Poti iz nasilja

• Soočenje z dejstvom, da oseba, ki nam je blizu, povzroča nasilje, je težko.
• Ohranite stike z ljudmi, borite se proti izolaciji.
• Pomoč obstaja. Niste sami.
• Kako naj se odločim, ali naj ostanem v odnosu ali ne?
• Otrok, ki je priča nasilju enega starša nad drugim, je žrtev nasilja.
• Odhod iz nasilnega odnosa je proces, ki zahteva veliko sprememb.
• Kam se lahko zatečem?
• Kaj naj naredim, če povzročam nasilje?

Soočenje z dejstvom, da oseba, ki nam je blizu, povzroča nasilje, je težko.

Družinski, sorodstveni in prijateljski odnosi naj bi nam prinašali občutek varnosti in stalnosti. Hkrati naj bi nam ljudje, ki so nam blizu, pripomogli, da se lažje soočamo s težavami. Zaradi te predstave se ljudje v primeru nasilja težko soočimo s tem, da nam oseba, s katero imamo tesen stik, škoduje. Vsi bi radi verjeli, da obstaja prostor, kjer se nam ne more zgoditi nič hudega. Ko se takšna slika začne podirati, se ljudje dolgo trudimo, da bi jo ohranili vsaj navzven. Z obrambnimi mehanizmi se borimo proti realnosti in njenim posledicam, ki pa prej ali slej postanejo preveč obremenjujoče in prenevarne, da bi lahko vztrajali.

Pri soočenju s tem, da oseba, ki nam je blizu, povzroča do nas nasilje, lahko čutimo neprijetne občutke in čustva, kot so sram, strah, neuspeh, zmedenost, izguba in podobno. V pomoč je, če ima žrtev ob sebi ljudi, ki jo podpirajo in jo razumejo. Potrebno pa je vedeti, da je tudi osebam, ki žrtev podpirajo, težko, ko so soočeni s tem, da se v njihovi neposredni okolici dogaja nasilje. To dejstvo namreč zamaje tudi njihov občutek varnosti. Hkrati imajo lahko napačno prepričanje, da je nasilje v družini zasebna zadeva in da je prav, da se v zasebne odnose ne vtikajo. 

Ohranite stike z ljudmi, borite se proti izolaciji.

Preprečevanje in onemogočanje stikov je pogosta oblika povzročanja nasilja. Žrtve nasilja zato velikokrat prekinejo večino stikov z bližnjimi in živijo v precejšnji izolaciji. Zato jim je še toliko težje poiskati pomoč in ukrepati v smeri lastne zaščite. Če doživljate nasilje, je zato pomembno, da poskušate ohraniti vsaj nekaj stikov. Če ni mogoče, da bi zapustili dom, povabite koga k sebi. V stiku z bližnjimi ste lahko tudi po telefonu, elektronski ali navadni pošti in na socialnih omrežjih kot je Facebook, Viber, Snapchat in podobno. Zelo pomembno je, da se z nekom lahko pogovorite o nasilju, ki ga doživljate, ko boste na to pripravljeni.

Pomoč obstaja. Niste sami.

Osebe, ki doživljajo nasilje, včasih ne vedo, da pomoč obstaja in da jim ni potrebno trpeti nasilja. V veliko pomoč so nevladne organizacije in svetovalnice s področja preprečevanja nasilja, kamor se lahko oseba obrne, ko je pripravljena, da o svoji izkušnji spregovori. Skupaj s svetovalko lahko naredi načrt, ki ustreza njenim željam in potrebam. Prav tako dobi vse potrebne informacije, ki se ji pomagajo odločiti, kako naprej. Težko je spregovoriti in za to je potrebno veliko poguma, a izkušnje številnih oseb kažejo, da je pot iz nasilja veliko lažja ob ustrezni podpori.

Tudi osebe, ki nasilje povzročajo, naj si poiščejo svetovalno pomoč, da bi preprečile stopnjevanje svojega nasilnega vedenja in s tem še hujše posledice. Vsaka odločitev za spremembo življenja v smeri nenasilja je razumno in pogumno dejanje.

