LJUBLJANA
Linhartova cesta 13, Ljubljana
Tel: 01 4344 822, 031 770 120,
051 332 776, 030 423 424
Fax: 059 09 57 66
e-mail: info(at)drustvo-dnk.si

ENOTA KOPER
Vojkovo nabrežje 10, Koper
Tel: 05 6393 170, 031 546 098
Fax: 05 6393 180
e-mail: dnk.koper(at)siol.net
NASILJE NAD OTROKI

 

Posledica nasilnih vzgojnih metod so vedenjski vzorci, zaradi katerih ima otrok težave.

Otroci so veliko bolj kot odrasli dovzetni za negativna sporočila o sebi, drugih in svetu. Veliko nasilja, ki ga odrasli povzročijo nad otroki, je podkrepljenega z vzgojnimi argumenti. Odrasli želijo z uporabo nasilja otroka nekaj naučiti, ga vzgajati. Čeprav starši in drugi odrasli otroku povzročajo trpljenje z dobrimi nameni, to otroku povzroči bolečino, strah, žalost, jezo. Cilj odraslega, ki uporabi nasilje, je, da na hiter način doseže disciplino, ubogljivost, ustrezno vedenje. Po drugi strani pa se otrok nauči predvsem naslednjih napačnih škodljivih sporočil in vedenj:

  • Neustreznih vzorcev vedenja za usklajevanje odnosov med ljudmi;
  • Strategij za umikanje in upiranje;
  • Da je nasilje »iz ljubezni« opravičljivo;
  • Da je nasilje dovoljeno sredstvo in ga lahko uporabi;
  • Da je v življenju pomembno, da imaš in izkoriščaš moč nad drugimi. »Ko bom velik, bom jaz to lahko počel-a drugim.«
  • Da je človek, ki misli drugače kot ti ali nekaj naredi narobe, slab in si zasluži biti tepen;
  • Da od ljudi, ki trdijo, da te imajo radi, ne moreš pričakovati varnosti;
  • Da so otrokova čustva nepomembna, napačna, škodljiva;
  • Podrejanja;
  • Maščevalnosti;
  • Vzorcev nasilnega reševanja konfliktov;
  • Stres, stisko ali težave reševati z usmerjanjem agresije na druge;
  • Da je nasilje dovoljeno, če ti popustijo živci;
  • Da pogovor o težavi nima pomena in/ali ne obstaja.

Uporaba nasilja pri vzgoji otroka je površno in ne dovolj dobro opravljanje starševskih oziroma skrbniških dolžnosti

Otroci so pri zagotavljanju svojih pravic popolnoma odvisni od odraslih. Njihov družbeni položaj je položaj z malo moči. Ker imajo odrasli več pozicijske in osebne moči od otrok, torej je nesorazmerje v moči povsem razumljivo, odrasli skrbijo za otroke in so za njih odgovorni. Vendar pa to nima nič skupnega s težnjo odraslih, da svojo moč nad otroki zlorabljajo zato, da bi hitreje dosegli cilje v procesu vzgoje otroka ali celo za druge namene, s katerimi si pridobijo koristi. Nasprotno. Na ta način starši slabo opravljajo svoje dolžnosti.

Naloga staršev je otroka učiti nenasilnih komunikacijskih in vedenjskih vzorcev.

Otroci so pogosto deležni nasilja, ki ga odrasli nad njimi izvajajo z dobrimi nameni. Kljub temu otroku povzročajo predvsem škodo.
Življenje in svet danes pred otroke postavljata drugačne izzive, zahteve in priložnosti kot nekdaj. Zato se spreminjajo tudi vzgojne metode. Za dobro delovanje v današnjem svetu je še posebej pomembna čustvena inteligenca ter poznavanje dobrih komunikacijskih veščin. K razvoju enih in drugih lahko veliko prispevajo starši in drugi odrasli. Z izpopolnjevanjem lastnih komunikacijskih veščin in brezpogojnim sprejemanjem otroka ter njegovih čustev, starši otroka učijo o načinih, kako prepoznati in izražati lastna čustva, potrebe in želje, ne da bi pri tem prizadeli druge ali sebe. Uporaba nasilja pa po drugi strani otroka uči napačnih vzorcev reševanja težav.


Otroci se učijo iz izkušenj, doživetega in zgledov.

