Nasilje je kršenje človekovih pravic in človekovih osebnih mej
O dobrih medčloveških odnosih lahko govorimo le, kadar vsi vključeni spoštujemo človekove pravice, in osebne meje posameznic in posameznikov. Pri tem ne smemo pozabiti, da se naše pravice in meje končajo tam, kjer se začnejo pravice in meje drugih. Povzročitelj_ica s psihičnim, spolnim, fizičnim, ekonomskim in drugimi oblikami nasilja posega v osebno integriteto žrtve in omejuje njen človeški potencial.
Vsak človek ima pravico živeti varno, brez nasilja in vsak človek ima pravico, da postavi svoje osebne meje.

 

Nasilje je zloraba moči 
Pravico imamo, da uporabimo svojo moč, ne smemo pa je zlorabiti. Oseba svojo moč zlorabi, ko jo uporabi, da drugi osebi škoduje, jo poniža, razvrednoti. Z zlorabo moči si želi povzročitelj_ica v odnosu zagotoviti prevlado in nadzor nad žrtvijo ter uresničiti svoje interese. Nasilje vedno izhaja iz neravnovesja moči med dvema osebama oziroma skupinama ljudi. Nasilje povzroča oseba z več moči nad osebo z manj moči. Gre za namerno, nadzorovano, razumno ter premišljeno dejanje, ki se ponavadi ponavlja. Do zlorabe moči najlažje pride takrat, ko ima ena skupina oziroma oseba že v osnovi več moči nad drugo skupino oziroma osebo zaradi družbenega položaja, starosti, nacionalnosti, fizičnih ali umskih lastnosti in to moč izkorišča v škodo druge osebe. Zato morajo biti osebe in skupine z več moči še posebno pozorne pri njeni uporabi.

Nasilje ni konflikt
Nasilja ne smemo enačiti s konfliktom. Do konflikta pride, ko imata dve osebi različni, nasprotujoči ali izključujoči se želji. Cilj reševanja konflikta je priti do dogovora, ki je uresničljiv in sprejemljiv za obe osebi, pri čemer mora med osebama obstajati ravnovesje moči. Cilj nasilja je drugo osebo ponižati, prestrašiti, uničiti, ji škodovati (zavedno ali nezavedno). Dobro razrešeni konflikti odnos poglobijo, nasilje pa odnos uničuje. Konflikti so neprijetni, a jih doživljamo vsi, nasilje je nevarno, povzročajo in doživljajo pa ga le nekatere osebe.


Največ nasilja se dogaja med osebami, ki se med seboj poznajo
Nasilje se najpogosteje dogaja v družinskih oziroma partnerskih odnosih. Glede na raziskave so v več kot 90 % žrtve nasilja ženske s strani moških. Nasilje nad ženskami korenini v patriarhalni kulturi in prepričanjih, ki ženskam pripisujejo pasivno vlogo in naloge, povezane z družino in otroki, moškim pa aktivnosti, povezane z odločanjem in širšim udejstvovanjem. Zaradi tradicionalno določene vloge otroka in tradicionalnih načinov vzgoje se v družbi ohranja tudi nasilje nad otroki.


Za nasilje je vedno odgovoren tisti, ki ga povzroča
Za nasilje nikoli ni kriv in odgovoren nihče drug kot tisti, ki nasilje povzroča. Nič ne sme služiti kot opravičilo za nasilje. Nasilno vedenje je izbira, zato ga ne moremo opravičiti s kakršnim koli ravnanjem žrtve. Lahko razumemo, da za to izbiro obstajajo neki dejavniki tveganja (brezposelnost, revščina, alkoholizem, stres …), vendar ni zaradi tega nasilje nič bolj sprejemljivo in odgovornost povzročitelja nič manjša.
Žrtve nasilja krivdo pogosto pripisujejo sebi, še posebej, če so povzročitelji nasilni samo do njih. V svojih lastnostih ali vedenju vidijo razlog, da partner nad njimi izvaja nasilje. Kadar poskuša žrtev pokazati svoje meje, izraziti svoje misli in prepričanja, povzročitelj in okolica to pogosto razumejo kot izzivanje. Vendar gre pri nasilju za nadzor nad drugo osebo, ki ga povzročitelj učinkovito vzdržuje z uporabo fizičnega, psihičnega, spolnega in ekonomskega nasilja.


