• Kaj je zalezovanje?
• Kdo zalezuje in zakaj?
• Katere so posledice zalezovanja?
• Kako se zaščitimo ob zalezovanju?
• Pravna opredelitev in sankcioniranje zalezovanja
• Katera so razširjena, a netočna prepričanja o zalezovanju?
  Viri

 

 

 

Kaj je zalezovanje?

 

 

 

»S partnerjem sva se razšla, a tega ni sprejel. Vsak dan me je čakal pred službo, pisal mi je sporočila, naj ga vzamem nazaj, vozil je za mano, svoj avto je ustavljal pred semaforjem in šel do mojega avta, mi trkal na šipo in želel vstopiti …«

Zalezovanje so ponavljajoča in neželena dejanja osebe, ki drugo osebo z opazovanjem, zasledovanjem ali vsiljivim prizadevanjem za vzpostavitev stika nadleguje in s tem povzroči prestrašenost ali ogroženost te osebe ali njenih bližnjih. Angleški izraz, ki se uporablja za ta dejanja, je stalking.

Načinov zalezovanja je več. Lahko gre za fizično zasledovanje ali vsiljevanje, ko se storilec_ka pojavlja na mestih, kjer se giblje žrtev. To je lahko v okolici njenega doma, delovnega mesta in drugih krajev, kamor zahaja (park, fitnes center, lokal, fakulteta …). Nekateri storilci_ke opazujejo ali zalezujejo žrtev iz svojega avtomobila, vozijo za njenim vozilom ali ob njem, ustavljajo njeno vozilo ali celo skušajo njen avto izriniti s ceste. Zalezovanje in nadzorovanje potekata tudi prek informacijsko komunikacijske tehnologije - telefonski klici, telefonska sporočila in druga sporočila ali objave na družbenih omrežjih. Zalezovalec_ka lahko znake o svoji prisotnosti pušča pred vrati doma žrtve, za brisalci avtomobila, v poštnem nabiralniku. Včasih pusti sporočilo, darilo, rože, kdaj pa poškoduje fasado, nabiralnik, avto … Lahko tudi nadleguje žrtvine sorodnike_ce, prijatelje in prijateljice in druge osebe iz njenega življenja.

»Ves čas se je vozil mimo moje hiše ali moje službe. Kadar sem bila z otroki pri starših, se je vozil okoli njunega bloka ali sedel na parkirišču pred blokom in gledal v balkon.«  

Ko skušamo razumeti zalezovanje, se srečamo še s tremi izrazi: približevanje, opazovanje in zasledovanje.

Večina približevanj med ljudmi je obojestransko želenih. Težava nastane, kadar oseba zavrne približevanje druge osebe. Takrat se mora druga oseba umakniti in zaključiti poskus približevanja. Kadar navkljub postavljeni meji nadaljuje s približevanjem, gre za trajajoče, kontinuirano dejanje, kar je zalezovanje.

Opazovanje pomeni, da je zalezovalec_ka v bližini žrtve in jo opazuje. Žrtev se tega morda niti ne zaveda, zalezovalec_ka pa si ne prizadeva navezati stike z njo. Na primer, zalezovalec_ka sedi ali stoji pred hišo žrtve in jo opazuje, lahko z ali brez tehničnih sredstev.

Zasledovanje je oblika neposrednega fizičnega zalezovanja. Storilec_ka čaka žrtev na točno določenih krajih, kjer se po pričakovanju zasledovalca_ke nahaja, udeležuje se enakih dogodkov, žrtev fizično spremlja in podobno.

»Poslal mi je po 50 sms-jev na dan in me zasipal z maili. Vedel je, kam ponavadi hodim na sprehod s psom in se je pogosto tudi on »po naklučju« znašel na istem hribu in se delal, da je presenečen, da me vidi.«

Z zalezovanjem se storilec_ka žrtvi približa, prestopa njene meje, jo stalno opominja, da je prisoten_na in da mu je prepuščena, ter jo tako omejuje in nadzira. K zalezovanju lahko pritegne tudi druge ljudi, npr. otroke, ki pridobivajo informacije o enem staršu in jih predajajo drugemu, sorodnike in znance ter znanke, včasih pa tudi najamejo detektiva, detektivko ali za zalezovanje komu plačajo. Zgodi se tudi, da je v zalezovanje žrtve vključenih več oseb hkrati.

