- Trgovina z ljudmi in spolno izkoriščanje
- Nasilje nad starejšimi
- Nasilje v LGBTIQ+ partnerskih odnosih
- Nasilje nad moškimi
- Nasilje nad LGBTIQ+ populacijo
- Nasilje nad hendikepiranimi osebami
- Vrstniško nasilje (ang. bullying)
- Diskriminacija
- Mobing
- Nasilje med zmenkanjem
- Institucionalno (strukturno) nasilje
- Nasilje preko informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT)
Trgovina z ljudmi in spolno izkoriščanje
Najpogostejši pojavi trgovine z ljudmi so, po mnenju društva Ključ, centra za boj proti trgovini z ljudmi, sledeči: izkoriščanje za prostitucijo ali druge oblike spolnih zlorab, prisilno delo, suženjstvo, služabništvo, trgovina z organi, človeškimi tkivi ali krvjo.
Po podatkih Mednarodne organizacije dela (ILO) je v svetu preko 2,4 milijona ljudi žrtev trgovine z ljudmi, od tega je po ocenah približno polovica otrok. Večina jih je prisiljenih v prostitucijo (43%), suženjska delovna razmerja (32%), ali oboje (25%). Pri prisilnem komercialnem spolnem izkoriščanju gre v veliki večini primerov (98%) za ženske in dekleta (vir).
Anonimna prijava trgovine z ljudmi je mogoča na spletni strani e-uprave.
V Sloveniji se s pomočjo žrtvam trgovine z ljudmi ukvarjajo sledeče organizacije:
Društvo Ključ, center za boj proti trgovini z ljudmi
Slovenska Karitas, program Oskrba žrtev trgovine z ljudmi
Več o trgovini z ljudmi si lahko preberete tu:
Društvo Ključ, center za boj proti trgovini z ljudmi
Nasilje nad starejšimi
O nasilju nad starejšimi, torej tistimi, ki so starejši od 65 let, ni dovolj podatkov in raziskav. Po podatkih policije nasilje nad starejšimi narašča, protokoli za ravnanje pa niso na voljo. Delež starejših ljudi v družbeni strukturi se povečuje, zato se tudi vedno pogosteje srečujemo z različnimi oblikami nasilja nad starejšimi. Pojavlja se tako znotraj družinskih odnosov kot tudi s strani institucij ali tretjih oseb.
O institucionalnem nasilju nad starejšimi govorimo takrat, ko se nasilje dogaja v institucionalnem okolju, na primer v domovih za starejše, bolnišnicah, zavodih. Povzročitelji ali povzročiteljice so lahko svojci, zaposlene_i v instituciji, na primer negovalno osebje ali sostanovalci, sostanovalke.
Populacija starejših ima omejene možnosti samostojnega reševanja svoje stiske (morebitne zdravstvene težave, odvisnost od pomoči drugih ipd.), zato je še toliko pomembneje, da se jo sliši in ustrezno ukrepa.
Raziskave so pokazali, da so najpogostejše oblike nasilja nad starejšimi zanemarjanje (npr. odtegovanje življenjsko nujnih stvari), telesna ali fizična zloraba (klofutanje, lasanje, udarci, porivanje, stresanje ...), psihična ali čustvena zloraba (zmerjanje, poniževanje, žaljenje, grožnje, zaklepanje v hišo oz. v stanovanje, odrekanje stikov z ljudmi ipd.), finančna ali materialna zloraba (kraja denarja, zloraba bančne kartice, ponarejanje podpisa starejše osebe, prisila k podpisu pogodbe, oporoke ...).
Tako kot pri drugih vrstah nasilja, se tudi pri nasilju nad starejšimi srečujemo s sledečimi težavami: nasilje se dogaja v domačem okolju in ga nihče ne prijavi, mnogi starejši so slabo informirani o možnostih pomoči v primeru doživljanja nasilja, pogosto so izolirani, prevevajo jih občutki sramu, ponižanosti, zaradi česar o svoji izkušnji težko spregovorijo, situacijo pa otežuje tudi družbena toleranca do nasilja ter otežen dostop do pomoči.
Mednarodna mreža za preprečevanje nasilja nad starejšimi ljudmi, ustanovljena leta 1997 v Kanadi, je dala pobudo za Svetovni dan osveščanja o nasilju nad starejšimi, ki ga tako po svetu kot v Sloveniji zaznamujemo vsako leto 15. junija. Državni zbor Republike Slovenije ob tej priložnosti vsako leto pripravi posvet o nasilju ned starejšimi.
Če ste starejša žrtev nasilja, se lahko obrnete po pomoč na nevladne organizacije, ki pomagajo žrtvam nasilja, ali na pristojni Center za socialno delo.