Kako naj se odločim, ali naj ostanem v odnosu ali ne?

Znaki, ki kažejo na to, da je dobro razmišljati o končanju odnosa so med drugim: občutek, da morate v odnosu zatirati veliko svojih želja in potreb; le redko ali nikoli ne morete izraziti svojih mnenj; večino časa se prilagajate; ste v podrejenem položaju in doživljate še razne druge oblike nasilja. Ko ugotovite, da vsi vaši poskusi, da bi odnos izboljšali, niso uspeli in da vse bolj čutite notranji nemir, obremenjenost, strah ter občutke krivde, je najverjetneje čas, da se odločite, da partnerja zapustite.

Otrok, ki je priča nasilju enega starša nad drugim, je žrtev nasilja.

Nasilje škoduje otrokovemu psihofizičnemu razvoju. Pogosto menimo, da se otroci ne zavedajo, kaj se v družini dogaja, še posebno, če so zelo majhni. Realnost je drugačna. Otroci lahko slišijo kričanje, grožnje in žalitve, tudi ko so v drugem prostoru. Otroci prav tako opazijo posledice nasilja. Čutijo tudi pomanjkanje varnosti ter napetost, ki vlada v družini, kjer je prisotno nasilje. Pred otrokom je nasilje skoraj nemogoče skriti.

Veliko žensk se odloči ostati v odnosu zaradi otrok, saj želijo, da ima otrok oba starša. Otrok z vašim odhodom ne izgubi očeta. Starša imata možnost, da se na centru za socialno delo dogovorita glede stikov in skrbništva. Kadar dogovor ni mogoč, lahko svoj predlog posredujete sodišču, ki o tem odloči. Center za socialno delo pri tem poda mnenje. V pomoč pri vseh postopkih, povezanih s skrbništvom, vam lahko pomagajo nevladne organizacije.

Če ste tudi sami nasilni nad otrokom in hkrati žrtev nasilja s strani partnerja, poskrbite zase in se rešite nasilja. Imeli boste več energije, da se osredotočite na preprečevanje lastnega nasilja nad otrokom.

Odhod iz nasilnega odnosa je proces, ki zahteva veliko sprememb.

Študije kažejo, da ženske v povprečju kar šestkrat odidejo od nasilnega partnerja. Dokončno odidejo šele sedmič. To je pokazatelj, kako težko je pretrgati dalj časa trajajoči družinski odnos, kljub temu da se človek v njem ne počuti dobro. Ne obtožujte se zaradi tega. Ko boste pripravljene, bo uspelo tudi vam.

Kam se lahko zatečem?

Kadar ste neposredno ogrožene in se morate takoj odmakniti od doma, se lahko obrnete na enega izmed kriznih centrov, ki delujejo v Ljubljani, Mariboru in Piranu. Namestitev je mogoča vse dni v tednu, 24 ur na dan. V kriznem centru lahko bivate do 3 mesece. Kadar ste ogrožene in želite dolgoročnejšo varno namestitev, a s selitvijo lahko počakate kakšen dan, pokličite v varno hišo, kjer lahko bivate do enega leta. Kontaktne podatke varnih namestitev kot tudi več o namestitvi v varno hišo si preberite tu.

Če potrebujete varno namestitev, se lahko obrnete na naslednje organizacije.

Kaj naj naredim, če povzročam nasilje?

Čimprej poiščite strokovno pomoč. Zavedajte se, da je povzročanje nasilja vaša težava in ne težava tistih, do katerih ste nasilni. Če v odnosu moč ni enakomerno razporejena in eden uporablja nasilje, partnersko svetovanje ali terapija nista primerni obliki pomoči, saj situacija žrtvi ne nudi dovolj varnosti in varnega prostora, da bi lahko sproščeno sodelovala v procesu. Ustrezno pomoč lahko dobite v programih za povzročitelje nasilja ali individualno pri nekaterih psihoterapevtih in psihoterapevtkah ali na drugih nevladnih organizacijah. Na Društvu za nenasilno komunikacijo imate možnost individualnega svetovanja ali vključitve v Trening socialnih veščin.