Select your language
Select your language
Accessibility Tools
Select your language
Select your language
PREGON PO URADNI DOLŽNOSTI
Kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, so tista, ki jih začne in vodi državna tožilka ali tožilec neodvisno od volje osebe, ki je bila s kaznivim dejanjem oškodovana. Taka je večina kaznivih dejanj, tudi, denimo, nasilje v družini, zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje, spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let, neplačevanje preživnine. Povzročitelji nasilja od žrtev večkrat zahtevajo ali jih nagovarjajo, naj ustavijo postopek. Če teče postopek zaradi kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, za začetek pregona pa predlog žrtve ni potreben, žrtve postopka ne morejo ustaviti.
Kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog, so tista, pri katerih mora oškodovanka podati predlog za pregon, na podlagi katerega lahko državna tožilka ali tožilec začne pregon kaznivega dejanja. Oškodovanka mora podati predlog v roku treh mesecev od dneva, ko je izvedela za kaznivo dejanje in storilca. Za predlog se šteje tudi, če je oškodovanka sama podala kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. Ko je predlog podan, se pregon kaznivega dejanja nadaljuje po uradni dolžnosti, vendar pa lahko oškodovanka do konca glavne obravnave predlog za pregon umakne. V tem primeru predloga za pregon tega kaznivega dejanja ne more več podati, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka, razen če obdolženec izjavi, da jih bo plačal sam. Kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog, so, npr., lahka telesna poškodba, če ni prizadejana z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari ter nekatere oblike posilstva in spolnega nasilja, če so storjene nad osebo, s katero storilec živi v zakonski, zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni skupnosti.
Kazniva dejanja, ki se preganjajo z zasebno tožbo, so tista, pri katerih oškodovanka sama preganja storilca teh kaznivih dejanj, sama nosi breme dokazovanja ter v primeru neuspeha sama nosi stroške postopka. Zasebno tožbo je potrebno prav tako vložiti v roku treh mesecev od dneva, ko je oškodovanka izvedela za kaznivo dejanje in storilca, oškodovanka pa mora plačati tudi sodno takso. Če sodna taksa ni plačana in niso izpolnjeni pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, sodišče zasebno tožbo zavrže. Če zasebna tožilka zasebno tožbo umakne do konca glavne obravnave, izgubi pravico, da bi jo ponovno vložila. Zasebna tožba je pojem kazenskega prava in ni sopomenka civilne tožbe, ki je pojem civilnega prava.
Del stroškov, ki jih lahko imate z različnimi postopki, so tudi sodne takse. Zakon o sodnih taksah predvideva možnost oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se stranka preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani oziroma bi bila s takojšnjim plačilom ali s takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Čas odloga plačila oziroma skupni čas plačevanja obrokov ne sme biti daljši od 12 mesecev. O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks odloči sodišče na predlog stranke, ki mora predlogu priložiti pisno Izjavo o premoženjskem stanju. Obrazec je zelo podoben prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči, zato bodite pri izbiri obrazca zelo previdni.
PREPOVED PRIBLIŽEVANJA DOLOČENEMU KRAJU ALI OSEBI
Ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi spada med omejevalne ukrepe. To so začasni prisilni ukrepi, ki jih sme sodišče (v opisanem primeru pa tudi policija) uporabiti zoper domnevnega storilca kaznivega dejanja, da bi odpravilo nevarnost, ki jo domnevni storilec predstavlja za izvedbo kazenskega postopka ali za varnost ljudi (Fišer, Z.: Zakon o kazenskem postopku z uvodnim komentarjem, ULRS, Ljubljana, 2002, str. 89).
Prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi najdemo v štirih različnih zakonih. Spodnja tabela prikazuje razlike med ukrepi po različnih zakonih.