Koristne povezave:
Oddaja o nasilju nad starejšimi
Spletna stran, namenjena starejšim
Nasilje v LGBTIQ+ partnerskih odnosih
Kratica LGBTIQ+ predstavlja lezbijke, geje, biseksualne, transs- polne in interspolne osebe, kvir/queer osebe in osebe z ostalimi nenormativnimi spolnimi in seksualnimi identitetami (spolnimi identitetami, ki so različne od spola, pripisanega ob rojstvu; neheteroseksualnimi identitetami). Vir: Nina Perger, Simona Muršec in Vesna Štefanec: Vsakdanje življenje mladih LGBTIQ+ oseb v Sloveniji, ali: »To, da imam svoje jebene pravice!«. Raziskovalno poročilo. 2018. Dostopno tukaj.
Pri nas žal ni na voljo raziskav, ki bi se ukvarjale z nasiljem v LGBTIQ+ partnerskih odnosih, tuje raziskave pa kažejo, da se prisotnost nasilja giblje okoli 25 %, torej gre za podoben odstotek kot v heteroseksualnih partnerstvih.
Nasilje v LGBTIQ+ odnosih ima enako dinamiko kot nasilje v drugih intimnih odnosih, veliko pogosteje pa ostaja prikrito in neprijavljeno, saj se žrtve poleg doživljanja nasilja soočajo še z dodatnimi težavami:
- Če bodo spregovorile o nasilju, bodo vsi izvedeli za njihovo istospolno usmerjenost, s čimer žrtvi pogosto grozi tudi povzročitelj_ica ("Vsem v tvoji službi bom povedal!").
- Pogosto zmotno menijo, da je poroka pogoj za upravičenost do pomoči in podpore, ki je na voljo žrtvam nasilja v družini.
- Skrbi jih, da bodo znanci, znanke, ki niso vedeli_e za njihovo spolno usmerjenost, ob razkritju odreagirali_e negativno in jim odrekli_e pomoč pri soočanju z nasiljem v odnosu.
- Bojijo se, da bodo izločene_i iz LGBTIQ+ skupnosti.
- Bojijo se sekundarne viktimizacije s strani policije, zaposlenih v zdravstvu, socialnih delavk_cev.
- Ženska, ki je žrtev nasilja s strani svoje partnerke, se v varni hiši ne počuti dovolj varno, saj se boji, da bi v hišo prišla tudi povzročiteljica. Še večje težave imajo z umikom v varen prostor geji.
- Nasilje v istospolni partnerski skupnosti se na institucijah neredko ne obravnava enako kot vsako drugo intimnopartnersko nasilje.
Poleg vseh oblik nasilja, prisotnih v heteroseksualnih partnerskih odnosih, so v LGBTIQ+ partnerstvih žrtve nasilja deležne tudi specifičnih oblik, vezanih na spolni izraz ali identiteto.
Poleg oblik nasilja, prisotnih v heteroseksualnih partnerskih zvezah, ste v LGBT partnerstvih žrtev nasilja tudi, če vaš partner_ka:
- Povzročitelj_ica grozi, da bo izdal_a žrtvino spolno usmerjenost v njeni službi ali ljudem, s katerimi žrtev o tem ne želi govoriti.
- Povzročitelj_ica žrtev prepričuje, da ji zaradi njene spolne usmerjenosti pristojne institucije ne bodo pomagale.
- Povzročitelj_ica žrtev prepričuje, da je nasilje v neheteroseksualnih odnosih nekaj običajnega.
- Povzročitelj_ica žrtev prepričuje, da bo z odhodom iz nasilnega odnosa ali s tem, da o nasilju spregovori, izdala LGBTIQ+ skupnost in drugim sporočila, da so takšni odnosi odklonski.
- Povzročitelj_ica opravičuje svoje nasilje tako, da žrtev prepričuje, da ni zares gej, lezbijka, biseksualec_ka ali transspolna oseba.
Vsako nasilje v družini in intimnopartnerskih odnosih, ne glede na spolno usmerjenost in identiteto, se obravnava po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini.
Koristne povezave:
Društvo DIH, društvo za integracijo homoseksualnosti
Društvo informacijski center Legebitra
Nasilje nad moškimi
Raziskave kažejo, da večino nasilja, ki se dogaja v partnerskih odnosih, povzročijo moški. Moški so pogosteje žrtve nasilja s strani drugih moških, predvsem, kadar gre za kaznivo dejanje nasilništva. Lahko so tudi žrtve spolnega nasilja, predvsem na vojnih območjih ali v zaprtih sistemih kot je zapor. Raziskava pod vodstvom Gorazda Meška je pokazala, da je posilstvo moških že od nekdaj sestavni del življenja v zaporih. Za takšna dejanja med zaporniki še vedno obstaja »strogo pravilo« molka, kar pojasni zelo nizko število prijavljenih primerov spolnih napadov v zaporih. Dodaten dejavnik je strah pred stigmatizacijo, ko bo zapornik, žrtev spolnega nasilja, ponovno na svobodi, in posledic znotraj zapora.