»Ves čas je hotel vedeti, kje se nahaja otrok in kaj počne, ko je pri meni. Od hčerke je zahteval, da mu o tem natančno poroča. Ves čas jo je klical in spraševal, kaj z mamo počneta, kje sta in s kom. Prav tako je zasliševal mojo mamo o tem, kje sem in kaj počnem. Tudi z avtom mi je sledil in me slikal, če sem govorila z drugim moškim. Počutil se je popolnoma upravičenega, da nadzoruje vsak moj korak, za izgovor pa je imel otroka in njegovo pravico, da je seznanjen s tem, kaj se dogaja z otrokom.«

 

 

 

Kdo zalezuje in zakaj?

»Zalezoval me je študent, ki ni bil vpisan na smeri, kjer sem predavala. Prihajal je na moja predavanja, me čakal in ogovarjal, hotel me je spremljati, enkrat mi je želel dati prstan. Enkrat so ga varnostniki odstranili iz predavalnice. Zdelo se je, da ni razumel, kaj dela narobe. Ker ni upošteval nobene moje meje, sem podala prijavo na policijo.«

 

 

Razlogov in motivov za zalezovanje je veliko, zato strokovnjaki_nje, ki preučujejo zalezovanje, delijo zalezovalce_ke v različne tipe: glede na predhodni odnos z žrtvijo, glede na motiv začetka in nadaljevanja z zalezovanjem ter glede na to, ali storilec_ka kaže znake duševne bolezni ali osebnostne motnje. Razumevanje različnih motivacij za zalezovanje lahko pomaga pri razvoju bolj učinkovitih načinov dela z zalezovalci_kami, pri oceni tveganja za fizično nasilje zalezovalca nad žrtvijo ter načrtovanju varnosti.

Najpogosteje zalezujejo partnerji, možje, nekdanji partnerji, zavrnjeni partnerji, včasih pa tudi znanci, sodelavci in neznanci. Včasih zalezujejo tudi ženske. Za del zalezovalcev so značilne odvisnostne, narcistične in paranoidne osebnostne poteze in/ali zloraba substanc.

»Ko se je bližal začetek kazenskega postopka, mi je bivši mož preko znancev začel posredovati vedno več sporočil, naj bom previdna, ker se lahko kaj hudega zgodi. Njegovo zadnje sporočilo je prenesel neznanec, ki me je fizično napadel in pri tem tudi namerno poškodoval moje vozilo.«

Najpogostejši zalezovalci so nekdanji partnerji oz. partnerji, ki so bili zavrnjeni. Njihov motiv je bodisi želja po ponovni vzpostavitvi odnosa, bodisi želja po maščevanju zaradi prekinitve odnosa ali oboje hkrati. Z zalezovanjem tudi nadaljujejo z nadzorovanjem žrtve. Izkušnje kažejo, da so eni najbolj vztrajnih in vsiljivih zalezovalcev. Zalezovanje je za njih način nadaljevanja odnosa, v katerega so ujeti, kljub močni jezi, ki jo čutijo do »ljubljene osebe«. V času odnosa in po zaključku tega ponavadi povzročajo tudi druge oblike nasilja.

»Bivši mož me še vedno dnevno nadleguje prek telefona. Na dan mi lahko v roku nekaj ur pošlje tudi več kot 50 sporočil. Žali me, zmerja, žaljivo komentira moje življenje in odločitve, me ponižuje. Po drugi strani pa mi piše, da me ima rad in da si želi biti z mano. Velikokrat izrabi komunikacijo, ki jo imava zaradi otroka, za to, da me žali in zmerja.«