| ZAKON | ČLEN | NAMEN | V KATERIH PRIMERIH? | KDAJ SE IZREČE? | PREDLAGATELJ_ICA | KDO GA IZREČE? | ČAS | POSLEDICA KRŠITVE |
| ZPND | 19. | Odvrnitev nadaljnje škode. | Povzročitelj je žrtev telesno poškodoval, ali ji je prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, ji to grozil, protipravno vstopil v stanovanje, v katerem živi žrtev, v prostore kjer dela, ali kako drugače motil njeno mirno posest, jo proti njeni izrecni volji protipravno nadleguje. | V nepravdnem postopku. | Žrtev. | Okrožno sodišče. | Največ 6 mesecev, žrtev lahko predlaga podaljšanje za še največ 6 mesecev. | Policija ukrepa v skladu z ZNPPol. Sodišče izreče denarno kazen. |
| ZNPPol | 60. in 61. | Trenutna zaščita žrtve. | Če je podan utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje ali prekršek z elementi nasilja ali je bila zalotena pri takem kaznivem dejanju ali prekršku in obstajajo razlogi za sum, da bo ogrozila življenje, osebno varnost ali svobodo žrtve. | Na kraju dogodka ali naknadno. | Policist_ka na kraju dogodka. Žrtev. Podaljšanje predlaga žrtev. |
Policist_ka izda odredbo, ki jo nato presodi preiskovalna_i sodnica_k. Ta jo potrdi, spremeni ali razveljavi. | Policija izreče ukrep za 48 ur, preiskovalna_i sodnica_k ga lahko podaljša do 15 dni, žrtev lahko predlaga podaljšanje do 60 dni. | Globa od 300 do 800 EUR. |
| ZKP | 195. a | Preprečitev vplivanja na priče, preprečitev ponovitvene nevarnosti. | Ko je v teku kazenski postopek in obstaja nevarnost, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja, vplival na priče, udeležence ali prikrivalce ali ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, moč odvrniti s tem ukrepom (ki je alternativa priporu, zato zanj velja enako kot za pripor). | Ko se pojavi nevarnost. | Državna_i tožilka_ec. Podaljšanje lahko predlaga tudi preiskovalna_i sodnica_k. Pred vložitvijo obtožnice: preiskovalna_i sodnica_k, 1. podaljšanje izreče izvenobravnavni senat, 2. podaljšanje senat vrhovnega sodišča, a le za kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora nad 5 let. Po vložitvi obtožnice le sodeči senat. | Največ 6 mesecev pred vložitvijo obtožnice, po vložitvi obtožnice največ 2 leti. | V skrajšanem postopku pred vložitvijo obtožnega predloga največ 15 dni. | Ukrep se lahko nadomesti s hišnim priporom ali priporom. |
| KZ-1 | 65. | Izvajanje varstvenega nadzorstva. | Gre za navodilo v okviru varstvenega nadzorstva, ki ga sodišče lahko določi ob pogojni obsodbi. | Ob pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom. | Državna_i tožilka_ec, sodišče. | Sodišče. | Določen čas v mejah preizkusne dobe, določene s pogojno obsodbo. | Svarilo, sprememba navodila, podaljšanje varstvenega nadzorstva, preklic pogojne obsodbe. |
Privilegirane priče so oproščene dolžnosti pričanja. To so:
Brezplačna pravna pomoč pomeni pravico upravičenke oziroma upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Oblike brezplačne pravne pomoči so:
- Redna brezplačna pravna pomoč
Pri tej obliki brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilke in drugi pogoji, ki jih določa zakon. Mesečni dohodek prosilke oziroma mesečni povprečni dohodek na članico ali člana družine ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v Sklepu o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji in se določa dvakrat na leto. Trenutno (oktober 2014) znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 269,20 evrov, torej mesečni dohodek na članico ali člana družine ne sme presegati zneska 538,40 evrov.
- Izredna brezplačna pravna pomoč
To obliko pomoči dobi prosilka v primerih, ko na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve. Finančni položaj prosilke se v tem primeru ne ugotavlja.
- Izjemna brezplačna pravna pomoč
Brezplačna pravna pomoč se lahko ne glede na določbe zakona o finančnem položaju prosilke dodeli tudi, če lastni dohodek prosilke oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka in če njeno premoženje in premoženje njene družine ne presega višine 60-ih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilke, z zdravstvenim stanjem prosilke, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jih bremenijo, ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti.
Družinske razmere: stroški za preživljanje družine so obremenjeni z izrednimi stroški za potrebno zdravljenje družinske članice ali člana, s stroški za vzdrževanje invalidne ali drugače prizadete članice ali člana, s stroški za vzgojo in izobraževanje otrok s prilagojenimi potrebami in z drugimi stroški, ki so nastali zaradi višje sile ali zaradi razlogov, ki niso na strani prosilke ali družinskih članic ali članov.
