Kaj je nasilje?

• Nasilje je zloraba moči
• Nasilje je kršenje človekovih pravic
• Nasilje ni konflikt
• Razlika med konfliktom in nasiljem
• Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča
• Nasilje na dolgi rok škoduje tudi povzročitelju_ici
• Posledice nasilja
• Nasilje ima več oblik
• Nasilje preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja
• Za prenehanje uporabe nasilja je potrebna osebna odločitev in učenje nenasilnih oblik komunikacije

Nasilje je zloraba moči

Nasilje je vedenje, s katerim oseba zlorabi svojo moč, da bi drugo osebo (ali osebe) nadzorovala, ustrahovala, ji škodovala, jo ponižala, razvrednotila, ji vzela moč, si jo podredila, jo izkoristila ali jo uničila. Izhaja iz neravnovesja moči med dvema ali več osebami oziroma skupinami ljudi. Nasilje praviloma povzroča oseba z več moči nad osebo z manj moči. Oseba ima lahko več moči zaradi družbenega položaja, starosti, nacionalnosti, telesnih značilnosti, kognitivnih sposobnosti ali drugih dejavnikov. Osebe, ki so na položajih z močjo (npr. politiki in političarke, pedagoško osebje, zdravniki in zdravnice, ljudje v pomagajočih poklicih, športni trenerji in trenerke …) morajo biti še posebno pozorne pri njeni uporabi, da ne pride do zlorab.

Nasilje je kršenje človekovih pravic

Nasilje pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic, kot so pravica do varnosti, do življenja brez strahu in prisile ter do telesne in duševne integritete. Oseba, ki povzroča nasilje, z različnimi oblikami nasilja posega v osebno integriteto žrtve in omejuje njen človeški potencial.

Nasilje ni konflikt

Nasilja ne moremo enačiti s konflikti, saj gre za dve povsem različni stvari, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako. Konflikti so naraven in pričakovan del vseh odnosov. Ni se jim potrebno izogibati ali jih ustavljati, saj ugodno razrešeni konflikti odnos poglobijo, medtem ko ga nasilje uničuje. Konflikt je trk različnih želja, mnenj, pogledov. Cilj reševanja konflikta je dogovor, ki je uresničljiv in sprejemljiv za vse sodelujoče. Konflikti so neprijetni, a niso nevarni, nasilje pa je nevarno, zato ga moramo ustavljati in preprečevati.

Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča

Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča. Odrasle osebe svobodno izbiramo svoja vedenja in tudi nasilno vedenje je izbira. Ne moremo in ne smemo ga opravičevati z ravnanjem žrtve ali okoliščinami, kar povzročitelji_ce nasilja pogosto počnejo (npr. »Sprovocirala me je.« ali »V službi sem pod takšnim stresom!«). Res je, da obstajajo dejavniki tveganja (stres, zasvojenost, slabo prepoznavanje in sprejemanje čustev …), vendar ti niso vzrok za nasilje. Vsaka oseba se lahko odloči, da bo, kljub težkim okoliščinam, izbrala nenasilno vedenje.

Nasilje na dolgi rok škoduje tudi povzročitelju_ici

Osebi, ki povzroča nasilje, se lahko zdi, da ji uporaba nasilja koristi, saj kratkoročno doseže tisto, kar želi. Druge osebe se ji namreč zaradi strahu podredijo in se ji prilagodijo. Povzročitelj lahko ob tem čuti zadovoljstvo in domneva, da mu nasilje prinaša koristi. A dolgoročno njegovo nasilje odnos uničuje – v odnosu, kjer se ga drugi bojijo, ne more dobiti bližine, sprejetosti in potrditve lastne vrednosti. Takšni odnosi pogosto razpadejo, ko žrtev zbere moč, da se mu upre. Takrat je povzročitelj nasilja soočen z velikimi življenjskimi izgubami ter tudi sankcijami za svoje vedenje. 

Vsi imamo večjo ali manjšo potrebo po moči, potrebo, da se uveljavimo, vplivamo in smo koristen del družbe. Nevarno je, če se je ne naučimo ustrezno zadovoljevati. Grožnje, nadzorovanje, poniževanje in druge oblike nasilja so neustrezen način zadovoljevanja te potrebe. Ustrezni načini so, na primer, postavljanje in uresničevanje ciljev, iskanje novih izzivov, učenje in napredovanje, deljenje svojega znanja in izkušenj, uživanje v priznanju za dobro opravljeno delo in podobno.

