LJUBLJANA
Linhartova cesta 13, Ljubljana
Tel: 01 4344 822, 031 770 120,
051 332 776, 030 423 424
Fax: 059 09 57 66
e-mail: info(at)drustvo-dnk.si

ENOTA KOPER
Vojkovo nabrežje 10, Koper
Tel: 05 6393 170, 031 546 098
Fax: 05 6393 180
e-mail: dnk.koper(at)siol.net
POTI IZ NASILJA

 


Smiselno je ohranjati odnose, v katerih se dobro počutimo, in smiselno je prekinjati odnose, ki nas ogrožajo.

Družinski, sorodstveni in prijateljski odnosi naj bi osebi prinašali občutek varnosti in stalnosti v življenju ter pripomogli k temu, da bi se oseba lažje soočala s težavami in problemi. Zaradi te predstave o družinski skupnosti se ljudje v primeru nasilja težko soočimo s tem, da nam prav življenje z ljudmi, s katerimi živimo v najbolj tesnem stiku, predstavlja težavo. Vsi bi radi verjeli v to, da obstaja prostor, kjer se nam ne more zgoditi nič hudega, kjer nas bodo naši najdražji spoštovali in podpirali. Ko se takšna slika začne podirati, se ljudje dolgo trudimo, da bi jo ohranili vsaj navzven in skušamo izbrisati neprijetne občutke vsakič, ko smo soočeni z realnostjo. Z obrambnimi mehanizmi se borimo proti realnosti in njenim posledicam, ki pa prej ali slej postanejo preveč obremenjujoče in prenevarne, da bi lahko vztrajali.

 

Poiščite stik z ljudmi, ki so vam resnično v oporo. Pri soočenju s problemom nasilja v družini in nasilja nasploh čutimo neprijetne občutke sramu, strahu, neuspeha, zmedenosti, neorientiranosti, izgube. S takšnimi občutki je težko najti energijo za spremembo. V pomoč je, če ima žrtev ob sebi ljudi, ki jo podpirajo, ki so jo pripravljeni poslušati in jo skušajo razumeti. Tako osebe, ki nasilje doživljajo, kot tiste, ki ga povzročajo, imajo običajno precej težav, saj se njihovi bližnji težko soočijo s tem, da se v njihovi neposredni okolici dogaja nasilje. To dejstvo namreč zamaje tudi njihov občutek varnosti in njihove vrednote. V javnosti je še vedno prisotno mnenje, da je nasilje v družini zasebna zadeva. Kljub temu da mnogi opazijo nasilje ali ga celo že več let spremljajo, menijo, da je prav, da se v zasebne odnose ne vtikajo. Opazovalke in opazovalci nasilja svojo pasivno držo največkrat obrazložijo z argumenti, da bi morali slišati še drugo plat medalje, da je nasilje v določenih okoliščinah razumljivo, da ne morejo verjeti, da bi človek, ki so ga sami ocenili pozitivno, lahko povzročal nasilje, da bi se žrtev že zdavnaj odselila, če bi bilo kaj narobe ali pa da bi pristojne službe že ukrepale, če bi bilo res tako hudo.

Še enkrat naj poudarimo, kot že večkrat na teh spletnih straneh, da nasilje ni opravičljivo v nobenem primeru, da je za nasilje vedno odgovoren le tisti, ki ga povzroča in da so vsi, ki vedo za nasilje, dolžni ukrepati po svojih najboljših močeh.

 

Ohranite stike z ljudmi, borite se proti izolaciji. Oseba, ki je dlje časa preživljala nasilje, še težje najde podporne osebe, saj zaradi strategij povzročitelja, ki se trudi preprečiti, da nasilje ne bi prišlo na dan, izgubi stike z ljudmi, ki bi ji morda lahko pomagali. Poskušajte ohraniti stike vsaj z najbližjimi. Če ni mogoče, da bi zapustili dom, jih povabite k sebi. V stiku ste lahko tudi po telefonu, elektronski ali navadni pošti. Zelo pomembno je, da se z nekom lahko pogovorite o nasilju, ki ga doživljate, ko boste na to pripravljeni.



Niste edini in niste sami. Žrtvam nasilja so lahko v veliko pomoč nevladne organizacije s področja preprečevanja nasilja. Ko je oseba pripravljena, da o svoji izkušnji spregovori, lahko skupaj s svetovalko naredi načrt, ki ustreza njenim željam in potrebam. Prav tako dobi vse potrebne informacije.
Tudi osebe, ki nasilje povzročajo, naj si poiščejo svetovalno pomoč, da bi preprečile stopnjevanje svojega nasilnega vedenja in s tem še hujše posledice. Vsaka odločitev za spremembo življenja v smeri nenasilja je razumno in pogumno dejanje. Še bolj pogumno pa je prekiniti molk in spregovoriti o nasilju. Šele ko žrtev ali povzročitelj preseže prve strahove, občutke sramu in spregovori o nasilju, lahko prične urejati svoje življenje.