Zdravstveni razlogi: stroški, povezani z zdravljenjem prosilke, so obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njene stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje.
Izredna finančna obveznost: obveznost, za katero prosilka ni vedela oziroma je ni mogla predvideti, ker je nastala kot posledica višje sile (potres, poplava …).
- Posebna brezplačna pravna pomoč
Ta oblika se odobri v zvezi z ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču RS in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin in če so izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom, ki ureja ustavno pritožbo, oziroma pogoji za začetek postopka ali udeležbo v postopku pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami.
- Nujna brezplačna pravna pomoč
Ta oblika se upošteva takrat, ko bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilka zamudila rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje. Pristojni organ ji nemudoma odobri brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilka izogne posledicam (npr., nekdo je proti prosilki vložil tožbo, ima pa trideset dni časa za odgovor na tožbo).
Skupno skrbništvo (tudi deljeno skrbništvo) pomeni, da so mladoletni otroci dodeljeni v varstvo in vzgojo obema staršema, ki sta enakovredno vključena v skrb, varstvo in vzgojo otrok. Oba starša skupno odločata o stvareh, ki pomembno vplivajo na življenje otrok, a tudi o vsakdanjih stvareh (če so otroci zaupani v varstvo in vzgojo le enemu od staršev, ta samostojno odloča o vsakdanjih stvareh v zvezi z otroki).
V skladu s prvim odstavkom 306. člena Zakona o pravdnem postopku je sodna poravnava poravnava o spornem predmetu, ki jo stranke med postopkom kadar koli sklenejo pred sodiščem (za razliko od mediacije, ki poteka pred tretjo nevtralno osebo).
Predobravnalni narok je narok, na katerem se obtoženec izjavi o krivdi glede očitanega mu kaznivega dejanja ter o nadaljnjem poteku kazenskega postopka. Na narok se povabijo stranke (to sta obtoženec in tožilec_ka) in zagovornik_ca. Na tem naroku oškodovanec_ka ne more biti prisotna_en. Če obtoženec krivdo prizna in njegovo priznanje izpolnjuje zakonske pogoje, sodišče praviloma takoj izvede narok za izrek kazenske sankcije. Ta narok je javen, na njem je lahko navzoč_a tudi oškodovanka_ec. Sodišče nato izda sodbo, s katero se obtoženec spozna za krivega. Če obtoženec krivde na predobravnalnem naroku ne prizna ali se o krivdi noče izjaviti, se kazenski postopek nadaljuje z glavno obravnavo.
Osumljenec je oseba, zoper katero je pred uvedbo kazenskega postopka pristojni državni organ opravil določeno dejanje ali ukrep zaradi obstoja razlogov za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja.
Obdolženec je tisti, zoper katerega teče preiskava ali zoper katerega je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba. Izraz obdolženec se uporablja tudi kot splošen izraz za obdolženca, obtoženca in obsojenca.
Obtoženec je tisti, zoper katerega je obtožnica postala pravnomočna.
Obsojenec je tisti, za katerega je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je kazensko odgovoren za določeno kaznivo dejanje.
Oškodovanec je tisti, kateremu je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica.
Priča je oseba, za katero je verjetno, da bi lahko kaj povedala o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah (kazenski postopek) oz. oseba, ki je zmožna dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo (pravdni postopek).
Skrajšani postopek je kazenski postopek, ki teče pred okrajnimi sodišči za kazniva dejanja, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let (lažja kazniva dejanja). Skrajšani kazenski postopek se uvede na podlagi obtožnega predloga državne_ga tožilke_ca oziroma oškodovanke_ca kot tožilke_ca ali na podlagi zasebne tožbe.
Tako kot izkušnja drugih oblik nasilja, lahko tudi izkušnja spolnega nasilja močno vpliva na naše življenje. Poškoduje in predrugači lahko naše doživljanje sveta, medosebnih odnosov, vpliva na naše vsakdanje počutje, na odnos do našega telesa in do spolnosti ter prizadene mnoga druga področja.