Posledice nasilja

Posledice nasilja so različne, saj so odvisne od različnih dejavnikov, na primer od tega, kako dolgo je trajalo nasilje in kako intenzivno je bilo, kako se je odzvala okolica in pristojne institucije, kakšna je bila podpora socialne mreže, ali so obstajale tudi druge vzporedne težave in podobno. 

Najhujše posledice nasilja občuti žrtev, pogosto na vseh področjih svojega življenja. Te segajo od slabega zdravstvenega stanja, poškodb in bolezni do občutka strahu, tesnobe, depresivnosti, krivde in sramu ter slabe samopodobe, šibke socialne mreže in osamljenosti, samodestruktivnih vedenj, kot so zasvojenosti ali samopoškodovanje ter ekonomskih posledic, na primer slabša zaposljivost in materialna stiska ali revščina.  

Nasilje pa pušča posledice tudi v življenju povzročitelja_ice, saj lahko izgubi zaposlitev, je kazensko preganjan, partnerka ga zapusti, otroci se ga bojijo oziroma z njimi težje vzpostavi dober stik, izgubi ugled in spoštovanje okolice, posledično ima majhno socialno mrežo in podporo, občuti osamljenost in podobno.

Nasilje vpliva tudi na ljudi v okolici, saj lahko zmanjša njihov občutek varnosti, povzroči, da začnejo spreminjati in prilagajati svoja vedenja, občutijo stisko ter stres in podobno. Ima tudi velike ekonomske posledice za celotno družbo.

Nasilje ima več oblik

Nasilje v intimnopartnerskih odnosih in v družini se ne kaže le v posameznih dejanjih in enkratnih dogodkih, temveč gre za celoten sistem vedenja in komunikacije, ki ga uporablja povzročitelj_ica nasilja. Lahko se prepletajo različne oblike nasilja. Najpogosteje govorimo o štirih:

1. Psihično nasilje

Psihično nasilje so dejanja, pri katerih oseba zlorabi svojo moč brez uporabe fizične sile, z uporabo besed ali vedenj, ki drugo osebo ponižajo, razvrednotijo, prestrašijo ali ji še kako drugače škodujejo. Primeri psihičnega nasilja so žaljenje, neprestano kritiziranje, grožnje, zasmehovanje, poniževanje in blatenje pred drugimi, prepričevanje osebe, da izgublja razum (t. i. gaslighting),  preprečevanje stikov z bližnjimi, širjenje lažnih govoric, dejanja, s katerimi povzročitelj nadzoruje žrtev, na primer pregledovanje telefonskih, elektronskih ali drugih zasebnih sporočil in podobno.

Psihično nasilje je pogosto težko prepoznati. Žrtve opisujejo občutke zmedenosti, dvomov vase in v to, kaj se jim zares dogaja ter občutek ujetosti v odnos. Pogosto pripisujejo odgovornost za nasilje sebi. Neredko se počutijo povsem brez moči, da bi karkoli spremenile.

2. Telesno ali fizično nasilje

Telesno ali fizično nasilje je zloraba fizične moči, ki je usmerjena na telo, življenje ali imetje žrtve. Fizično nasilje v odnosu praviloma ni enkratno dejanje, temveč gre za stopnjevanje nasilja, ki se najpogosteje začne s psihičnim nasiljem. Pogosto se začne z blažjimi oblikami, npr. z odrivanjem ali klofuto in se sčasoma stopnjuje in postaja vedno bolj nevarno.

Nekateri primeri fizičnega nasilje so klofutanje, brcanje, udarci z roko ali predmeti, metanje predmetov proti osebi, v osebo ali po prostoru, odrivanje ali porivanje, namerno izpostavljanje nevarnostim (npr. prehitra vožnja, neupoštevanje ukrepov za zajezitev epidemije ...), zvijanje rok, polivanje s tekočino, ožiganje kože, neželeno striženje las, omejevanje gibanja, davljenje ali dušenje, odrekanje ali siljenje s hrano, napadi z orožjem, umor in podobna dejanja.