Nekateri zalezujejo, ker iščejo intimnost. Lahko je to znanec, znanka, bežen znanec ali neznanec, ki je imel prej le bežen odnos z žrtvijo ali pa odnosa sploh ni bilo. Cilj zalezovanja je vzpostavitev odnosa z osebo, ki je objekt njegove naklonjenosti, zaželenosti ali za katero je prepričan, da ga ljubi.  Nekateri posamezniki_ce so nesposobni na primeren način vzpostaviti odnos, nekateri pa lahko trpijo za duševno motnjo in so trdno prepričani, da odnos med njimi in žrtvijo bodisi že obstaja ali pa je nekako usojen, da morajo žrtvi samo dovolj dobro pokazati, da so pravi zanjo. V pristopih k žrtvam so zelo vztrajni. Verjamejo, da se bo žrtev vanje zaljubila, če se bodo resnično potrudili. Pri dolgotrajnejšem (neuspešnem) zalezovanju obstaja verjetnost stopnjevanja nasilja.

Motiv zalezovalcev in zalezovalk, ki neuspešno poskušajo vzpostaviti odnos, je prisiliti žrtev k vzpostavitvi intimnega, bližnjega odnosa. Zalezovalec_ka na eni strani ni sposoben vzpostaviti odnosa, po drugi strani noče sprejeti zavrnitve. Možno je, da hkrati zalezuje več oseb ali pa si po neuspehu z eno žrtvijo hitro poišče drugo. Zalezovalec_ka lahko stopnjuje nasilje, ko se žrtev upira.

»Zunanji sodelavec podjetja mi je začel pošiljati sporočila. Prek sporočil me je vabil na zmenke, čeprav sem mu jasno odgovorila, da ne bom šla z njim na zmenek. Nato me je začel spolno nadlegovati. Najprej sem hotela njegova sporočila ignorirati, ko pa ni odnehal, sem mu napisala, da se ob njegovih sporočilih počutim neprijetno in naj preneha s pošiljanjem. Takrat je postal odkrito agresiven in zelo žaljiv.«

Nekateri ljudje zalezujejo znano ali neznano osebo zaradi maščevanja, ker doživljajo, da jih je žrtev razžalila, jim storila krivico, jim škodovala, ne glede na to, ali je to res ali ne. Motivira jih želja, da žrtev prestrašijo in ji povzročijo stisko. Zalezovalec_ka sebe dojema kot žrtev, ki se mora braniti pred tistim, ki mu je povzročil krivico in je prepričan_a, da je njegovo vedenje upravičeno. Storilci žrtve dojemajo kot osebe, ki so jih v preteklosti nadlegovale in poniževale. Izbira žrtve je lahko tudi bolj ali manj naključna. Včasih postane zalezovalec nasilen tudi na druge načine. Ti zalezovalci imajo lahko paranoidno osebnostno motnjo, shizofrenijo ali blodnjavo motnjo.

Nekateri neznanci zalezujejo žrtev zato, da bi jo spolno napadli. Žrtev se večinoma ne zaveda, da je zalezovana. Zalezovalec je spolno obseden z žrtvijo. Šele na koncu zalezovanja storilec postane fizično ali spolno nasilen. Ta tip zalezovalca je redek, storilec pa je praktično vselej moški. Zanje so značilne težave na področju socialnih veščin, odnosov in spolnosti.

 

 

Katere so posledice zalezovanja?

 

 

»Zalezovanje je otroka zelo prestrašilo. Oče ima prepoved približevanja, a sta ga videvala blizu doma, šole. Bala sta se, da bo prišel v hišo in ju odpeljal s sabo ali ugrabil, ko bodo zunaj. Takrat sta imela oba težave s spanjem in nočne more, videla sem, da sta tesnobna in zaskrbljena, sin si je začel gristi nohte, hčerko pa je ves čas bolel trebuh. Bila sta razdražljiva in nemirna. Tudi mene je vedenje mojega bivše moža prestrašilo, imela sem panične napade, ves čas sem bila tesnobna in zdravstveno stanje se mi je zelo poslabšalo.«

Zalezovanje ima na osebe, ki ga doživljajo, različne psihosocialne posledice, lahko pa povzroči tudi ekonomsko škodo. Med najpogostejšimi posledicami so vpliv na duševno zdravje, ki se lahko kaže s simptomi hude tesnobe (tresenje, razdražljivost, povečana odzivnost na dražljaje, napadi panike, zaskrbljenost, paranoičnost, depresija …) in drugih motenj razpoloženja. Žrtve pogosto trpijo za kronično motnjo spanja. Zalezovanje lahko privede tudi do posttravmatske stresne motnje oz. sindroma travme zalezovanja. Včasih žrtve doživljajo tako stisko, da razmišljajo tudi o samomoru. Pogosti so tudi glavobol, utrujenost, motnje hranjenja, prebavne motnje in sprememba telesne teže.