Lahko se zgodi, da izkušnja spolnega nasilja vpliva na nas na način, ki ga ne uspemo prepoznati. Če je bil dogodek za nas zelo travmatičen, lahko zakrijemo spomin nanj in tudi na vsa čustva, ki so se nam ob njem pojavila. Ljudem, ki so spolno nasilje doživeli, ko so bili še otroci, se velikokrat zgodi, da na dogodke nasilja pozabijo. Za otroka je nasilje nekaj tako nedoumljivega, da ga ne zmore predelati in razumeti, zato ga potisne v nezavedno. Težave s točnim spominjanjem imajo tudi odrasli, ki so jih omamili in jih zlorabili v stanju nezavesti. Čeprav se ljudje dogodka natančno ne spominjajo, se ga spominja njihovo telo in v njih ostaja občutek, ki ga ne znajo imenovati. Na spolno nasilje jih lahko spomni določen vonj, dotik, zvok ali svetloba. Spomini se običajno pojavljajo v obliki prebliskov, zamegljenih podob ali nočnih mor. Lahko jih napade nerazložljiv strah pred zaprtimi prostori, določenimi ljudmi, gestami, skratka doživljajo občutke, ki jih prej niso, pa si jih sedaj ne znajo razložiti. Lahko prihaja do vrinjenih podob in misli - čeprav tega ne želimo, se nam spomini neprestano vračajo. To so načini, na katere se dogodek spolnega nasilja lahko manifestira, ker še ne zmoremo najti poti, da bi ga predelali drugače. Zato je pomembno, da smo pozorni na dogajanje v sebi in poiščemo pomoč, če si nekaterih vzorcev delovanja ne uspemo sami pojasniti.
Pri vsakem človeku se izkušnje s spolnim nasiljem kažejo drugače, vendar je nekaj področij, na katerih so posledice najpogosteje vidne:
Kljub daljnosežnosti posledic zlorabe, lahko vsaka žrtev razreši težave in zaživi polno in kvalitetno življenje. Pogosto ji to lažje uspe ob pomoči strokovnjaka ali strokovnjakinje. Prav tako nekatere žrtve v odraslosti ne čutijo posledic, jih čutijo le občasno ali so posledice milejše od opisanih.
Vsi ljudje si zaslužimo živeti kakovostno in polno življenje, predvsem pa življenje, ki je osvobojeno strahov in stisk, ki so posledica travmatičnih izkušenj. Zato je pomembno, da se, ko zmoremo, odločimo za proces okrevanja in raziščemo, kako bi lahko živeli drugače in se v svoji koži bolje počutili. Soočanje s travmami, kakršna je izkušnja spolnega nasilja, je težko, naporno in boleče, vendar je okrevanje možno ter lažje ob spodbudi in zaupanju drugih ljudi.
Izkušnja spolnega nasilja je za večino ljudi travmatična.
V človeku lahko izzove veliko čustev in občutkov - od sramu, krivde, samoobtoževanja, žalosti, jeze, bolečine … Žrtve se na različne načine spopadajo s temi občutki. Te načine imenujemo strategije preživetja. Strategije preživetja nam pomagajo, da lahko preživimo in nadaljujemo z vsakodnevnim življenjem kljub izkušnji spolne zlorabe.
Ene od strategij preživetja so lahko različni obrambni mehanizmi - lahko se pretvarjamo, da se nam spolno nasilje ni zgodilo (zanikanje), si predstavljamo, da izkušnja, ki smo jo doživeli, ni tako huda ali da se je drugim ljudem zgodilo še kaj veliko hujšega in so zato bolj potrebni pomoči kot mi (minimaliziranje) ali (lahko menimo, da smo si nasilje zaslužili, ker smo se vedli na nek določen način ali da si človek, ki je nasilje povzročil, ni mogel pomagati in se »zadržati«, da smo sami krivi, ker nismo odreagirali na določen način, se na primer uprli, rekli »ne« …(racionaliziranje) in drugi. Drugi načini, da preživimo z izkušnjo spolnega nasilja, so lahko tudi vzpostavljanje različnih odvisnosti (od psihoaktivnih snovi, hrane, iger na srečo …) ali pojav težav v duševnem zdravju (depresija, anksioznost …). Čeprav nam ti načini pomagajo preživeti s travmo, lahko sčasoma postanejo obremenjujoči za nas, nam povzročajo dodatne težave in nam začnejo preprečevati, da bi živeli kvalitetno in zadovoljujoče življenje.