3. Spolno nasilje

Spolno nasilje so vsa dejanja spolne narave, ki jih oseba čuti kot prisilo. To ne velja v primeru otrok. Otrok, ki doživlja spolno zlorabo, lahko spolno nasilje doživi kot igro in ne nujno kot nekaj neprijetnega, a gre kljub temu za spolno nasilje.

Kadar si osebe želijo aktivnosti spolne narave in vanjo privolijo brez fizične, psihične, ekonomske ali druge prisile, govorimo o spolnosti, v nasprotnem primeru govorimo o spolnem nasilju. Privolitev oziroma soglasje je svobodno aktivno sodelovanje oziroma svobodno podano soglasje (angl. affirmative consent). Lahko je dano z besedami ali dejanji. Privolitev v določeno spolno aktivnost ne pomeni privolitve v katerokoli spolno aktivnost. Enako velja za obliko spolnega odnosa. Če je oseba soglašala z določeno obliko spolnega odnosa, to ne pomeni, da bo s to obliko soglašala tudi vedno v prihodnosti. Kadar nekdo ni prepričan, ali oseba, s katero želi imeti spolni odnos, s tem soglaša, lahko to preveri z različnimi vprašanji, na primer: »Ti je tako OK?« »Ti paše?« »Naj raje neham?« »Greva bolj počasi?« »Še počakava?« »Ti je v redu?«

Nekateri primeri spolnega nasilja so neželeno otipavanje ali komentiranje telesa, slačenje ter dotikanje, ki si ga oseba ne želi oz. vanj ne privoli, siljenje h gledanju pornografskih vsebin, k masturbiranju, v oralni, analni in vaginalni spolni odnos, siljenje v spolni odnos z drugo osebo, posilstvo, prepovedovanje uporabe kontracepcijskih sredstev, odstranitev kondoma kljub nasprotovanju druge osebe in podobno.

4. Ekonomsko nasilje

Ekonomsko nasilje so vse oblike nadvladovanja, nadzorovanja, izkoriščanja oziroma poniževanja žrtve s pomočjo sredstev za preživetje ali z odrekanjem pravic, povezanih z zaslužkom. Zaradi ekonomskega nasilja lahko žrtev postane finančno odvisna od povzročitelja_ice, kar ji oteži prekinitev odnosa.

Primeri ekonomskega nasilja so omejevanje pravice do zaposlitve, preprečevanje, da oseba razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, siljenje osebe v finančno odvisnost, zahteva po pokorščini, ker so dohodki osebe nižji, neplačevanje dodeljene preživnine za otroka, prisiljevanje v sklepanje pogodb ali jemanje posojil, opuščanje obveznosti preživljanja članov ali članic družine, prelaganje celotnega finančnega bremena za preživljanje družine na žrtev in podobno.

Nasilje preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja

Nasilje lahko preprečujemo in ustavljamo le z ničelno toleranco do nasilja, kar pomeni, da vse oblike in vrste nasilja dosledno ustavljamo, na njih opozarjamo in jih preprečujemo. Nujno je, da so družbena sporočila o ničelni toleranci in nedopustnosti nasilja jasna in vseprisotna. Ustrezen odziv okolice na vsak konkreten dogodek nasilja je ključen.

Nasilje je možno v družbi, ki nasilje dopušča in kjer si oseba lahko dovoli uporabo nasilja. Mnogi z nasiljem prenehajo, ko dobijo jasno sporočilo, da njihovo ravnanje ni le nedopustno, temveč tudi kaznivo dejanje, še posebno, če ga z intervencijo posredujejo državne institucije.

Za prenehanje uporabe nasilja je potrebna osebna odločitev in učenje nenasilnih oblik komunikacije

Poleg jasnih sporočil okolice in intervencije državnih institucij, je za prenehanje uporabe nasilja potrebna tudi osebna odločitev in učenje nenasilnih oblik vedenja. Oseba potrebuje nove, bolj konstruktivne veščine za stik z okolico ter priložnost, da kritično pretrese svoja prepričanja in začne spreminjati tista, ki ji dovoljujejo, omogočajo in opravičujejo uporabo nasilja.

Nujno je, da so na voljo programi za povzročitelje nasilja, ki ponujajo možnost učenja ustreznega  načina komuniciranja, soočanja z neprijetnimi občutki in stisko ter reševanja notranjih ter zunanjih konfliktov. Vsak se lahko odloči, da bo prenehal z uporabo nasilja.