Kako naj se odločim, ali naj ostanem v odnosu ali ne? Če imate občutek, da morate v odnosu zatirati veliko svojih želja, potreb, da nimate možnosti izraziti svojih mnenj, če poleg tega doživljate tudi druge oblike nasilja in ste se o tem s partnerjem skušali pogovoriti, pa se stanje ni izboljšalo, je zelo verjetno, da boste morali v življenju narediti večje spremembe, kot ste morda pričakovali ali si želeli. Ko ugotovite, da vsi vaši poskusi, da bi odnos spremenili, niso uspeli in da vse bolj čutite notranji nemir, obremenjenost, strah, občutke krivde, je verjetno čas, da se odločite, da partnerja zapustite.



Otrok, ki je priča nasilju enega starša nad drugim, je prisijen, da prevzame vlogo posrednika, zaščitnika ali nemočnega opazovalca. Vse te vloge škodijo otrokovemu osebnostnemu razvoju. Veliko žensk se odloči ostati v odnosu zaradi otrok, saj želijo, da ima otrok oba starša. Otrok z vašim odhodom ne izgubi očeta. Starša imata možnost, da se na centru za socialno delo dogovorita glede stikov in skrbništva. Kadar dogovor ni mogoč, lahko svoj predlog posredujete sodišču, ki o tem odloči. Center za socialno delo pri tem poda mnenje. V pomoč pri vseh postopkih, povezanih s skrbništvom, vam lahko pomagajo sodelavke iz nevladnih organizacij.

Ugotovljeno je, da prisostvovanje nasilju enega starša nad drugim zelo slabo vpliva na otrokov razvoj. Otrok je še posebej obremenjen, če mora v odnosu delovati kot posrednik, torej tisti, preko katerega povzročitelj vrši pritiske nad žrtvijo. Nemalokrat so otroci tudi sami neposredne žrtve nasilja s strani osebe, ki je nasilna nad njihovo mamo.

Če ste tudi sami nasilni nad otrokom in hkrati žrtev nasilja s strani partnerja, poskrbite zase in se rešite nasilja. Imeli boste več energije, da se osredotočite na preprečevanje lastnega nasilja nad otrokom.



Odhod iz nasilnega odnosa je proces, ki zahteva veliko sprememb. Študije kažejo, da ženske v povprečju kar šestkrat odidejo od nasilnega partnerja z namenom, da se ne bodo vrnile. Dokončno odidejo šele sedmič. To je pokazatelj, kako težko je pretrgati dalj časa trajajoči družinski odnos, kljub temu da se človek v njem ne počuti dobro. Ne krivite se zaradi tega, ko boste pripravljene, bo uspelo tudi vam.



Kam se lahko zatečem?Kadar ste neposredno ogrožene in se morate takoj odmakniti od doma, se lahko obrnete na enega izmed kriznih centrov, ki delujejo v Ljubljani, Mariboru in Piranu. Nameščanje poteka vse dni v tednu, 24 ur na dan. V kriznem centru lahko bivate do 3 mesece. Kadar ste ogrožene in želite dolgoročnejšo varno namestitev, a s selitvijo lahko počakate kakšen dan, pokličite v varno hišo, kjer lahko bivate do enega leta. Kontaktne podatke varnih namestitev kot tudi več o namestitvi v varno hišo si preberite tu. Če potrebujete varno namestitev, se lahko obrnete na naslednje organizacije.


Kaj naj naredim, če povzročam nasilje?
Čimprej si poiščite pomoč strokovnjakinj ali strokovnjakov. Zavedajte se, da je povzročanje nasilja vaš problem in ne problem tistih, nad katerimi ste nasilni. Če v odnosu moč ni enakomerno razporejena in eden uporablja nasilje, partnersko svetovanje ali terapija nista primerni obliki pomoči, saj situacija žrtvi ne nudi dovolj varnosti in varnega prostora, da bi lahko sproščeno sodelovala v procesu. Pomoč lahko poiščete na Društvu za nenasilno komunikacijo, kjer imate možnost individualnega svetovanja ali Treninga socialnih veščin ali na drugih nevladnih organizacijah ter pri nekaterih psihologinjah in psihologih, psihiatrinjah in psihiatrih.


 
nasiljejekrsenjeclovekovih pravic.jpg