Eden od načinov, ki nam lahko pomaga pri okrevanju po spolni zlorabi, je odločitev, da bomo nekomu zaupali svojo izkušnjo.
Lahko se odločimo, da bomo za zlorabo povedali svoji prijateljici_u, družinski članici_u, partnerki_ju ali si izberemo strokovnjakinjo_ka, ki se poklicno ukvarja z osebami z izkušnjo spolnega nasilja. V vsakem primeru je za večino ljudi zelo težko govoriti o izkušnji spolne zlorabe. Razlogov za to je več: sram, ki je posledica napačnih in škodljivih stereotipov o žrtvah spolnega nasilja; strah, da nam ne bodo verjeli ali strah pred tem, da nas bodo bližnji zavrnili ali na nas gledali drugače; prepričanje, da si pomoči ne zaslužimo, ker nasilje ni bilo tako »hudo«; strah, da nas bodo krivili, da smo sami krivi, da se je spolno nasilje zgodilo … Zato je razumljivo, da ljudje z izkušnjo spolnega nasilja za odločitev, da bodo komurkoli povedali za nasilje, potrebujejo veliko časa, včasih tudi leta. S tem ni nič narobe. Kadarkoli se odločimo spregovoriti, je dobro.
Na kakšen način lahko povemo, da smo doživeli spolno nasilje?
Ko se odločimo, da bomo spregovorili, nam lahko pomaga, da se na to pripravimo. To lahko storimo tudi tako, da si zapišemo, kar želimo povedati - naredimo oporne točke ali zapišemo zgolj besede, ki nam pomagajo, da se spomnimo. Lahko si zapišemo tudi celotno besedilo, ki ga želimo sporočiti. Kadar govorimo o težkih stvareh, se namreč zlahka zmedemo in pozabimo povedati tisto, kar je za nas res pomembno. Če nam pomaga, lahko zapisano najprej preberemo na glas - to nam je lahko v pomoč, da se razbremenimo pred pogovorom z drugim človekom.
Dober priprava na pogovor je lahko tudi, da pokličemo na katero od telefonskih svetovalnih pomoči in govorimo s svetovalko ali svetovalcem. Če nam bo v kakšnem trenutku preveč naporno ali ne bomo zmogli, lahko enostavno odložimo slušalko.
Pripravimo se tudi na to, da se vsi ljudje ne bodo odzvali enako ali tako, kakor pričakujemo in si želimo, da bi se. Nekateri bodo šokirani, drugi se morda ne bodo znali odzvati in bodo zmedeni, nekaterim bo morda v naši družbi nekaj časa nelagodno. Tako kakor smo mi potrebovali čas, da se pripravimo, tako ga bodo morda tudi oni, da sprejmejo novo informacijo.
Preden začnemo pogovor o svoji izkušnji spolne zlorabe, lahko poskrbimo, da bo pogovor za nas čim lažji. Lahko povemo, da želimo, da nas oseba samo posluša in povedanega ne komentira, ali da želimo, da nas drži za roko ali objame. Lahko tudi rečemo, da ne želimo, da se nas ne dotika.
Če se zgodi, da za nasilje povemo nekomu, ki nam ne verjame ali nas za nasilje krivi ali nas kako drugače spravlja v nelagodje s svojim odzivom, nas lahko to spravi v še večjo stisko. V takem primeru poskusimo pogovor čim prej zaključiti. Lahko mu_ji tudi rečemo: »Zame je pomembno, da veš, kaj se mi je zgodilo. Sedaj se o tem ne želim več pogovarjati.«
Ni potrebno, da ostanete sami z izkušnjo spolnega nasilja. Če se odločite o njej spregovoriti, vam to lahko pomaga, da začnete proces okrevanja.
Dobro je, da nasilje prijavimo policiji. Če tega ne želimo ali ne zmoremo, lahko vseeno poskusimo o dogodku z nekom govoriti. Lahko pa se odločimo za strokovno pomoč, saj je mnogim proces okrevanja lažji ob svetovalke oz. svetovalca ali terapevtke oz. terapevta.
Mit: To ni bilo posilstvo, bil je le grob spolni odnos.