Obstaja tudi določen odstotek moških, ki so žrtve nasilja s strani svoje partnerke. Tudi tovrstno nasilje je nesprejemljivo, pri njegovi obravnavi pa je dobro poznati razlike med nasiljem, ki ga povzročajo ženske in nasiljem, ki ga povzročajo moški:
- Nasilje, ki ga povzročajo ženske nad moškimi, praviloma nima hujših telesnih poškodb.
Ženske pogosteje uporabljajo psihične oblike nasilja. Umori partnerjev, o katerih lahko občasno beremo v dnevnem časopisju, so praviloma posledica dolgoletnega nasilja s strani moškega, žrtve umora, nad žensko, storilko umora, in ne obratno. Pogosto so storjeni v samoobrambi ali so odgovor na nemoč pri soočanju z dolgotrajnim nasiljem s strani partnerja. - Moški pravijo, da se, ko ženske kričijo nanje, ne počutijo zelo fizično ogrožene.
- Moški vzroke za nasilje praviloma eksternalizirajo, ženske pa internalizirajo, kar pomeni, da moški vzroke za svoje nasilje iščejo v drugih ljudeh/okoliščinah, ženske v sebi. Ženske zato hitreje sprejmejo odgovornost za storjeno nasilje in je z njimi lažje delati na odpravi nasilnih vedenj.
- Nasilje moških je v družbi še vedno prepogosto tolerirano, ker naj bi se skladalo z vlogo moškega, zato ženske, ki povzročajo nasilje, občutijo večji sram in občutek krivde. Posledično so bolj motivirane za spremembo vedenja.
- Ženske, ki so nasilne do svojih partnerjev, pogosto uporabljajo nasilno vedenje kot neustrezen način izražanje čustva jeze ali razreševanja konfliktov, odsotna pa so prepričanja, da lahko uporabljajo nasilje nad moškimi zgolj zato, ker so ženske (nasilje se ne dogaja iz nesorazmerja moči med spoloma).
Moški lahko doživljajo nasilje tudi s strani svojega partnerja v istospolni partnerski skupnosti. Tuje raziskave kažejo, da je nasilje v moških homoseksualnih zvezah prisotno v enaki meri kot v heteroseksualnih partnerstvih. Več o tem si lahko preberete na angleški strani neprofitne organizacije Gay Men's Domestic Violence Project.
Če ste gej, biseksualec ali transspolna oseba, ste žrtev nasilja tudi, če vaš partner:
- grozi, da bo izdal vašo spolno usmerjenost v vaši službi ali ljudem, s katerimi o tem ne želite govoriti,
- vas prepričuje, da vam zaradi vaše spolne usmerjenosti pristojne inštitucije in organi ne bodo pomagali,
- vas prepričuje, da je nasilje v neheteroseksualnih odnosih nekaj običajnega,
- vas prepričuje, da boste z odhodom iz nasilnega odnosa ali s tem, da o nasilju spregovorite, izdali LGBT skupnost in druge ljudi prepričali, da so takšne zveze odklonske,
- govori, da so moški nasilni po naravi,
- opravičuje svoje nasilje s tem, da vas prepričuje, da niste zares gej, biseksualec ali transspolna oseba.
Če ste moški, žrtev nasilja, se lahko vključite v svetovalni proces na Društvu za nenasilno komunikacijo.
Koristne povezave:
Gay Men's Domestic Violence Project
Društvo za integracijo homoseksualnosti - DIH
Zapor: družba znotraj družbe - pogled obsojencev na odnose in življenje v zaporu
Nasilje nad LGBTIQ+ populacijo
Kratica LGBTIQ+ predstavlja lezbijke, geje, biseksualne, transs- polne in interspolne osebe, kvir/queer osebe in osebe z ostalimi nenormativnimi spolnimi in seksualnimi identitetami (spolnimi identitetami, ki so različne od spola, pripisanega ob rojstvu; neheteroseksualnimi identitetami). Vir: Nina Perger, Simona Muršec in Vesna Štefanec: Vsakdanje življenje mladih LGBTIQ+ oseb v Sloveniji, ali: »To, da imam svoje jebene pravice!«. Raziskovalno poročilo. 2018. Dostopno tukaj.
Amnesty International Slovenija na podlagi raziskav ugotavlja, da nasilje nad LGBTIQ+ populacijo lahko razvrstimo v naslednje skupine:
- nasilje države (zakoni, kriminalizacija, pazniki v zaporih itd.),
- nasilje v javnosti (verbalno ali fizično, spolno nasilje, delikti nad lastnino ...),
- nasilje v družini (nesprejemanje spolne usmerjenosti otroka s strani staršev ...),
- nasilje v družbi ljudi po lastni izbiri (stigmatizacija v krogu prijateljev, nasilje v partnerskih zvezah ...),
- nasilje na delovnem mestu (zavrnitev službe, prekinitev pogodbe, mobing ...).