»Skoraj nisem več jedla, ker sem bila povsem brez apetita. Na vsak šum ali zvok sem se zdrznila, kot bi počila bomba, v službi pa sem komaj delala, saj je bila moja zbranost na nuli.«

Zaradi izkušenj zalezovanja postanejo žrtve sumničave in zelo previdne v odnosih z okolico v vsakem trenutku dneva. Veliko žrtev zaradi strahu pred ponovnim stikom z zalezovalcem_ko ali zaradi želje po zaščiti svojih bližnjih omeji svoje socialno življenje. Opustijo obiskovanje dejavnosti, prenehajo s šolanjem ali z zaposlitvijo. Izogibajo se določenih krajev, nehajo se družiti. Pogosto naletijo na nerazumevajoč odziv socialne mreže, kar lahko še poglobi njihovo stisko in še dodatno prispeva k temu, da se osamijo. Z namenom zaščite in povečanja varnosti se žrtve pogosto odločijo za namestitev dodatne varovalne opreme (videonadzor, varnostne ključavnice, dodatna osvetlitev itd.), pogosto menjajo svoje kontaktne podatke (telefonsko številko, elektronski naslov …), zamenjajo priimek, avtomobil, spremenijo videz, se preselijo na drugo lokacijo. To poleg ostalih bremen prinese tudi dodatne finančne stroške.

 

 

Kako se zaščitimo ob zalezovanju?

 

 

»Potem ko je izginil naš pes in so ga čez nekaj časa našli hudo poškodovanega, sem namestila kamere in alarm, da sem se počutila bolj varno. Še vedno sem dobivala pošto od njega, čeprav je imel  prepoved približevanja. Grozil je tudi moji mami. Policisti so pregledali hišo in moj avto, če so kje nameščene prisluškovalne naprave. Zaradi zalezovanja je sodišče prejšnjo pogojno kazen spremenilo v zaporno, tako da je zdaj v zaporu.«

Če le lahko, zalezovalcu jasno povemo ali pa napišemo, da odnosa in srečevanj nočemo. Prosimo druge ljudi, da zalezovalcu povejo isto. Sporočilo ponovimo večkrat.

Pišemo dnevnik dogodkov. Če to lahko naredimo na varen način, posnamemo fotografijo ali video posnetek zalezovanja in vse to shranimo z drugimi morebitnimi dokazili.

Osebe, ob katerih se počutimo dovolj varne, prosimo za podporo in spremstvo. Dogovorimo se, da gredo z nami na sprehod, v trgovino …

Da bi povečali svojo varnost, poskušamo spremeniti nekatere ustaljene vzorce vedenja (odnašanje smeti, prevoz v službo, sprehodi …). Spremenimo običajne poti ter smo previdnejše_i pri izstopanju in vstopanju v dom ali službene prostore.

V javnosti se zadržujemo, kjer je več ljudi.

Spremenimo gesla in ponastavimo nastavitve na mobilnih telefonih, menjamo telefonsko številko in elektronski naslov, smo bolj previdni_e pri sodelovanju na družabnih omrežjih in na njih blokiramo zalezovalca_ko.

Zalezovanje prijavimo na policiji, tja nas lahko spremlja podporna oseba, ki jo sami izberemo.

Sodišče zaprosimo za prepoved približevanja, če gre za zalezovanje s strani (bivšega) družinskega člana.

Priporočljivo je, da si uredimo hiter dostop do telefonske številke policije za primere morebitnih ponovnih srečanj s povzročiteljem_ico.

Poiščite pomoč v nevladni organizaciji s področja preprečevanja nasilja.

