• Definicija nasilja nad ženskami
• Nasilje nad ženskami je odraz neenakih razmerij moči
• Nasilje nad ženskami je družben problem
• Najnevarnejši prostor za ženske je njihov dom
• Za nasilje ni opravičila
• Tipičen povzročitelj in tipična žrtev ne obstajata
• Nasilje je povezano s stereotipnimi povezavami o ženskah, moških in odnosih
• Dinamika nasilje v partnerskem odnosu
• Miti o nasilju
• Za nasilje je vedno odgovoren tisti, ki ga povzroča
• Zaradi nasilja se skrči življenjski prostor žrtve
• Prekinitev odnosa
• Pri preprečevanju nasilja nad ženskami je ključen odziv okolice
• V vsakem odnosu mora biti prostor za konflikte, v nobenem za nasilje
• Nasilje, ki ga povzročajo ženske
• Seznam nasilnih dejanj
• Varnostni načrt za ženske, žrtve nasilja 

 

Definicija nasilja nad ženskami 
Združeni narodi so l. 1993 v Deklaraciji o odpravi nasilja nad ženskami nasilje nad ženskami opredelili kot »vsako dejanje nasilja, ki temelji na spolu in ima za posledico ali je verjetno, da bo imelo za posledico, fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje žensk. Vključene so tudi grožnje s takšnimi dejanji, odvzem ali samovoljna omejitev prostosti, ne glede na to, ali se to dogaja v zasebnem ali javnem prostoru.«

 

Nasilje nad ženskami je odraz neenakih razmerij moči

Nasilje nad ženskami predstavlja v vseh državah po svetu resno in razširjeno družbeno težavo. V Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima* je v preambuli navedeno, da je »nasilje nad ženskami odraz zgodovinsko neenakih razmerij moči med ženskami in moškimi, kar je privedlo do nadvlade nad ženskami in diskriminacije žensk s strani moških in ovir pri napredku žensk« ter da je nasilje nad ženskami »eden od ključnih družbenih mehanizmov, s katerim so ženske prisiljene v podrejeni položaj v primerjavi z moškimi.«

Zato je odprava neenakosti med položajem žensk in moških v družbi bistven korak pri preprečevanju nasilja in zagotavljanju temeljnih človekovih pravic vsem članom in članicam družbe.

 

* Aprila 2011 je Odbor ministrskih namestnikov Sveta Evrope na svoji 1111. seji sprejel Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, t. i. Istanbulsko konvencijo, (Ur. list Republike Slovenije, št. 1/2015). Gre za prvi mednarodno-pravno zavezujoči dokument, namenjen izključno preprečevanju tovrstnega nasilja. Slovenija je konvencijo podpisala septembra 2011 in jo decembra 2014 tudi ratificirala.

Nasilje nad ženskami je družben problem

Pojav nasilja je odvisen od tega, kako družba nanj reagira. Lahko ga sankcionira in obsodi ter ga s tem ustavlja in zmanjšuje ali pa ga tolerira, spregleda ali minimalizira. Zato je nasilje družben problem in ne individualen problem posameznice, ki ga doživlja. Nasilje nad ženskami je družben problem tudi zaradi posledic, ki jih prinaša. Pomaga namreč ohranjati neravnovesje moči med spoloma, neravnovesje v moči pa lahko vodi do zlorab in tako se, ob še vedno visoki družbeni tolerantnosti, nasilje nadaljuje. Če se ženske trudijo preživeti v nasilnem odnosu ter poskrbeti za svojo varnost, svojih moči ne morejo vlagati v druga področja svojega življenja. Hkrati je nasilje nad ženskami velika finančna obremenitev za državo, saj zaradi nasilja nastajajo dodatni stroški zdravljenja, stroški zaradi odsotnosti z dela, stroški povezani s preprečevanjem nadaljnjega nasilja in drugi.

Nasilje je družben problem tudi zaradi dejstva, da vpliva na vse ljudi, na tiste, ki so ga doživeli, kot tudi na tiste, ki poznajo ali so opazili osebe, ki so ga doživele ali povzročile. Nasilje je prisotno ne glede na osebne okoliščine ter otežuje osebni razvoj ljudi in njihovo delovanje.