Dejstvo: Posilstvo je oblika spolnega nasilja, je nasilen poseg v človekovo dostojanstvo in osebno integriteto ter popolnoma nesprejemljivo dejanje. Ne moremo in ne smemo ga enačiti z grobim spolnim odnosom, na katerega pristaneta oba udeleženca. Posilstvo je način, da človek drugega človeka poniža in prizadene, ga podredi in ga poskuša nadzirati. Želi mu odvzeti moč in na nedopusten način uresničiti svoje interese.
Mit: Ženske rečejo ne, ko mislijo da.
Dejstvo: Če ženska (ali moški) reče »ne«, tako tudi misli. V okoliščinah, kjer sta naša varnost in integriteta ogroženi, nimamo potrebe po tem, da bi dajali netočna sporočila. Če zmoremo, vedno povemo, kar si želimo in česa ne. Se pa lahko zgodi, da je za žrtev varneje, da se posilstvu ne upirajo, saj s tem preprečijo, da bi jih povzročitelj še bolj poškodoval. Dogaja se tudi, da žrtve, zaradi šoka, ki ga ob spolnem napadu doživijo, otrpnejo ali »zmrznejo« in ne zmorejo izraziti svojega nestrinjanja ali se upreti. To ne pomeni, da so na posilstvo pristale. Zato odsotnost jasno izraženega nestrinjanja ni dejstvo, s katerim lahko nasilje »obrazložimo« ali celo opravičimo. Tudi če oseba ne zmore jasno izraziti svojega nestrinjanja, še ne pomeni, da je pristal_a.
Mit: Nekatere ženske uživajo ob spolnem nasilju.
Dejstvo: Žrtve posilstva v posilstvu ali drugih oblikah spolnega nasilja ne uživajo. Če se zgodi, da žrtvino telo odreagira na dotike povzročitelja, še ne pomeni, da žrtev v nasilju uživa ali da je na nasilje pristal_a. Naše telo se lahko odzove, kljub temu da si dotikov ne želimo, ali smo vanje prisiljeni.
Mit: Dekleta ali fantje, ki jih zlorabljajo, pogosto zlorabi ne nasprotujejo, torej jim je všeč. Če se zgodi več kot enkrat, potem so si tudi sami_e želeli_e.
Mit: Ženske izzivajo z obleko, s tem »vabijo« moškega.
Dejstvo: Vsaka ženska ima pravico, da se oblači tako, kakor ji je všeč, tako, kakor si želi in tako, da se v sebi in svojih oblačilih dobro počuti. Kratko krilo ni povabilo v spolni odnos. Množična kultura in mediji naredijo veliko škode s tem, ko žensko telo seksualizirajo in mu pripišejo zgolj vlogo spolnega objekta. Žensko telo ni družbena last, zato ima o svojem telesu in načinu oblačenja vsaka ženska pravico odločati sama.
Mit: Ženske tvegajo, ko gredo ven same.
Dejstvo: Svet bi moral biti varen za vse in vsi naj bi imeli pravico do izhoda kadarkoli in kjerkoli. Soodgovornost za varno okolje brez nasilja je domena vseh nas in ni stvar, za katero bi morale skrbeti izključno ženske. Odgovornost za nasilje je vedno izključno na strani povzročiteljev nasilja - vedenje žrtve, oblačenje žrtve ali kakršnakoli druga okoliščina ne more biti izgovor za odločitev, da se ljudje vedejo nasilno.
Mit: Dekleta zapeljujejo starejše moške ali se prezgodaj razvijejo in so »podivjane«.
Dejstvo: Dekleta se v fazi svojega odraščanja znajdejo v obdobju, ko se njihovo telo začne razvijati. Razvito telo, ki pričenja dobivati značilne lastnosti odraslega ženskega telesa, še ni zagotovilo, da je dekle osebnostno zrelo za spolni stik. Poleg fizičnega razvoja telesa poteka vzporedno tudi psihološki in socialni razvoj. Mladostniki in mladostnice začenjajo preizkušati svoje meje in meje drugih ljudi. Takrat je odgovornost odraslih oseb, da jim pokažejo, kaj so meje, kako je pomembno, da jih znamo postaviti in obenem spoštujemo meje drugih ljudi. Pomembno je tudi, da se z njimi pogovarjamo o spolnosti in medosebnih odnosih ter jim podajamo informacije o stvareh, ki jih v tem obdobju zanimajo.