Nadalje ugotavlja, da se je v zadnjih letih zgodil pozitiven premik v smeri dekriminalizacije homoseksualnosti. Vendar pa je bilo v letu 2002 še vedno več kot 80 držav ali območij, kjer je sporazumno homoseksualno razmerje dveh odraslih oseb v zasebnosti kaznivo dejanje. V nekaterih državah so istospolno usmerjeni obsojeni celo na smrtno kazen. Več informacij o tem, ali je v določeni državi homoseksualnost kazniva, najdete tu.
Ustava Republike Slovenije v 14. členu zagotavlja enakost vseh državljanov in državljank, ne glede na osebne okoliščine. Kazenski zakonik Republike Slovenije pa v 141. členu izrecno prepoveduje diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti. Kaznuje se z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta, če diskriminira uradna oseba, pa z zaporom do treh let.
Policija ne vodi posebne statistike pojavnosti homofobnega nasilja, prav tako se predvideva, da veliko homofobnega nasilja zaradi strahu pred razkritjem spolne usmerjenosti ni prijavljenega. Nekaj podatkov o pojavnosti lahko dobimo iz raziskav, ki so bile izvedene v Sloveniji.
Rezultati raziskovalnega projekta Mirovnega inštituta z naslovom Vsakdanje življenje gejev in lezbijk, so pokazali, da je bilo 53 % vprašanih zaradi svoje spolne usmerjenosti že žrtev nasilja. 91% jih je doživelo psihično nasilje, 24 % fizično nasilje in 6% spolno nasilje. Najpogosteje, v 61 %, so povzročitelji_ce nasilja neznanci na ulici, v baru ali drugem javnem prostoru. Lezbijke so pogosteje kot geji izpostavljene nasilju s strani staršev ali sorodnikov_nic. Podobno kažejo podatki ankete, ki sta jo leta 2001 izvedla lezbična sekcija ŠKUC-LL in ILGA-Europe. Skoraj polovica od 172 anketiranih je bila žrtev nasilja ali nadlegovanja zaradi spolne usmerjenosti. Raziskovalno-aktivistični projekt Legebitre Povej naprej! je v svoji anketi med LGBT populacijo ugotovil, da so bile 71% vprašanim kršene njihove človekove pravice. 67, 6 % respondentov_k je povedalo, da so bile_i že deležni psihičnega nasilja (zmerjanje, ignoriranje oz. izključitev iz družbe, groženj s fizičnim nasiljem ...).
V poročilu o nekoliko novejši raziskavi, ki je preučevala homofobno nasilje v Sloveniji v letih 2007 in 2008, dr. Alenka Švab v svojem članku Sprejeti med prijatelji, zavrnjeni v družbi - istospolna partnerstva v Sloveniji (2005) ugotavlja, da je pri gejih in lezbijkah prisoten izrazit strah pred razkritjem svoje spolne usmerjenosti v širšem družbenem okolju. Številni_e se vsakodnevno srečujejo s težavo, kako se izogniti homofobičnim reakcijam družbe. Te reakcije se lahko kažejo v obliki fizičnega nasilja, šikaniranja ali žaljenja, lahko pa so bolj prikrite in se kažejo kot ignoriranje, pomenljivi pogledi in podobno. Vse to povzroči nenehno izpraševanje in samocenzuro, kdaj izražati intimnost in kdaj ne. Posledica nesprejemanja spolne orientacije s strani širše družbe je tudi nenehen stres, v katerem se znajdejo neheteroseksualno usmerjene osebe. Pomembno je, da se žrtve zavedajo, da za nasilje niso krive same in da ga niso sprožile s svojo spolno orientiranostjo.
Homofobno nasilje lahko prijavite anonimno ali poimensko na spletni strani Roza alarm, ki je namenjena prijavam, obveščanju in poročanju o nasilju, zlorabah in diskriminacijah, katerih žrtve so lezbijke, geji, biseksualci_ke ter transspolne in transseksualne osebe.
Koristne povezave:
Zloženka Kaj storiti, če ste žrtev homofobnega napada?
