosa spremljajo hudi občutki krivde.


Pri preprečevanju nasilja nad ženskami je ključen odziv okolice na posamezne primere nasilja
Preprečevanje nasilja je pogosto oteženo zaradi odziva okolice, ki po eni strani meni, da se v problem ne sme vmešavati, ker gre za zaseben konflikt. Po drugi strani se ljudje velikokrat postavijo v vlogo razsodnikov in ocenjujejo, kdo je bolj kriv za nasilje, kdo je izzival in ali si je ženska nasilje zaslužila. Kadar poskuša žrtev pokazati svoje meje, izraziti svoje misli in prepričanja, povzročitelji in okolica to pogosto razumejo žot izzivanje. Tako namreč ženska ogrozi povzročiteljev nadzor nad situacijo in s tem njegovo identiteto moškosti. Izhodišče, da ima vsaka zgodba dve plati, pri preprečevanju nasilja ne pomaga. Nasilje nad ženskami je nasilje in je kaznivo dejanje. Nič ne more opravičiti nasilja. Nasilje je točka, ko okolica mora reagirati in dati povzročitelju sporočilo, da je njegovo vedenje nedopustno in nesprejemljivo.



Svoboda je pravica vsakega človeka
Ženske imajo veliko strahov in težav, povezanih z odhodom. Dobra novica je, da je mnogim ženskam uspelo oditi in si urediti življenje. Mnoge so bile presenečene, ko so se začele zavedati, da lahko v svojem lastnem domu živijo brez omejitev in brez strahu. Nekatere uporabnice opisujejo nenavadne občutke ob tem, da si lahko po službi privoščijo kavo in klepet. Spet drugim je nenavadno, da jim ni treba trepetati, ali bodo doma ob pravem času. Tretja pove, da je prvič v življenju odšla sama z otrokom na otroško igrišče. Vse to govori o eni stvari. Mnoge ženske se morajo ponovno naučiti živeti svobodno. Čeprav je svoboda pravica vsakega človeka.



V vsakem odnosu mora biti prostor za konflikte, v nobenem za nasilje
Ženske včasih težko ocenijo, ali gre v njihovem odnosu za običajne konflikte v partnerstvu ali za nasilje, ki prerašča v vse hujše napade. Preglejte seznam nasilnih dejanj, o katerih običajno govorijo ženske, ki iščejo pomoč zaradi nasilne situacije in ocenite svojo situacijo.



Seznam nasilnih dejanj


Nasilje, ki ga povzročajo ženske

Raziskave kažejo, da so v 95% povzročitelji nasilja moški. Na našem društvu smo spoznali tudi zgodbe žensk, ki povzročajo nasilje, večinoma gre za nasilje nad otroki. Dolgoletne izkušnje dela s povzročiteljicami in povzročitelji nasilja so pokazale, da obstajajo nekatere pomembne razlike med povzročiteljicami in povzročitelji:
  • Nasilje, ki ga povzročajo ženske, ima milejše posledice.
  • Moški se, ko ženska nanj kriči, ne počuti ogroženega.
  • Umor ni posledica ženskega nasilja.
  • Moški vzroke za nasilje eksternalizirajo, ženske pa internalizirajo, kar pomeni, da moški vzroke za svoje nasilje iščejo v drugih ljudeh/okoliščinah, ženske v sebi.
  • Ženske sprejmejo odgovornost za svoje nasilje in je zato z njimi lažje delati na odpravi nasilnih vedenj.



 
nasiljejekrsenjeclovekovih pravic.jpg