Najnevarnejši prostor za ženske je njihov dom
Dom je najpogostejše prizorišče dolgotrajnega nasilja. Kar v 95% so moški nasilni do žensk in večino nasilja nad ženskami povzročijo moški, ki jih ženske dobro poznajo. Gre za družinske člane, sodelavce, sorodnike, prijatelje. Nasilje ostane najdlje skrito v zasebnih odnosih, saj se žrtev zaradi tesnih osebnih vezi s povzročiteljem težko odloči, da bo nasilni odnos zapustila. Tudi ko se odloči, povzročitelj ponavadi nasilje stopnjuje, da bi preprečili konec odnosa. Nadaljno težavo pri odhodu pogosto predstavlja neodobravanje okolice, kadar se ženska odloči oditi od povzročitelja ali proti njemu sprožiti postopke.

Za nasilje ni opravičila
Povzročitelji nasilja svoje nasilje največkrat zanikajo, minimalizirajo ali pa ga opravičujejo. Nekateri menijo, da ima moški pravico uporabiti nasilje nad žensko, če ne izpolnjuje njegovih zahtev ali se mu ne podredi. Zato je potrebno vedno znova poudariti, da za nasilje ni opravičila. Ne glede na to, kaj žrtev reče ali stori, nima nihče pravice, da je do nje nasilen.  

Tipičen povzročitelj in tipična žrtev ne obstajata

Napačno je prepričanje, da obstaja lik povzročitelja, ki ga lahko prepoznamo že na prvi pogled. Nasilje nad ženskami se dogaja v vseh družbenih slojih. Prav tako ni povezano z uživanjem alkohola ali drog, revščino, stopnjo izobrazbe, nacionalnostjo in drugimi osebnimi okoliščinami (izjema je spol, saj je večina povzročiteljev moškega spola). Zloraba alkohola ali drog je lahko dejavnik tveganja, nikakor pa ni vzrok, saj večina ljudi pod vplivom substanc ni nasilnih, hkrati pa mnogi povzročitelji povzročajo nasilje v treznem stanju.

Razlogov za nasilje nad ženskami prav tako ne moremo iskati v bioloških značilnostih moških saj večina moških ni nasilnih. Prav tako niso vse ženske žrtve nasilja, zato ne moremo govoriti, da je vloga žrtve povezana z biološkimi značilnostmi ženskega spola.

 

Dejstvo je, da so nasilne tiste osebe, ki imajo prepričanja, ki jim takšno vedenje dovoljujejo in ki menijo, da je nasilje dopusten način doseganja svojih ciljev.

 

Nasilje je povezano s stereotipnimi predstavami o ženskah, moških in odnosih

Po tradicionalnih prepričanjih naj bi bil moški tisti, ki ima glavno besedo v odnosu in družini, ki se udejstvuje navzven, ki ne govori o svojih čustvih in jih ne kaže, ki je močan in pogumen in vse težave rešuje sam. V tradicionalnih predstavah je moškemu dovoljena tudi uporaba nasilja. Ženska naj bi bila, po drugi strani, nežna, prilagodljiva, podredljiva, razumevajoča, sposobna odpuščati in se žrtvovati za družino. Če je ženska vzgojena s takšnimi predstavami o svoji vlogi, bo veliko težje zapustila nasilnega partnerja.

 

Opažamo tudi, da je javnost mnogo bolj ogorčena ob primerih nasilja žensk nad moškimi kot obratno, kljub temu da je teh primerov bistveno manj kot primerov nasilja nad ženskami. Ogorčenje lahko pojasnimo s tem, da gre v teh primerih za bistven odstop od vrednot in pričakovanj, ki so povezane z vlogama spolov. Razlike med moškimi in ženskami pojasnjujemo s stereotipnimi predstavami, ki jih napačno pripisujemo biološkim značilnostim, ne pa različni socializaciji enih in drugih. Mnoge raziskave so namreč pokazale, da je socializacija različna že od rojstva dalje in celo že prej. Drugačna pričakovanja imamo, ko razmišljamo, ali se bo rodil fantek ali punčka. Takšna pričakovanja postavljajo moške v vlogo vodij, ženske pa v vlogo vodenih, kar nedvomno vodi v neravnovesje moči. V odnosu, kjer obstaja neravnovesje moči, pa je veliko večje tveganje za nasilje.