Društvo informacijski center Legebitra
Društvo za integracijo homoseksualnosti DIH
Cafe Open, gejem, lezbijkam in transseksualcem prijazen bar
SiQRD, Slovenian Queer Resources Directory
Amnesty International Slovenija
Nasilje nad hendikepiranimi osebami
Pojasnilo: V slovenščini se za označevanje oseb s hendikepom uporabljata predvsem dva izraza, in sicer izraz hendikep oziroma hendikepiranost ter izraz invalid oziroma invalidnost. Dva različna izraza sta posledica dveh različnih konceptov pri obravnavi oseb s hendikepom. Izraz invalid se uporablja v zakonodaji in pri invalidnih organizacijah. Pojem hendikepa uporablja Društvo za teorijo in kulturo hendikepa (YHD) ter mnogi teoretiki (Dušan Rutar, Elena Pečarič, Darja Zaviršek). Pojem hendikepa ima veliko širši pomen kot pojem invalidnost. Pojem invalid je v prvi vrsti medicinska kategorija, saj se veže predvsem na posameznikove fizične sposobnosti oz. nesposobnosti v odnosu do njegove delovne zmožnosti. Invalidnost praviloma traja celotno življenjsko obdobje, saj gre za stanje organizma, ki je nastalo zaradi bolezni, poškodbe ali pa je prirojeno. Pojem hendikep pa se veže tudi na sposobnost "normalnega" vključevanja v družbo in na položaj posameznika in posameznice v njej, saj gre za socialni model poimenovanja, ki izhaja iz tega, da je človek del socialnega okolja. Poleg tega ima beseda invalid v svoji osnovi negativno oznako, ne le v slovenščini, temveč tudi v ostalih jezikih, zato menimo, da je izraz hendikepiran_a oz. oseba s hendikepom, primernejši od izraza invalid_ka.
Zaradi specifičnih ovir, ki so posledica gibalnih, senzornih ali komunikacijskih okvar, oziroma motenj v duševnem razvoju, predstavljajo hendikepirane osebe ranljivo skupino, ki je še bolj izpostavljena različnim oblikam nasilja. Nasilje se dogaja tako v družini kot tudi znotraj institucij.
Kot navaja Akcijski program za invalide 2007 - 2013, so "nasilju in diskriminaciji še posebej izpostavljene ženske kot ranljiva skupina, zato so potrebni ukrepi, da se jim omogoči polnopravno uživanje pravic. Invalidne ženske doživljajo poleg ovir in stereotipov, ki se nanašajo na invalide, tudi diskriminacijo, povezano s spolom."
Še ne dolgo nazaj v Sloveniji ni bilo varnih namestitev, prilagojenih gibalno oviranim žrtvam nasilja. Društvo SOS telefon je bilo prvo, ki je v sodelovanju z Društvom gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija odprlo varno hišo, ki je prilagojena za ženske, žrtve nasilja, ki so gibalno ovirane. Na pobudo Društva gibalno oviranih invalidov Vizija je bilo odprto tudi prvo zatočišče za invalidne ženske in starejše osebe, ki v domačem okolju doživljajo nasilje. Imenuje se Hiša zaupanja in je arhitekturno povsem prilagojena potrebam gibalno oviranih oseb. Hiša sprejema tudi gluhe in slepe ženske, ženske z multiplo sklerozo in drugimi gibalnimi omejitvami, ki potrebujejo začasno zatočišče. Od leta 2018 deluje v zmanjšanem obsegu in po predhodnem dogovoru s CSD sprejema gibalno ovirane ženske, ki so relativno samostojne.
Društvo gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija, s sedežem na Slomškovi ulici 3c v Slovenskih Konjicah (tel: 03 575 40 60, fax: 03 575 51 72, GSM: 041 683 133) se predstavi kot invalidska organizacija z delovanjem na državni ravni. Prednostno področje njihovega dela je uresničevanje pravic žensk z izkušnjo nasilja v družini. V ta namen izvajajo Dolgoročni program socialne preventive - nasilje nad gibalno oviranimi ženskami. V organizaciji Društva gibalno oviranih invalidov Vizija je 14. septembra 2011 potekal tudi strokovni posvet o nasilju nad invalidnimi osebami. Urad Vlade Republike Slovenije za enake možnosti je na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, 25. novembra 2008, organiziral posvet Nasilje nad invalidnimi osebami.
Koristne povezave:
Društvo gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija
YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa
Društvo študentov invalidov Slovenije
Vrstniško nasilje (ang. bullying)
Vrstniško nasilje je nasilje, kjer sta tako povzročitelj_ica kot žrtev vrstnika ali vrstnici. Najpogosteje gre za razne oblike fizičnega nasilja (odrivanje, omejevanje gibanja, pljuvanje, pretepanje), psihičnega nasilja (zmerjanje, žaljenje, osamitev, grožnje, žaljivi napisi in podobno) ali ekonomskega nasilja (izsiljevanje za denar ali druge materialne dobrine).
Vrstniškega nasilja, torej dalj časa trajajočega trpinčenja, ne gre zamenjevati za konflikt med vrstniki_icami. Konflikti med vrstniki_icami so običajen pojav in jih lahko otroci in mladi rešijo sami, saj med osebami v konfliktu ni izrazitega neravnovesja moči. Pri nasilju gre za zlorabo moči ene osebe nad drugo osebo, ki se pred povzročiteljem_ico ne more sama braniti, zato je nujen poseg odraslih oseb.