Otroci potrebujejo jasne meje, občutek varnosti in odločne starše, kar pa ni povezano z nasiljem. Odrasli lahko to dosežemo s komunikacijo z otrokom, ki temelji predvsem na spoštljivem vedenju do otrokove osebnosti, na jasnih sporočilih, odločnosti in samoobvladovanju lastnih neprimernih impulzov.

Bistvo vzgoje ni krotiti otroka, temveč ga spodbujati, podpirati, voditi ter mu postavljati meje, na katerih gradimo skupen odnos. Postavljanje mej pomeni, da otroku (upoštevajoč njegove potrebe in želje) na spoštljiv način predstavljamo naša in splošno sprejeta pravila vedenja ter pričakujemo njihovo upoštevanje.


Smisel vzgojnih ukrepov je v tem, da otrok razume, zakaj se od njega pričakuje določeno vedenje.
Pri določanju vzgojnih ukrepov si je pomembno odgovoriti na naslednja vprašanja:

  • Kaj želim doseči?
  • Ali je ta cilj pomemben in zakaj je pomemben?
  • Kako otrokovo vedenje vpliva na doseganje tega cilja?
  • Kakšna je intenziteta otrokovega trpljenja ob posameznem ukrepu?
  • Kakšne so posledice vzgojnega ukrepa?



Kaj je psihično nasilje nad otrokom?

Naj naštejemo nekatere oblike psihičnega nasilja, na katere nas odrasli in otroci najpogosteje opozorijo:

  • Namensko omalovaževanje, zmerjanje in druge oblike žaljivega vedenja do otroka, ki prizadenejo njegovo samospoštovanje in samopodobo.
  • Zanemarjanje otrokovih čustvenih potreb, čustvene topline, neodzivanje na čustvene stiske otroka, odklanjanje podpore v okoliščinah, ki jih otrok ne more obvladati sam.
  • Postavljanje delovnih in vedenjskih zahtev, ki presegajo njegove sposobnosti.
  • Pogojevanje ljubezni, na primer starši imajo otroka radi, ko se obnaša kot želijo, sicer ga ne marajo oziroma ga zavračajo.
  • Prikrajševanje otroka za to, da se razvija v samostojno, edinstveno osebnost in razvija svoje potenciale.
  • Zavračanje in nepravično vedenje v primerjavi s sorojenci in sorojenkami.
  • Neodzivanje na otrokove potrebe in odtegovanje pozornosti, ko je v težavah ali v stiski.
  • Zasmehovanje, blatenje otroka, uporaba ponižujočih izrazov, javna ponižanja, pripisovanje negativnih lastnosti.
  • Povzročanje strahu, discipliniranje z ustrahovanjem, grožnja s fizičnim napadom.
  • Puščanje malega otroka samega.
  • Izolacija otroka, prostorska osamitev, zaklepanje v prostore, prepoved stikov z odraslimi ali vrstniki.
  • Siljenje otroka, da opazuje nasilje ali se udeležuje nasilnih situacij. Uporaba otroka kot sredstvo izsiljevanja med odraslimi.
  • Posploševanje otrokovega neustreznega vedenja na otrokovo osebnost. Na primer: »Spet se ne učiš. Navadna lenoba si.«
  • Preusmerjanje svojih neprijetnih čustev na otroka oziroma prelaganje krivde za lastna neprijetna čustva na otroka: »Še nikoli v življenju me ni bilo tako sram kot danes, ko si se tako obnašal/a«.


Kaj je fizično nasilje oziroma trpinčenje otroka?

Fizično nasilje je vsaka oblika telesnega kaznovanja, tudi taka, ki ne pušča vidnih posledic na telesu. Vsako nasilje pušča posledice na otrokovi psihi in je neopravičljivo.

 

Kdaj lahko posumimo, da otrok doživlja fizično nasilje?

  • Ko ima otrok po telesu rane, modrice in opekline, ki se večkrat ponavljajo,
  • ko otrok rane skriva pod dolgimi rokavi in hlačami in hodi tako oblečen, tudi ko je vroče ali pri telesni vzgoji,
  • ko otrok noče govoriti o poškodbah ali si izmišlja čudne zgodbe, kako jih je dobil,
  • ko odrasli otrokove poškodbe pojasnjujejo z zgodbami, ki se zdijo čudne, ali prepogoste,
  • ko se otrok boji, da bi o poškodbah govorili s starši,
  • ko imajo na mehkih delih telesa podplutbe, ki bi jih lahko nekdo povzročil z grizenjem, ščipanjem,
  • ko se boji iti domov,
  • ko reagira zelo prizadeto ali s hudim jokom, ko dobi slabo oceno ali ko naredi napako, o kateri bi bilo potrebno obvestiti starše,
  • ko ga je strah, da bi ga pregledal zdravnik,
  • ko otrok kaže samodestruktivna nagnjenja,
  • ko do drugih otrok uporablja nasilje in ima še druge vedenjske težave,
  • ko beži od doma.