Nasilje daje povzročitelju lažen občutek moči
Povzročitelju_ici daje uporaba nasilja lažen občutek pomembnosti in sprejetosti v odnosu, ker žrtev in pogosto tudi opazovalke_ci ravnajo v skladu z njegovimi_njenimi zahtevami. Povzročitelj z nasiljem pogosto doseže svoje kratkoročne cilje, saj se ga drugi bojijo. To pa ne pomeni, da ga okolica spoštuje, kar si pogosto napačno domišlja. Ko žrtev zbere moč in povzročitelju_ici postavi meje, se mora povzročitelj_ica soočiti z občutki krivde, obtožbami, velikimi spremembami v svojem življenju, primanjkljajem pri reševanju konfliktov, komuniciranju in uresničevanju interesov, sankcijami in pogosto tudi z občutkom osamljenosti in nevrednosti.

 

Posledice nasilja

Poleg tega, da nasilje uničuje odnose, ima tudi številne negativne posledice za žrtev nasilja. Posledice so odvisen od več dejavnikov, na primer od značilnosti zlorabe, odziva okolice, podpore socialne mreže, osebnostnih značilnosti, sposobnosti za soočanje s stresom in podobno. Nekatere izmed posledic nasilja, ki jih občutijo žrtve, so: občutek strahu, slaba samopodoba, občutek nemoči in nesposobnosti, tesnoba, apatičnost, potrtost, prevzemanje odgovornosti za nasilje, občutki krivde in sramu, umik vase, slaba socialna mreža in osamljenost, samodestruktivna vedenja (alkoholizem, samopoškodovanje), težave v duševnem zdravju, slabo splošno zdravstveno stanje, glavoboli in podobno.


Nasilje ima več oblik
Pri preprečevanju nasilja moramo biti pozorni na celoten odnos med povzročiteljem_ico in žrtvijo. Problematični niso le enkratni dogodki, ko povzročitelj_ica uporabi fizično nasilje nad žrtvijo, ampak celoten sistem vedenja in komunikacije, ki ga uporablja povzročitelj_ica do žrtve ter prepričanja povzročitelja_ice, s katerimi opravičuje uporabo nasilja.

 

Na Društvu za nenasilno komunikacijo ločimo štiri oblike nasilja:

 

Psihično nasilje je zloraba moči ene ali več oseb nad drugo osebo, ki najpogosteje, ne pa nujno, poteka na besedni ravni in osebo prestraši, poniža ter razvrednoti. Žrtev lahko sčasoma začne verjeti v napačna sporočila, ki jih posreduje povzročitelj_ica, kar pa je le ena izmed posledic psihičnega nasilja. Primeri psihičnega nasilja so kritiziranje človekove osebnosti, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami, kričanjem ali telesno držo, diskriminiranje, jezni izbruhi, nenehne zahteve, ignoriranje širjenje negativnih govoric o osebi, izoliranje osebe od ljudi, s katerimi bi želela ohraniti stik, nadzorovanje osebe ali njenega telefona, elektronske pošte in drugih kanalov komunikacije ipd.


Telesno ali fizično nasilje je zloraba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile. Usmerjeno je na človekovo telo ali njegovo življenje. Fizično nasilje je izrazitejša stopnja nasilja v procesu, ki se začne s psihičnim nasiljem. Nekatera dejanja fizičnega nasilje so klofutanje, brcanje, udarci z roko ali predmeti, metanje predmetov proti osebi ali v osebo, odrivanje ali porivanje, neželeno dotikanje, zvijanje rok, polivanje s tekočino, ožiganje kože, neželeno striženje las, omejevanje gibanja, davljenje ali dušenje, odrekanje ali siljenje s hrano, napadi z orožjem, umor, ipd.