Kako prepoznamo žrtev vrstniškega nasilja
- Boji se prihajati v šolo ali odhajati iz nje, spremeni svojo običajno pot, zato zamuja ali pa prihaja v šolo zelo zgodaj.
- Na šolskih izletih je vedno v bližini učiteljice ali učitelja in se od njiju noče oddaljiti.
- Starše prepriča, da jo spremljajo v šolo in čakajo ob koncu pouka, začne neopravičeno izostajati od pouka, poslabša se ji učni uspeh.
- Ima poškodovano šolsko opremo ali je celo nima, tekom dne »izgubi« kos oblačila.
- Starši opazijo, da je nenadoma postala zadirčna in groba.
- Je lačna po odmoru za malico oz. kosilu (nekdo ji je vzel malico ali denar zanjo).
- Se zapre vase, začne jecljati, ima izredno slabo samopodobo. Zdi se, da je vznemirjena in nervozna, preneha jesti, ne pridobiva na teži - govori o samomoru ali ga celo poskuša narediti.
- Začne krasti denar drugim otrokom (to zahteva povzročitelj_ica).
- Odklanja pogovor ali si izmisli neverjetno zgodbo, da bi jo pustili pri miru.
- Ima nepojasnjene modrice, odrgnine in druge poškodbe.
Povzeto iz Zabukovec Kerin, Katja: Vrstniško nasilje v šoli, Nasilje - Nenasilje, 2002.
Kako se pogovarjamo z otrokom, ki je žrtev vrstniškega nasilja?
- Na pogovor se pripravimo.
- Otroka vzpodbudimo, da pove, kaj doživlja.
- Pozorno ga poslušamo in ne prekinjamo njegove izpovedi.
- Pomembno je, da dobi občutek varnosti in zaupanja do nas. Čutiti mora, da ga bomo podprli oz. zaščitili ne glede na vsebino izpovedi.
- Ne pokažimo, da smo šokirani, ko nam zaupa, kaj se mu je zgodilo.
- Povejmo mu, da za nasilje ni kriv on, ampak je zanj odgovorna oseba, ki nasilje povzroča.
- Izogibajmo se vprašalnici ZAKAJ. Zveni zasliševalsko in obtožujoče.
- V pogovoru ne obtožujmo osebe, ampak dejanja povzročitelja nasilja.
- Pohvalimo ga, da je zbral toliko moči in se nam zaupal.
- Spoštujmo njegova čustva: povejmo mu, da so normalna in da se mu jih ni potrebno sramovati.
- Skupaj naredimo načrt za nadaljnjo preprečevanje nasilja: kaj naj stori, če ponovno pride do nasilja – kako se lahko zaščiti, h komu lahko steče po pomoč, koga lahko pokliče.
- Poiščimo oz. pogovorimo se o pozitivnih osebah v njegovem (šolskem) vrstniškem okolju (vrstnike, prijatelje, učitelje_ice itd.) ob katerih se otrok počuti varnega.
- O dogajanju obvestimo razredničarko in šolsko svetovalno službo.
Povzeto iz Zabukovec Kerin, Katja: Vrstniško nasilje v šoli, Nasilje - Nenasilje, 2002.
Na Društvu za nenasilno komunikacijo pripravljamo delavnice tako za otroke kot za strokovne delavke in delavce v šolstvu, ki so lahko prilagojene specifični težavi na šoli ali v posameznem razredu.
Mladi v stiski lahko pokličejo tudi na Telefon za otroke in mladostnike – Tom, ki je namenjen otrokom in mladostnikom, ki se v obdobju otroštva in mladostništva soočajo z izzivi in pastmi odraščanja ter tudi tistim, ki so ogroženi in imajo kakršnekoli težave in probleme. Brezplačna telefonska številka je: 080 12 34.
Diskriminacija
Diskriminacija pomeni neenako obravnavo posameznice ali posameznika v primerjavi z nekom drugim zaradi njene_njegove rase, narodnosti, spola, etnične porekla, jezika, invalidnosti, spolne usmerjenosti, starosti, izobrazbe, materialnega stanja ali katerekoli druge osebne okoliščine.
Diskriminacija je lahko neposredna ali posredna. O neposredni diskriminaciji govorimo, kadar je posameznica oziroma posameznik v primerljivi situaciji obravnavan manj ugodno kot nekdo drug zaradi svoje narodnosti, rase, etničnega porekla, spola, zdravstvenega stanja, invalidnosti, jezika, verskega ali drugega prepričanja, starosti, spolne usmerjenosti, izobrazbe, gmotnega stanja, družbenega položaja ali katerekoli druge osebne okoliščine (primer je npr. neenako plačilo za isto delo, če ga opravlja moški ali ženska, oglas za delo, ki ponuja zaposlitev le za mlajše od 35 let, prekinitev pogodbe o zaposlitvi zaradi nosečnosti ipd.). O posredni ali prikriti diskriminaciji govorimo, kadar na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanja v podobni situaciji postavljajo posameznico oziroma posameznika v slabši položaj kot nekoga drugega zaradi njene oziroma njegove narodnosti, rase ali etnične pripadnosti, spola, verskega prepričanja, invalidnosti ali zdravstvenega stanja, spolne usmerjenosti ali druge osebne okoliščine (npr. oseba ženskega spola ni sprejeta na specializacijo iz srčne kirurgije, čeprav izpolnjuje pogoje, ženska ne dobi zaposlitve, ker ima majhnega otroka ipd.). Za žrtve diskriminacije je še posebej huda večplastna diskriminacija, o kateri govorimo takrat, ko sovpadeta dve ali več osebnih okoliščin, ki so podlaga za diskriminiranje (npr. 70-letna Romkinja je lahko diskriminirana zaradi spola, starosti in narodnosti).
