Izkušnja spolnega nasilja je za večino ljudi travmatična.
V človeku lahko izzove veliko čustev in občutkov - od sramu, krivde, samoobtoževanja, žalosti, jeze, bolečine … Žrtve se na različne načine spopadajo s temi občutki. Te načine imenujemo strategije preživetja. Strategije preživetja nam pomagajo, da lahko preživimo in nadaljujemo z vsakodnevnim življenjem kljub izkušnji spolne zlorabe.
Ene od strategij preživetja so lahko različni obrambni mehanizmi - lahko se pretvarjamo, da se nam spolno nasilje ni zgodilo (zanikanje), si predstavljamo, da izkušnja, ki smo jo doživeli, ni tako huda ali da se je drugim ljudem zgodilo še kaj veliko hujšega in so zato bolj potrebni pomoči kot mi (minimaliziranje) ali (lahko menimo, da smo si nasilje zaslužili, ker smo se vedli na nek določen način ali da si človek, ki je nasilje povzročil, ni mogel pomagati in se »zadržati«, da smo sami krivi, ker nismo odreagirali na določen način, se na primer uprli, rekli »ne« …(racionaliziranje) in drugi. Drugi načini, da preživimo z izkušnjo spolnega nasilja, so lahko tudi vzpostavljanje različnih odvisnosti (od psihoaktivnih snovi, hrane, iger na srečo …) ali pojav težav v duševnem zdravju (depresija, anksioznost …). Čeprav nam ti načini pomagajo preživeti s travmo, lahko sčasoma postanejo obremenjujoči za nas, nam povzročajo dodatne težave in nam začnejo preprečevati, da bi živeli kvalitetno in zadovoljujoče življenje.
Eden od načinov, ki nam lahko pomaga pri okrevanju po spolni zlorabi, je odločitev, da bomo nekomu zaupali svojo izkušnjo.
Lahko se odločimo, da bomo za zlorabo povedali svoji prijateljici_u, družinski članici_u, partnerki_ju ali si izberemo strokovnjakinjo_ka, ki se poklicno ukvarja z osebami z izkušnjo spolnega nasilja. V vsakem primeru je za večino ljudi zelo težko govoriti o izkušnji spolne zlorabe. Razlogov za to je več: sram, ki je posledica napačnih in škodljivih stereotipov o žrtvah spolnega nasilja; strah, da nam ne bodo verjeli ali strah pred tem, da nas bodo bližnji zavrnili ali na nas gledali drugače; prepričanje, da si pomoči ne zaslužimo, ker nasilje ni bilo tako »hudo«; strah, da nas bodo krivili, da smo sami krivi, da se je spolno nasilje zgodilo … Zato je razumljivo, da ljudje z izkušnjo spolnega nasilja za odločitev, da bodo komurkoli povedali za nasilje, potrebujejo veliko časa, včasih tudi leta. S tem ni nič narobe. Kadarkoli se odločimo spregovoriti, je dobro.
Na kakšen način lahko povemo, da smo doživeli spolno nasilje?
Ko se odločimo, da bomo spregovorili, nam lahko pomaga, da se na to pripravimo. To lahko storimo tudi tako, da si zapišemo, kar želimo povedati - naredimo oporne točke ali zapišemo zgolj besede, ki nam pomagajo, da se spomnimo. Lahko si zapišemo tudi celotno besedilo, ki ga želimo sporočiti. Kadar govorimo o težkih stvareh, se namreč zlahka zmedemo in pozabimo povedati tisto, kar je za nas res pomembno. Če nam pomaga, lahko zapisano najprej preberemo na glas - to nam je lahko v pomoč, da se razbremenimo pred pogovorom z drugim človekom.
Dober priprava na pogovor je lahko tudi, da pokličemo na katero od telefonskih svetovalnih pomoči in govorimo s svetovalko ali svetovalcem. Če nam bo v kakšnem trenutku preveč naporno ali ne bomo zmogli, lahko enostavno odložimo slušalko.
Pripravimo se tudi na to, da se vsi ljudje ne bodo odzvali enako ali tako, kakor pričakujemo in si želimo, da bi se. Nekateri bodo šokirani, drugi se morda ne bodo znali odzvati in bodo zmedeni, nekaterim bo morda v naši družbi nekaj časa nelagodno. Tako kakor smo mi potrebovali čas, da se pripravimo, tako ga bodo morda tudi oni, da sprejmejo novo informacijo.
Preden začnemo pogovor o svoji izkušnji spolne zlorabe, lahko poskrbimo, da bo pogovor za nas čim lažji. Lahko povemo, da želimo, da nas oseba samo posluša in povedanega ne komentira, ali da želimo, da nas drži za roko ali objame. Lahko tudi rečemo, da ne želimo, da se nas ne dotika.
Če se zgodi, da za nasilje povemo nekomu, ki nam ne verjame ali nas za nasilje krivi ali nas kako drugače spravlja v nelagodje s svojim odzivom, nas lahko to spravi v še večjo stisko. V takem primeru poskusimo pogovor čim prej zaključiti. Lahko mu_ji tudi rečemo: »Zame je pomembno, da veš, kaj se mi je zgodilo. Sedaj se o tem ne želim več pogovarjati.«
Ni potrebno, da ostanete sami z izkušnjo spolnega nasilja. Če se odločite o njej spregovoriti, vam to lahko pomaga, da začnete proces okrevanja.
Dobro je, da nasilje prijavimo policiji. Če tega ne želimo ali ne zmoremo, lahko vseeno poskusimo o dogodku z nekom govoriti. Lahko pa se odločimo za strokovno pomoč, saj je mnogim proces okrevanja lažji ob svetovalke oz. svetovalca ali terapevtke oz. terapevta.
Vojkova cesta 1, Ljubljana
01 4344 822