Mit: Spolno nasilje se dogaja ženskam iz revnejših območij; ženskam, ki so spolno aktivne in s tem tvegajo; tistim, ki so doživljale nasilje v otroštvu. Spolno nasilje se dogaja dekletom iz problematičnih družin, velikih družin, iz izoliranih kmečkih družin; tistim, ki so se prezgodaj razvile; tistim, katerih matere so izrabljali …
Dejstvo: Spolno nasilje se lahko zgodi vsaki ženski in vsakemu moškemu, ne glede na to, kakšno je njeno_njegovo kulturno ozadje, etnična pripadnost, ekonomski status, spolna usmerjenost, spolna identiteta, nacionalnost … Torej, ne glede na katerokoli osebno okoliščino. Enako velja za povzročitelje; zmotno bi bilo misliti, da obstaja določena skupina moških, ki vedno povzroča nasilje ali skupina moških, ki nasilja nikoli ne povzroča.
Ženske imajo pravico odločati o svojem telesu in o tem, ali bodo spolno aktivne ali ne. Vstopanje in izstopanje iz partnerskih odnosov in menjavanje spolnih partnerjev oz. partnerk je nekaj, o čemer lahko odrasla ženska odloča sama in po svoji volji. Intimna razmerja žensk se tičejo le njih samih in niso družbena last, niti stvar družbene regulacije.
Dejstvo, da je ženska v otroštvu doživela nasilje ali spolno zlorabo, še ne pomeni, da jo bo tudi kasneje. Če je že imela tovrstno izkušnjo, to lahko še poveča njeno občutljivost pri prepoznavanju ogroženosti ter ji pomaga, da pravočasno poskrbi za svojo varnost.
Ne obstaja določen tip družine, pri katerem bi lahko predvidevali ali predpostavljali, da bo kateri oz. katera od družinskih članov povzročal_a spolno nasilje nad otroki. Če bi kaj takega lahko predvidevali, bi spolne zlorabe najverjetneje lahko preprečili.
Če je mati deklice oz. dečka doživela spolno nasilje, to ne poveča možnosti, da bo nasilje doživel tudi otrok. Njena izkušnja lahko vpliva na to, da bo znala svojega otroka zaščititi bolje, kot je bila zaščitena sama.
Mit: Ženske podajajo lažne prijave, da se maščujejo moškemu.
Dejstvo: Da se ženska, ki je bila žrtev spolnega nasilja, odloči za prijavo, potrebuje veliko poguma, podpore in mora biti pripravljena na to, da bo izpostavljena. Svojo izjavo bo morala podati večkrat in s tem znova in znova podoživljati dogodek nasilja. Morda se bo v sodni dvorani morala soočiti tudi s prisotnostjo povzročitelja ter tvegati, da bodo njeno izjavo poskušali ovreči ali jo označiti za neresnično. Večkrat bo morala zbrati pogum, da proces nadaljuje. Lahko se zgodi, da tudi odzivi družine niso vedno podporni, še posebno, če gre za spolno nasilje, ki je bilo povzročeno s strani katerega od družinskih članov. Velikokrat se zgodi, da se družinski člani in članice težko soočijo z dejstvom, da je nekdo v njihovi družini zmožen tovrstnega vedenja in zato odgovornost za zlorabo raje pripišejo žrtvi. Domneva, da se ženske s prijavo želijo maščevati, je največkrat zgrešena in lahko služi le kot izgovor povzročiteljev nasilja. Naše izkušnje kažejo, da so lažne prijave na področju prijavljanja vseh oblik nasilja zelo redke.
Mit: Žrtve nasilja bi za nasilje morale komu povedati/bi lahko komu povedale.
Vir:
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker: Spolno nasilje. Feministične raziskave za socialno delo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1996.
Varne hiše za ženske in otroke, žrtve nasilja
Krizni centri za ženske in otroke, žrtve nasilja
Druge organizacije, ki delujejo na področju nasilja
Organizacije za pomoč otrokom v primerih nasilja
Ostalo
LJUBLJANA
01 4344 822
031 770 120
TRR ZA DONACIJE:
SI56 0204 4001 3446 380
Matična št: 1160656
Davčna št: 91885566
STATUS HUMANITARNE ORGANIZACIJE
ENOTA KOPER
05 6393 170
031 546 098
Vojkova cesta 1, Ljubljana