Miti in stereotipi o spolnem nasilju

Mit: To ni bilo posilstvo, bil je le grob spolni odnos.

Dejstvo: Posilstvo je oblika spolnega nasilja, je nasilen poseg v človekovo dostojanstvo in osebno integriteto ter popolnoma nesprejemljivo dejanje. Ne moremo in ne smemo ga enačiti z grobim spolnim odnosom, na katerega pristaneta oba udeleženca. Posilstvo je način, da človek drugega človeka poniža in prizadene, ga podredi in ga poskuša nadzirati. Želi mu odvzeti moč in na nedopusten način uresničiti svoje interese. 

Mit: Ženske rečejo ne, ko mislijo da.

Dejstvo: Če ženska (ali moški) reče »ne«, tako tudi misli. V okoliščinah, kjer sta naša varnost in integriteta ogroženi, nimamo potrebe po tem, da bi dajali netočna sporočila. Če zmoremo, vedno povemo, kar si želimo in česa ne. Se pa lahko zgodi, da je za žrtev varneje, da se posilstvu ne upirajo, saj s tem preprečijo, da bi jih povzročitelj še bolj poškodoval. Dogaja se tudi, da žrtve, zaradi šoka, ki ga ob spolnem napadu doživijo, otrpnejo ali »zmrznejo« in ne zmorejo izraziti svojega nestrinjanja ali se upreti. To ne pomeni, da so na posilstvo pristale. Zato odsotnost jasno izraženega nestrinjanja ni dejstvo, s katerim lahko nasilje »obrazložimo« ali celo opravičimo. Tudi če oseba ne zmore jasno izraziti svojega nestrinjanja, še ne pomeni, da je pristal_a.

Mit: Nekatere ženske uživajo ob spolnem nasilju.

Dejstvo: Žrtve posilstva v posilstvu ali drugih oblikah spolnega nasilja ne uživajo. Če se zgodi, da žrtvino telo odreagira na dotike povzročitelja, še ne pomeni, da žrtev v nasilju uživa ali da je na nasilje pristal_a. Naše telo se lahko odzove, kljub temu da si dotikov ne želimo, ali smo vanje prisiljeni.

Mit: Dekleta ali fantje, ki jih zlorabljajo, pogosto zlorabi ne nasprotujejo, torej jim je všeč. Če se zgodi več kot enkrat, potem so si tudi sami_e želeli_e.

Mit: Ženske izzivajo z obleko, s tem »vabijo« moškega.

Dejstvo: Vsaka ženska ima pravico, da se oblači tako, kakor ji je všeč, tako, kakor si želi in tako, da se v sebi in svojih oblačilih dobro počuti. Kratko krilo ni povabilo v spolni odnos. Množična kultura in mediji naredijo veliko škode s tem, ko žensko telo seksualizirajo in mu pripišejo zgolj vlogo spolnega objekta. Žensko telo ni družbena last, zato ima o svojem telesu in načinu oblačenja vsaka ženska pravico odločati sama.

Mit: Ženske tvegajo, ko gredo ven same.

Dejstvo: Svet bi moral biti varen za vse in vsi naj bi imeli pravico do izhoda kadarkoli in kjerkoli. Soodgovornost za varno okolje brez nasilja je domena vseh nas in ni stvar, za katero bi morale skrbeti izključno ženske. Odgovornost za nasilje je vedno izključno na strani povzročiteljev nasilja - vedenje žrtve, oblačenje žrtve ali kakršnakoli druga okoliščina ne more biti izgovor za odločitev, da se ljudje vedejo nasilno.

Mit: Dekleta zapeljujejo starejše moške ali se prezgodaj razvijejo in so »podivjane«.

Dejstvo: Dekleta se v fazi svojega odraščanja znajdejo v obdobju, ko se njihovo telo začne razvijati. Razvito telo, ki pričenja dobivati značilne lastnosti odraslega ženskega telesa, še ni zagotovilo, da je dekle osebnostno zrelo za spolni stik. Poleg fizičnega razvoja telesa poteka vzporedno tudi psihološki in socialni razvoj. Mladostniki in mladostnice začenjajo preizkušati svoje meje in meje drugih ljudi. Takrat je odgovornost odraslih oseb, da jim pokažejo, kaj so meje, kako je pomembno, da jih znamo postaviti in obenem spoštujemo meje drugih ljudi. Pomembno je tudi, da se z njimi pogovarjamo o spolnosti in medosebnih odnosih ter jim podajamo informacije o stvareh, ki jih v tem obdobju zanimajo.