Posledica diskriminacije je, da je določena družbena skupina odrinjena na rob družbe. Gre za marginalizacijo in socialno izključenost določenih skupin. Diskriminacija pa ne vpliva negativno le na diskriminirano osebo ali skupino, temveč tudi na celotno družbo, saj znotraj nje povzroča neenakosti ter jo tako šibi. Prav tako so določene oblike diskriminacije podlaga za nastanek novih, nadaljnih oblik diskriminacije.
Pomembna zakona, ki ščitita žrtve diskriminacije sta Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, ki prepoveduje diskriminacijo na vseh področjih družbenega življenja, in sicer tako v javnem kot zasebnem življenju ter Zakon o enakih možnostih žensk in moških.
Koristne povezave:
Poročilo: anketa o diskriminaciji na osnovi spolne usmerjenosti
Društvo informacijski center Legebitra
Pravno informacijski center nevladnih organizacij
Društvo Dih, društvo za integracijo homoseksualnosti
YHD, društvo za teorijo in kulturo hendikepa
Mobing (ang. mobbing)
Beseda mobing izhaja iz angleškega glagola to mob, ki v slovenščini pomeni planiti na, napasti nekoga in se je prvotno nanašal na obnašanje živali. Švedski psiholog dr. Heinz Leymann, ki se je v osemdesetih letih 20. stoletja ukvarjal s preučevanjem vedenja ljudi v delovnem okolju, je podal definicijo mobinga: gre za sovražno in neetično komunikacijo ene ali večih oseb v delovnem okolju, ki je sistematično usmerjena na posameznika_ico, ki je zaradi mobinga postavljen_a v nemočen in brezizhoden položaj, v katerem je izpostavljen_a nadaljnemu mobingu. Takšna dejanja se dogajajo pogosto (vsaj enkrat na teden) in daljše obdobje (vsaj pol leta). Mobing je torej premišljeno, načrtno žaljivo vedenje, ki se ponavlja in pusti na žrtvi zaradi pogostosti in dolgotrajnosti sovražnega vedenja občutne duševne, psihosomatske in socialne težave.
Koristne povezave:
Nasilje med zmenkanjem (ang. dating violence)
Izraz zmenkanje pomeni "dogovarjanje za zmenek ali druženje, druženje samo in ves čas odnosa med mladima v obdobju, ko sta par, a še ne živita v skupnem gospodinjstvu". O nasilju med zmenkanjem zato govorimo predvsem v povezavi z mladimi, čeprav se pojavlja tudi pri starejši populaciji. Gre za vse oblike vedenja, ki ga na zmenku stori fant ali dekle, s katerimi prekorači meje druge osebe. Raziskave kažejo, da so najpogostejše žrtve dekleta, ki tudi utrpijo več in hujše nasilje kot fantje.
Institucionalno (strukturno) nasilje
Gre za vrsto nasilja, ki ga institucije preko lastnih mehanizmov izvajajo prikrito ali odkrito. Pri tem izvajajo različne vrste nasilja, prisiljujejo, jemljejo svobodo odločanja, marginalizirajo, diskriminirajo, dopuščajo oz. favorizirajo avtoritativno odločanje in hierarhične odnose itd. Pogosto gre tudi za diskriminacijo do določenih družbenih skupin (npr. diskriminacija homoseksualnih parov v Družinskem zakoniku, nedostopnost določenih institucij za invalide ipd.).
Nasilje preko informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT)
Veliko tveganj, povezanih s komunikacijskimi tehnologijami, ogroža ljudi na splošno, otroci in mladi pa so še posebej ranljivi, ne le zaradi njihove mladosti, ampak tudi zaradi tega, ker so nove tehnologije mnogo vplivnejši del njihovih življenj. Otroci, mladi (ter do neke mere tudi ženske) so pogosteje tarča t. i. "spletnih plenilcev", ki iščejo ranljive ljudi, ki jih lahko zlorabijo. Anonimnost na spletu jim omogoča, da prevzamejo lažno identiteto, s katero lažje navežejo stik z otroki, mladimi ter ranljivimi odraslimi v klepetalnicah ter spletnih dnevnikih.