Vse navedeno so le priporočila, ki jih seveda niste dolžni_e upoštevati, nekaterim žrtvam pa vseeno pomagajo. Nikakor pa to ne pomeni, da ste soodgovorni za zalezovanje, če priporočilom ne sledite. Zalezovanje je vedno izključna odgovornost osebe, ki zalezuje.

 

 

Pravna opredelitev in sankcioniranje zalezovanja

 

 

»Najprej sem samo ignorirala vsa njegova sporočila in sem mislila, da bo prenehal z zalezovanjem, a ni. Zato sem podala prijavo za nasilje in zalezovanje ter poiskala pomoč v nevladni organizaciji. O nasilju in zalezovanju sem obvestila tudi center za socialno delo in vložila predlog za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. Potrem so se stvari umirile, ker je končno dojel, da gre za kaznivo dejanje in da bo lahko obsojen.«  

Zalezovanje je od leta 2015 kot oblika nasilja opredeljeno v Kazenskem zakoniku (KZ-1), od leta 2016 pa tudi v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND).

Zakon o preprečevanju nasilja v družini v osmem odstavku 3. člena opredeli zalezovanje kot obliko nasilja v družini, in sicer kot »naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba, ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve.« Če tovrstno obliko nasilja izvaja družinski član, je sodišču mogoče predlagati izrek ukrepa prepovedi približevanja. Družinski člani so po ZPND tudi osebe v partnerskem razmerju, ki ne živijo v skupnem gospodinjstvu, torej tudi, če gre za "fanta in punco". Kot družinski člani se štejejo tudi osebe, s katerimi je razmerje ali skupnost prenehala - torej tudi nekdanji fant, punca, mož, žena ...

Prepoved približevanja lahko izreče tudi policija po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Tudi zato je smiselno, da se žrtev v primeru zalezovanja obrne na policijo, po potrebi tudi na center za socialno delo ali nevladne organizacije, ki delujejo na področju nasilja, ter tako sproži ustrezen odziv pristojnih institucij in se zaščiti.

Kazenski zakonik opredeljuje kaznivo dejanja zalezovanja v členu 134.a, kjer je določeno:

(1) Kdor koga drugega ali njegovega bližnjega s ponavljajočim se opazovanjem, zasledovanjem ali vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev zalezuje in pri njem ali pri njegovem bližnjem s tem povzroči prestrašenost ali ogroženost, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(2) Če je zalezovana oseba mladoletna oseba ali slabotna oseba, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.

(3) Pregon za dejanje iz prvega in drugega odstavka tega člena se začne na predlog.

»Ko sem se iz varne hiše preselila v najemniško stanovanje, me je bivši partner že v nekaj dneh našel.  Verjetno preko prijateljev, ki so me videli pred blokom. Potem je pogosto hodil pred blok, me klical, zvonil na vrata, metal kamenčke v okno, večkrat me je čakal pred blokom, hodil za mano, ko sem šla na sprehod. Vsakič sem zalezovanje prijavila na policijo, oni pa so dali zadevo naprej in vse skupaj se je končalo na sodišču. Izrečena mu je bila pogojna kazen zapora za 9 mesecev s preizkusno dobo dveh let. Čez nekaj mesecev je spet začel z zalezovanjem: hodil je okoli bloka, pred vrata stanovanja je zvlekel mizo, prerezal gume na otroškem vozičku, mi na vrata stanovanja vrezal žaljiv napis. Spet sem se obrnila na policijo in prijavila te dogodke. Ko je kmalu zatem spet prišel v blok in tolkel po vratih ter mi grozil, sem poklicala na 113.  Policija je prišla in so ga odpeljali ter priprli. Zaradi kršitve pogojne kazni zaradi zalezovanja je bil obsojen in je ostal v zaporu.«

 

 

Katera so razširjena, a netočna prepričanja o zalezovanju?

Mit: Človek te zalezuje, ker te ima rad ali ker si mu všeč, torej je zalezovanje znak ljubezni.