Mit: Spolno nasilje se dogaja ženskam iz revnejših območij; ženskam, ki so spolno aktivne in s tem tvegajo; tistim, ki so doživljale nasilje v otroštvu. Spolno nasilje se dogaja dekletom iz problematičnih družin, velikih družin, iz izoliranih kmečkih družin; tistim, ki so se prezgodaj razvile; tistim, katerih matere so izrabljali …

Dejstvo: Spolno nasilje se lahko zgodi vsaki ženski in vsakemu moškemu, ne glede na to, kakšno je njeno_njegovo kulturno ozadje, etnična pripadnost, ekonomski status, spolna usmerjenost, spolna identiteta, nacionalnost … Torej, ne glede na katerokoli osebno okoliščino. Enako velja za povzročitelje; zmotno bi bilo misliti, da obstaja določena skupina moških, ki vedno povzroča nasilje ali skupina moških, ki nasilja nikoli ne povzroča.

Ženske imajo pravico odločati o svojem telesu in o tem, ali bodo spolno aktivne ali ne. Vstopanje in izstopanje iz partnerskih odnosov in menjavanje spolnih partnerjev oz. partnerk je nekaj, o čemer lahko odrasla ženska odloča sama in po svoji volji. Intimna razmerja žensk se tičejo le njih samih in niso družbena last, niti stvar družbene regulacije.
Dejstvo, da je ženska v otroštvu doživela nasilje ali spolno zlorabo, še ne pomeni, da jo bo tudi kasneje. Če je že imela tovrstno izkušnjo, to lahko še poveča njeno občutljivost pri prepoznavanju ogroženosti ter ji pomaga, da pravočasno poskrbi za svojo varnost.

Ne obstaja določen tip družine, pri katerem bi lahko predvidevali ali predpostavljali, da bo kateri oz. katera od družinskih članov povzročal_a spolno nasilje nad otroki. Če bi kaj takega lahko predvidevali, bi spolne zlorabe najverjetneje lahko preprečili.

Če je mati deklice oz. dečka doživela spolno nasilje, to ne poveča možnosti, da bo nasilje doživel tudi otrok. Njena izkušnja lahko vpliva na to, da bo znala svojega otroka zaščititi bolje, kot je bila zaščitena sama.

Mit: Ženske podajajo lažne prijave, da se maščujejo moškemu. 
Dejstvo: Da se ženska, ki je bila žrtev spolnega nasilja, odloči za prijavo, potrebuje veliko poguma, podpore in mora biti pripravljena na to, da bo izpostavljena. Svojo izjavo bo morala podati večkrat in s tem znova in znova podoživljati dogodek nasilja. Morda se bo v sodni dvorani morala soočiti tudi s prisotnostjo povzročitelja ter tvegati, da bodo njeno izjavo poskušali ovreči ali jo označiti za neresnično. Večkrat bo morala zbrati pogum, da proces nadaljuje. Lahko se zgodi, da tudi odzivi družine niso vedno podporni, še posebno, če gre za spolno nasilje, ki je bilo povzročeno s strani katerega od družinskih članov. Velikokrat se zgodi, da se družinski člani in članice težko soočijo z dejstvom, da je nekdo v njihovi družini zmožen tovrstnega vedenja in zato odgovornost za zlorabo raje pripišejo žrtvi. Domneva, da se ženske s prijavo želijo maščevati, je največkrat zgrešena in lahko služi le kot izgovor povzročiteljev nasilja. Naše izkušnje kažejo, da so lažne prijave na področju prijavljanja vseh oblik nasilja zelo redke.

Mit: Žrtve nasilja bi za nasilje morale komu povedati/bi lahko komu povedale.

Vir:
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker: Spolno nasilje. Feministične raziskave za socialno delo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1996.