 

Spolno nasilje so vsa dejanja, povezana s spolnostjo, ki jih oseba čuti kot prisilo. O spolnem odnosu govorimo, kadar si osebe želijo spolnosti oziroma aktivnosti povezane s spolnostjo in se zanje odločijo brez fizične, psihične, ekonomske ali druge prisile. V nasprotnem primeru govorimo o nasilju. Spolno nasilje so med drugim naslednja dejanja: neželeno slačenje in opazovanje, komentiranje in nagovarjanje, ki pri osebi povzroči nelagodje, neželeno poljubljanje in otipavanje, siljenje h gledanju pornografskih vsebin, siljenje k masturbiranju ali v oralni, analni in vaginalni spolni odnos, neželeno vtikanje predmetov v anus ali nožnico, poniževanje človeka glede njegove spolnosti in podobno.

 

Ekonomsko nasilje so vse oblike nadvladovanja oziroma poniževanja žrtve s pomočjo sredstev za preživetje ali odrekanja pravic, povezanih z zaslužkom. Zaradi ekonomskega nasilja žrtev postane odvisna od povzročitelja_ice in ga zato težje zapusti. Primeri ekonomskega nasilja so omejevanje pravice do zaposlitve, preprečevanje žrtvi, da razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, siljenje druge osebe v finančno odvisnost, zahteva po pokorščini, ker so žrtvina finančna sredstva nižja, neplačevanje preživnine, opuščanje odgovornosti preživljanja članov družine, prelaganje celotnega finančnega bremena za preživljanje družine na žrtev, siljenje v jemanje posojil ali sklepanje pogodb in podobno.


Nasilje preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja
Nujno je, da so družbena sporočila o ničelni toleranci in nedopustnosti nasilja jasna in prisotna povsod. Nasilje povzročajo tisti, ki si dajo dovoljenje za uporabo nasilja, še sploh, če ne pride do intervencije državnih institucij. Mnogi z nasiljem prenehajo, ko dobijo jasno sporočilo, da njihovo ravnanje ni le nedopustno, temveč tudi kaznivo dejanje. Pri preprečevanju nasilja je ključen odziv okolice na vsak konkreten dogodek nasilja, ki pa je pogosto neustrezen. Po eni strani namreč okolica meni, da se v nasilje v družini ali partnerskem odnosu ne sme vmešavati, ker gre za »zaseben konflikt«. Po drugi strani se ljudje pogosto postavijo v vlogo razsodnikov in ocenjujejo, kdo je bolj kriv za nasilje, kdo je izzival in ali si je žrtev nasilje zaslužila. Če se dogaja nasilje, mora okolica reagirati s sporočilom povzročitelju, da je njegovo vedenje nedopustno, nesprejemljivo in kaznivo, ne glede na to, kaj je naredila ali rekla druga oseba.


Za prenehanje uporabe nasilje je nujna zavestna osebna odločitev in učenje o nenasilni komunikaciji
Za prenehanje uporabe nasilja je nujna zavestna osebna odločitev, spreminjanje prepričanj in učenje nenasilja. Vsakdo mora imeti možnost, da se lahko nauči primernega načina komuniciranja in reševanja notranjih ter zunanjih konfliktov. Vsak se lahko odloči, da nasilja ne bo povzročal in ob strokovni podpori spremeni osebna prepričanja, ki spodbujajo, omogočajo in opravičujejo uporabo nasilnega vedenja in preneha povzročati nasilje.

LJUBLJANA

 Linhartova cesta 13, Ljubljana

 01 4344 822

 031 770 120

 051 332 776

 030 423 424

 059 09 57 66

 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

TRR ZA DONACIJE:

SI56 0204 4001 3446 380

Matična št: 1160656

Davčna št: 91885566

STATUS HUMANITARNE ORGANIZACIJE

ENOTA KOPER

 Vojkovo nabrežje 10, Koper

 05 6393 170

 031 546 098

 05 6393 180

 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

© 2018 Društvo za nenasilno komunikacijo. Vse pravice pridržane.