»Moji prijateljici je policist najprej rekel, da kaj ona hoče, a da ga zaprejo, ker je vanjo zaljubljen, pa tudi en prijatelji ji je rekel nekaj v tem stilu.«

Prav nič ljubečega ni na tem, da nekdo povzroča občutek ogroženosti, poskuša na vsak način vzpostaviti stik ali opazovati osebo. Ljubezen se izraža na načine, ki spoštujejo meje druge osebe in je ne ogrožajo.  

Mit: Zalezovanje je strašljivo in zoprno, ni pa nevarno.

»Ko sem prijatelju povedala za zalezovanje, je rekel, da zganjam paniko, da to ni nič takega in da mi tisti moški itak nič noče. Zdelo se mu je, da pretiravam, ker sem se počutila ogroženo, ampak mene je bilo res zelo strah.«

Ocenjevanje ogroženosti v primeru zalezovanja je zapleteno, saj se lahko tveganje kadarkoli poveča. Največkrat zalezovanje eskalira v fizično nasilje ali celo umor, kadar žrtev zalezuje bivši partner. Ne smemo podcenjevati tudi dejstva, da pri zalezovanju ne gre zgolj za ogroženost zaradi morebitnega fizičnega nasilja, temveč je ogrožena tudi kvaliteta življenja ter zdravje osebe. Zalezovanje lahko povzroči žrtvi posledice tako na duševnem kot tudi fizičnem zdravju.

Mit: Zalezovanje ni nezakonito, če se osebi ne približaš in ji nič ne narediš.

»Na centru so  vse skupaj tolmačili kot družinski spor in se izgovarjali, da ne morejo nič narediti, češ, da on lahko pride, kamor želi, saj nima izrečene prepovedi približevanja.«

Zalezovanje je od leta 2015 kot oblika nasilja opredeljeno v Kazenskem zakoniku (KZ-1), od leta 2016 pa tudi v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND).

Mit: Zalezovanje ni nasilje, gre samo za to, da se zalezovalci ali zalezovalke težje sprijaznijo, da nočeš biti več v odnosu z njimi.

»Po ločitvi je moj računalnik ostal pri bivšem možu in on je še vedno dostopal do moje elektronske pošte, ker se nisem uspela odjaviti. Spremljal je tudi dogodke na Facebooku in če sem za kakšnega označila, da me zanima, se je pojavlil tam, ob tem pa trdil, da je tam naključno.«

To je pogost izgovor zalezovalcev ali drugih oseb. A nihče nima pravice drugo osebo siliti v stik, ki ga ta na želi. Zalezovanje po prekinitvi odnosa je največkrat le nadaljevanje prisilnega nadzora, ki ga je povzročitelj izvajal že v času odnosa.

Mit: Če zalezovalca ali zalezovalko vztrajno ignoriraš, bo prej ali slej odnehal_a.

»Že več let je, odkar sva se s partnerjem razšla, a me še kar ne pusti pri miru. Nekaj let sem živela v tujini in takrat je bilo bolje. Odkar sem se vrnila, zvoni pri meni doma, nabiralnik mi napolni s papirji, smetmi, odpadki, notri mi pusti vse, kar najde na tleh ali kar ukrade. Šla sem na policijo in so mu izrekli prepoved približevanja in zdaj se je nekoliko umiril.«

Čeprav včasih že samo ignoriranje prvih poskusov vzpostavitve stika lahko pomaga, se v resnici redko zgodi, da se zalezovanje neha samo od sebe. Pogosteje se stopnjuje in postaja vedno bolj ogrožujoče, zato naj se žrtve obrnejo na prostojne institucije in poiščejo pomoč.

Mit: Zalezovalcu ali zalezovalki moraš samo jasno reči, naj neha, ali pa ga malo prestrašiti, da mu bo jasno in bo dojel, pa bo odnehal.

»Mama mi je govorila, naj nekaj naredim, da me bo bivši mož nehal zalezovati. Pričakovala je, da se bom pomenila z njim in da bo spet v redu. Ko je bivši nekajkrat prišel k mojim staršem in spraševal, kje sem, se je mama zelo razjezila name, da jo na stara leta obremenjujem s svojimi zakonskimi težavami in naj bo že enkrat mir, kot da bi lahko jaz kaj naredila.«

Zalezovanje je ena od oblik nasilja in tako kot pri drugih oblikah nasilja, tudi pri zalezovanju žrtev ne more vplivati na to, ali bo povzročitelj do nje nasilen ali ne. To je odločitev povzročitelja. Vsak je sam odgovoren za svoje vedenje in vsak lahko vpliva le na svoje vedenje.  