Kaj je spolna zloraba otrok?

Spolna zloraba oziroma spolni napad na otroka je izkoriščanje otroka v spolnih aktivnostih z odraslo osebo ali z osebo, ki je starejša od njega. Pri tem je otrok zlorabljen kot spolni objekt za zadovoljevanje spolnih potreb ali želja teh oseb. Zaradi neenake moči v odnosu med njim in drugo osebo otrok nima možnosti, da bi zavrnil spolno aktivnost, usmerjeno nanj.


Naloga vseh odraslih je, da spoštujejo in varujejo spolno integriteto otroka.

O spolni zlorabi otroka govorimo, ko odrasla oziroma starejša oseba usmerja svoje aktivnosti tako, da:

  • Pride do kontakta spolovila odrasle osebe z otrokovim spolovilom;
  • Pride do dotikanja otrokovih prsi ali spolovila v kakršnihkoli okoliščinah, ki družbeno niso sprejemljive;
  • Otroka prisilijo ali drugače privedejo do tega, da se dotika intimnih delov telesa starejšega;
  • Odrasla oseba namerno razgali svoje intimne dele telesa v okoliščinah, ki so za tako vedenje neobičajne (ne ob umivanju, oblačenju, na plaži...);
  • Odrasla oseba namerno spodbuja otroka, da razgali svoje spolovilo v neprimernih okoliščinah ali ko je to nenavadno;
  • Pride do kakršnekoli druge oblike telesnega stika ali siljenja otroka v druge aktivnosti.

Pri sumu na spolno zlorabo ni pomembno dejstvo, ali je otrok v aktivnost privolil ali ne.Ne glede na odnos otroka do zgoraj opisanega vedenja, odrasli izkoristi svojo zrelost, starost, zaupanje, ki ga do njega goji otrok. Otroci so največkrat spolno zlorabljeni s strani ljudi, ki jih dobro poznajo (družinski člani, družinski prijatelji, poklicne osebe, ki vstopajo v otrokovo življenje). Otroci, ki so zlorabljeni, imajo večinoma hude občutke krivde. Storilci storijo vse, da zloraba ne bi bila odkrita. Otroka ponavadi prepričajo, da je to skrivnost, ki je samo njuna, da se bo z njim ali z ljudmi, ki so mu pomembni, nekaj hudega zgodilo, če bo spregovoril o zlorabi. Prepričajo jih, da so otroci tisti, ki so odgovorni za vse, kar se je in kar se bo zgodilo.Vsak otrok je lahko žrtev spolne zlorabe. Odrasli moramo ustvarjati varen prostor, da otrok spregovori o stvareh, o katerih se boji govoriti. Zatiskanje oči pred možnostjo spolne zlorabe otroka ustvarja možnosti za nove zlorabe istega in drugih otrok.

Kako prepoznamo spolno zlorabo otroka?

  • Otrok zaupnim osebam namigne, da se v njegovem življenju nekaj dogaja in tega ne opredeli kot nenavadno, neprijetno. Včasih govori o namišljenem otroku, pravljični osebi, ki se z njim vede drugače kot ostali. O spolnosti in spolnih organih ponavadi govori na način, ki je za njegovo starost nenavaden.
  • Otrok spremeni svoje vedenje. Kaže nenavadno zanimanje za spolne organe in spolne odnose, izogiba se dotikom in določenim osebam. Včasih prevzame zapeljiv način vedenja, pogosto se samozadovoljuje ali dotika svojih spolnih organov ali spolnih organov drugih. Možno je, da se mu poslabša učni uspeh, da je pogosto odsoten z mislimi ali ima agresivne izbruhe. Včasih odločno protestira, da bi ostal sam z nekom, ki ga pozna.
  • Otroci, ki doživljajo spolno zlorabo, imajo pogosto zdravstvene težave, predvsem z mehurjem, sečili, težko hodijo ali sedijo. Otrok toži, da ga srbi v okolici spolovil ali danke. Pogosto se pojavi bruhanje in težave z zadrževanjem blata. Prav tako tožijo o bolečinah v spodnjem delu trebuha.

Kaj narediti, ko otrok spregovori o nasilju oziroma spolni zlorabi?