IKT lahko povzročitelji zlorabijo tudi za povzročanje spolnega nasilja, saj spolno nasilje prav tako vključuje proizvodnjo, objavljanje, dostopanje in nalaganje spolno nazornih posnetkov otrok. Slednje je postalo velika skrb organov pregona in tistih, ki skrbijo za zaščito otrok po svetu. Z napredkom tehnologije, vključno s tehnologijo za zajemanje slike, kot so na primer digitalni fotoaparati in fotoaparati na mobilnih telefonih, ki jih je lahko skriti ali prikriti, naraščajo »realnočasovne« zlorabe otrok, vključno s primeri, kjer pedofili in drugi storilci_ke zlorabe zaprosijo za določeno aktivnost ali pozo v realnem času in žrtev zlorabe ugodi njegovim_njenim željam. V takšnih primeri je uporabnik_ica teh spletnih strani dejansko priča izvajanju zločina.
Priključitev spletni skupnosti – preko strani socialnih mrež, klepetalnic ali spletnih dnevnikov, spletnega kluba ali igralnega združenja – s seboj prinese možnost, ki ji v resničnem svetu pravimo »nevarnost tujcev«. Odrasli se morajo prav tako kakor otroci zavedati možnosti, da lahko na spletu spoznajo napačne ljudi, starši pa si morajo še posebej zapomniti, da je njihov otrok pred računalniškim zaslonom ali s pogovorom na mobilnem telefonu morda v virtualni množici ljudi, ki si delijo življenje na spletu.
Čeprav je spletno nasilje najpogostejše med mladimi, ga spretno povzročajo tudi povzročitelji nasilja nad ženskami, ki poskušajo partnerico nadzorovati, ji groziti, jo nadlegovati tudi preko mobilnega telefona ali elektronske pošte. Tudi zato ukrep prepovedi pribljiževanja lahko zajema tudi poskuse kontakta preko informacijsko komunikacijske tehnologije.
Nekaj vrst nasilja s pomočjo IKT:
Spletno nadlegovanje (tudi mobilno ustrahovanje)
Spletno ustrahovanje je pojem, ki ga uporabljamo, kadar povzročitelj_ica neki osebi grozi, jo nadleguje, spravlja v zadrego, ponižuje, se iz nje norčuje ali je tarča druge osebe ali skupine preko interneta, mobilnega telefona ali osebnega digitalnega pomočnika.
Kraja identitete
Z vdorom v računalnik, okužbo z zlonamernim programom, t.i. phishing napadom ali zaradi lastne nepazljivosti lahko neznana oseba prevzame vašo spletno identiteto in se začne predstavljati v vašem imenu. Lahko pridobi dostop do vaših osebnih podatkov, denarja ali slik, zavede vaše sodelavce ali prijatelje in okrni vaš ugled.
Seksting
Seksting je pošiljanje_izmenjavanje napol golih ali golih fotografij z vrstniki_icami prek spleta ali mobilnega telefona. Če oseba v kaj takega ni prisiljena s strani druge osebe, je lahko tudi to normalen del odraščanja in razvoja spolne identitete. Take slike in pisma so si ljudje izmenjavali že mnogo pred pojavom interneta, torej to na nek način ni nič novega. Vendar se je potrebno zavedati, da je razširajnje tovrstnih slik mladoletnih oseb po naših zakonih kaznivo in šteje za razširjanje otroške pronografije!
Da se zaščitite pred nasiljem preko spleta, je dobro upoštevati pravila varne uporabe. Pravila poudarjajo, da na internetu ne objavljajte osebnih podatkov; ne objavljajte slik, podrobnosti o kreditni kartici ali banki, če se ne prepričate o varnosti; svojih gesel ne razkrivajte drugim osebam; nikoli se brez dovoljenja ali prisotnosti staršev (otroci) ali ne da bi o kraju in času zmenka seznanili vsaj ene znane osebe (odrasli) ne dogovarjajte za sestanek z osebo, ki ste jo spoznali na internetu; poročajte o vsem, kar se vam v klepetalnici ali drugje na spletu zdi neprijetno ali narobe; ne odgovarjajte na škodljivo, sugestivno ali nesramno pošto in objave; poročajte o neprimernem jeziku ali posnetkih; nikoli se ne pretvarjajte, da ste nekdo drug na spletu; in vedite, če vam nekdo ponudi nekaj, kar izgleda predobro, da bi bilo res, takšno verjetno tudi je.
Preberite tudi Hitri vodnik abc varnosti.
Koristne povezave:
Slovenski prijavni center nelegalnih spletnih vsebin Spletno oko
Center za varnejši internet Safe.si
Spletno nadlegovanje: zloženka
Knjižnice Daphne: Nasilje in tehnologija
Vojkova cesta 1, Ljubljana
01 4344 822