Mit: Če izbrišeš svoje profile iz družabnih omrežij, s tem onemogočiš zalezovalca. Če jih nočeš izbrisati, je to pač tvoj problem.

»Ves čas je spremljal mojo aktivnost na socialnih omrežjih in je pisal žaljive in neprimerne komentarje v zasebna sporočila. Moj mail naslov, do katerega je imel dostop, je zlorablja za pisanje drugim osebam, ki sem jim potem morala pojasnjevati, da sporočil nisem napisala jaz.«

Zalezovalci lahko uporabljajo družabna omrežja za nadzorovanje in vzpostavljanje stika z žrtvijo. Vendar to, da žrtev zapre svoje račune, ne zagotavlja nujno večje varnosti. Oseba, ki zalezuje, bo našla druge načine in druge metode, da nadzoruje in zalezuje žrtev. Zato naj žrtev z ustrezno usposobljeno osebo celostno načrtuje svojo varnost.    

Mit: Če zalezovalec ne grozi, ni nevaren.

»Ko sem se je zaradi nasilja odselila od doma, mi je mož skoraj vsak dan pošiljal elektronska ali telefonska sporočila. Napisal jih je tako, da se je na prvi pogled zdelo, da gre za ljubezniva sporočila. Ni bilo groženj ali pa žaljivk. Pisal je, da bi se rad pogovoril, da me ne bi rad izgubil, da si želi, da bi bila še vedno skupaj in podobno. Vmes pa mi je dajal navodila, v koliko časa naj mu odpišem ali kaj takega. Predstavljal se je kot žrtev. Da sem jaz kriva, da sva se razšla, da me ima on rad ...  

Zaščititi sem se poskušala tako, da mu nisem odpisovala, razen če se je bilo potrebno odgovoriti glede otroka, a ni delovalo. Ne glede na to, ali sem odpisala ali ne, je nadaljeval s pritiski prek pisanja, klical in pisal je tudi mojim staršem, prijateljicam ... Tudi otrokom je ves čas govoril o tem in sčasoma so mi še oni začeli prigovarjati, naj mu odpišem ali pišem, da je slabo ali kaj takega.«

Kot smo že napisali, zalezovanje ni nevarno le zato, ker lahko eskalira do fizičnega napada, temveč pušča tudi negativne posledice na psihičnem zdravju in počutju žrtve. Zalezovalec_ka lahko uporablja različne metode, pogosto tudi prikrito agresivne ali na videz ljubeznive, kar pa ne pomeni, da gre za dovoljeno in neškodljivo ravnanje.

Mit: Zalezovalci so osamljeni ljudje, čudaki, ki se ne znajdejo najbolje v družbi.

Vsi smo vsaj malo čudni in kdaj tudi osamljeni. Kakršne koli so naše trenutne socialne veščine, mora biti vsakemu jasno, da zalezovanja ne smemo povzročati ali ga spregledati pri drugih. Tudi preprečevanje in ustavljanje zalezovanja je delovanje proti nasilju.

 

 

 

Viri:
Kos, Urša (2006). Zalezovanje: diplomska naloga visokošolskega študija. [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za varnostne vede]. DKUM. https://dk.um.si/Dokument.php?id=8055&lang=slv

Luberto, S., Meško, G., Bučar-Ručman, A., Umek, P., Areh, I., Kotnik, S., Kos., U. (200-). Načini soočanja žensk z zalezovanjem priročnik za žrtve in strokovnjake: projekt Daphne 04-1/091/W. Research Group on Stalking, [Modena, 200-]

Žuran, Petra (2021). Zalezovanje kot novo kaznivo dejanje : magistrsko delo [na spletu]. Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta. [Dostopano 28 oktober 2022]. Pridobljeno s: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=79307