Nasilje v intimnopartnerskih odnosih in v družinah se običajno poveča v vseh kriznih situacijah, vključno z epidemijami. Tudi do sedaj dostopni podatki iz različnih držav kažejo na povečanje pojavnosti nasilja v družinah v času epidemije covid-19.
Verjetnost, da bodo osebe, ki doživljajo nasilje v intimnopartnerskih odnosih, to so zlasti ženske in njihovi otroci, pogosto pa tudi stari ljudje in ljudje z ovirami, izpostavljeni nasilju, se je v času epidemije covid-19 močno povečala. Družinski člani in članice preživijo več časa skupaj, manj je možnosti umika, še posebno v majhnih stanovanjih, več je dejavnikov tveganja, na primer povečan stres zaradi izgube službe, ekonomskih posledic ipd., zaradi česar se nasilje lahko intenzivira, poveča ali pojavi tudi v odnosih, kjer ga prej ni bilo.
Žrtve nasilja, ki se že sicer pogosto srečujejo s socialno izolacijo, imajo v času ukrepov za zajezitev epidemije še manj možnosti za stike s sorodniki_cami in prijatelji_cami, ki so jim v podporo. Tako še težje načrtujejo svoj umik in še težje poskrbijo zase, saj je socialna mreža lahko velik vir moči, informacij in pomoči.
Podatki, ki so nam na razpolago, kažejo, da ženske, ki so poleg otrok najpogosteje žrtve nasilja v družini (bolj izpostavljeni so mu lahko še stari ljudje, ki ne zmorejo skrbeti zase, in ljudje z ovirami), nosijo največje breme pri povečani količini skrbi in nege za otroke zaradi zaprtja šol ter povečani skrbi za starejše družinske člane_ice ter povečani količini domačih opravil. To njihovo situacijo še poslabša in jih spravlja v še večjo stisko. Ženske se prav tako soočajo s še težjo ekonomsko situacijo, saj je med ženskami več delavk na črno (varuške, čistilke ...) in prekarnih delavk, ki so v času ukrepov pogosto ostale brez zaslužka. Ženske so bolj izpostavljene virusu zaradi prevladovanja v določenih poklicnih skupinah, ki so v času epidemije med najbolj obremenjenimi (oskrbovalke, negovalke, medicinske sestre, trgovke …). Prav tako ženske pogosteje ostajajo doma iz razloga višje sile, kar je zmanjšalo njihove prihodke in njihove možnosti poklicnega razvijanja in napredovanja.
Predvidevamo lahko tudi, da je ena od posledic epidemije povečano nasilje nad otroki, saj je zaradi šolanja od doma in omejenih stikov postalo veliko bolj skrito. Starši, ki povzročajo nasilje in zanemarjajo otroke, to počnejo veliko pogosteje, če menijo, da za njihovo početje nihče ne bo izvedel in se ne bojijo posledic. Prav učiteljice in učitelji so tisti, ki lahko najhitreje opazijo, da je otrok v stiski in tudi ustrezno ukrepajo. Šola za otroka predstavlja tudi varen prostor, kjer si lahko nabere moči in se vsaj za del dneva umakne pred nasiljem in ostalimi težavami, s katerimi se morebiti srečuje doma.
Epidemija je prinesla tudi nove oblike nasilja. Nekateri povzročitelji nasilja zlorabljajo ukrepe za zajezitev epidemije, da še povečajo nadzor nad partnerkami in jih še bolj omejujejo, pod pretvezo, da je to potrebno zaradi državnih ukrepov, ne zaradi njihove volje. Nekateri namenoma ne spoštujejo ukrepov in s tem dodatno ogrožajo otroke in partnerko ali pa partnerkam omejujejo dostop do nujno potrebnih pripomočkov, na primer do mila, mask in razkužila za roke. Če partnerka zboli, lahko to zlorabijo za stigmatizacijo, zasramovanje ali da jo poskušajo pregnati iz skupnega doma in podobno.
Zaradi negotove prihodnosti se ženske v obdobju ukrepov težje odločajo za tako velike življenjske spremembe, kot je odhod od doma oziroma prekinitev odnosa, v katerem doživljajo nasilje. To je pričakovano, saj je situacija že sama po sebi zelo negotova. Zato menimo, da moramo biti v teh časih, ko je veliko pozornosti usmerjene v preprečevanje okužb in širitve virusa, pozorni tudi na tovrstno dogajanje v naši okolici. Prav je, da pokličemo policijo na 113, ko slišimo ali sumimo, da se dogaja nasilje. Morda smo edini, ki lahko to naredimo. Bodimo pozorni tudi na otroke, stare in ljudi z ovirami, ki so odvisni od pomoči drugih, saj se te skupine ljudi srečujejo z velikim manjkom možnosti, da bi povedali o nasilju in dobili ustrezno pomoč.
Na srečo ostajajo na voljo vse storitve za žrtve nasilja tudi v času ukrepov zaradi epidemije, čeprav so nekatere prilagojene trenutni situaciji. Svetovanja tako v večini primerov potekajo preko telefona ali spletnih orodij (zoom ...), na splet so se preselila tudi srečanja skupin. Vendar pa je pomoč na voljo, delujejo tudi varne hiše in krizni centri, zato žrtvam ni potrebno tiho trpeti in čakati, da mine epidemija. Pokličejo lahko katero izmed svetovalnic za žrtve nasilja, policijo ali pristojni center za socialno delo, v njihovem imenu pa lahko pokličejo tudi drugi. Če žrtve zaradi prisotnosti povzročitelja ne morejo govoriti, svetujemo, da poskusijo napisati elektronsko sporočilo ali sms. Če je mogoče, naj se s sosedo_m dogovorijo, da ob vpitju ali krikih pokliče policijo.
Apeliramo tudi na osebe, ki so v preteklosti že povzročale nasilje, naj bodo v tej izredni situaciji še posebno pozorne nase. Opazujejo naj svoje misli, telesne odzive in vedenje. Če opazijo, da so napeti in bi lahko izbruhnili in povzročili nasilje, naj se odmaknejo stran od osebe, do katere bi lahko povzročili nasilje in uporabijo katero izmed tehnik za pomiritev ali preusmeritev pozornosti (lahko gredo na sprehod, pokličejo koga po telefonu, obiščejo spletna socialna omrežja, rešujejo križanko, pogledajo film, poslušajo glasbo ...). Verjamemo, da ljudje svoja vedenja izbiramo, ne glede na to, kako težke so trenutne okoliščine. Vsi imamo možnost izbrati nenasilje.
Vojkova cesta 1, Ljubljana
01 4344 822