Otroci, še posebej majhni, o zlorabi ne lažejo. Bolj pomembno je, da mu takoj pomagamo, kot da ugotavljamo, ali laže.


Pomembno je, da otrokovo namigovanje na zlorabo in druge znake, ki kažejo na to, vzamemo skrajno resno in takoj poiščemo pomoč. Odrasli si pogosto očitajo, da zlorabe niso prej opazili. Ljudje dejstva o zlorabi težko sprejmemo. Poleg tega zloraba dolgo ostane skrita, ker storilci najdejo učinkovita sredstva, da jo obdržijo v tajnosti. Soočenje, da smo sami ali da je otrok preživel spolno zlorabo, pretrese sistem, na katerem temelji občutek osebne varnosti in stalnosti, zato je vsako razkritje povezano s hudo stisko. Še posebej zato, ker je storilec navadno človek, ki je družini blizu in ga do razkritja vidimo v povsem drugačni vlogi. Pomembno je, da otroku verjamemo. Tudi, če smo se v svojih domnevah o spolni zlorabi zmotili, bo to imelo manjše posledice, kot pa če spolna zloraba ostane skrita.


Ko otrok spregovori o nasilju ali ko na to posumimo, je naša zakonska dolžnost, da o tem poročamo ustreznim službam. Pomembno je, da vedno, kadar otrok spregovori o kakršnikoli obliki nasilja, aktivno sodelujemo v pogovoru, kar predvsem pomeni, da smo pozorni na to, kar nam otrok govori. Bistvenega pomena je, da ima otrok pozitivno izkušnjo s pogovorom s prvo zaupno osebo. Otroku vedno verjamemo in poiščemo pomoč. Naloga zaupne osebe ni, da išče dokaze in se na podlagi tega odloči, ali bo ukrepala ali ne. Ukrepati mora že na podlagi suma in informacijo predati strokovnjaku ali strokovnjakinji na šoli, organizacijam, ki delajo z otroki, centru za socialno delo ali policijski upravi. Izhodišče pogovora z otrokom mora biti, da je za nasilje odgovoren samo tisti, ki je nasilje povzročil in da je nasilje neupravičeno sredstvo, ne glede na to, kakšno napako je otrok naredil. Poudariti moramo, da za nasilje nikakor ni kriv otrok. Pri pogovoru ostanemo mirni in otroka ne silimo k odgovoru, ampak mu damo čas. Pristop mora biti miren in neposreden. Majhni otroci težko odgovarjajo na posredna vprašanja. Cilj vseh ukrepanj mora biti poskrbeti za otrokovo varnost. Nasilje nad otrokom sami ali s pomočjo drugih organizacij prijavimo na policiji ali centru za socialno delo.
Kaj storiti, ko otrok spregovori o nasilju?
Pogosto se znajdemo v zadregi, kako ravnati, ko otrok spregovori z nami o nasilju, ki ga doživlja v svoji družini ali med vrstniki. Ponujamo vam nekaj opornih točk:
  1. Pomembno je, da se odzovete umirjeno in tako krepite otrokovo zaupanje vase in v vas.
  2. Pomembno je, da otroku verjamemo. Ne zaslišujte, ne postavljajte podvprašanj, ki izražajo dvom. Izražajte zanimanje.
  3. Poudarite, da za nasilje ni kriv on.
  4. Pohvalite ga, da je o svoji izkušnji nasilja spregovoril. Za to je potrebno veliko poguma.
  5. Otroku povejte, kako boste ukrepali in mu razložite, zakaj je pomembno, da ukrepate. Pri tem mu ne obljubljajte stvari, ki jih ne boste mogli narediti.
  6. Ukrepajte! Z nasiljem čim prej seznanite pristojni center za socialno delo, policijo ali tožilstvo. Le tako boste lahko pripomogli, da se bo nasilje ustavilo.
  7. Situacije ne poskušajte rešiti sami (s pogovorom s starši ali kako drugače).
Delovno gradivo za smernice strokovne obravnave otroka, ki doživlja zanemarjanje in nasiljePrenos datoteke ... (doc, 388 kb)

Druge organizacije za pomoč otrokom v primerih nasilja

Glej povezave



Preberite tudi: Talking to Children about Domestic violence and Abuse, a Guide for Parents and Practitioners ali v slovenskem prevodu tu: Kako se pogovarjati z otroki o nasilju in zlorabi v družini.

 
nasiljejekrsenjeclovekovih pravic.jpg