 

Dinamika nasilja v partnerskem odnosu 

Nasilje nad ženskami v partnerskem odnosu se navadno začne z blagimi oblikami psihičnega nasilja, ki jih žrtev ne prepoznava kot nasilje. Po prvih nasilnih dejanjih ali dogodkih se začne nasilje stopnjevati tako po moči kot po pogostosti. Žrtev se trudi, da bi preprečila nadaljnje nasilje, zato počasi prilagaja svoje življenje in sprejema omejitve ter zahteve povzročitelja. Nekatere žrtve opisujejo, da so med posameznimi dogodki nasilja doživele tudi obdobja miru. To so obdobja, ko se povzročitelj opraviči in obljubi, da bo prenehal povzročati nasilje. V literaturi se takšno obdobje pogosto poimenuje obdobje medenih tednov. V obdobjih miru se žrtve pogosto odločijo, da bodo ostale v odnosu. Vidijo možnost, da se bo partner spremenil. Nekatere žrtve pravijo, da teh obdobij nikoli niso doživele, saj so stalno doživljale le napetost in nasilje.

 

Ženske, ki doživljajo nasilje, živijo v stalnem strahu za svoje telo in življenje, pod nadzorstvom in v izolaciji. Tudi to so eni izmed razlogov, da tako težko poiščejo pomoč in poti iz nasilja.

Miti o nasilju

1. mit: Nasilje je konflikt
Nasilja ne smemo enačiti s konfliktom. Osebe, ki so doživele nasilje, pogosto rečejo, da dolgo niso vedele, da doživljajo nasilje, saj so jim drugi govorili, da so v vsakem odnosu konflikti in da je potrebno samo malo potrpeti. Takšna sporočila so nevarna. Konflikti so namreč povsem sprejemljiv in običajen del odnosov med ljudmi, medtem ko je nasilje nedopustno in ga je potrebno preprečevati in ustavljati. Do konflikta pride, ko imata dve osebi različni želji, ki si nasprotujeta. Cilj reševanja konflikta je priti do dogovora, ki je uresničljiv in sprejemljiv za obe osebi, pri čemer mora med osebama obstajati ravnovesje moči. Cilj nasilja pa je drugi osebi škodovati, si jo podrediti, jo v nekaj prisiliti in podobno. Če konflikt uspešno razrešimo, lahko odnos utrdimo in poglobimo, medtem ko z nasiljem odnos uničujemo. Seveda so tudi konflikti neprijetni, a za razliko od nasilja niso nevarni in škodljivi. Konfliktu se lahko izognemo ali ga prekinemo. Na to, ali bo druga oseba do nas nasilna, pa nimamo skoraj nobenega vpliva.

 

2. mit: Že na prvi pogled lahko prepoznam povzročitelja nasilja ali žrtev nasilja
To ne drži, saj ni nobenih zunanjih znakov, po katerih bi lahko sklepali, da oseba povzroča ali doživlja nasilja. Prav tako tega ne moremo sklepati iz drugih osebnih okoliščin (državljanstvo, vera, zaposlenost, višina dohodka), razen iz spola (nasilje najpogosteje povzročajo moški). Če to vemo, ne bomo dvomili, ko o nasilju spregovori dobro situirana izobražena ženska ali ko izvemo, da ga povzroča sicer miren in uglajen sosed, s katerim z veseljem pokramljamo, ko se srečamo na stopnišču.

3. mit: Zloraba alkohola je vzrok za nasilje
Res je, da lahko oseba, ki je pod vplivom alkohola (ali omamljenosti zaradi nekaterih drugih drog), hitreje postane nasilna ali bo njeno nasilje hujše, a to ne pomeni, da je nasilna zaradi zaužitih snovi. Če bi to držalo, bi vse osebe pod vplivom alkohola povzročale nasilje, po drugi strani pa ga ne bi povzročale osebe, ki so trezne. Mnoge žrtve nasilja rečejo, da je bil povzročitelj nasilen le pod vplivom alkohola, a ko pripovedujejo o njegovem siceršnjem vedenju, začnejo prepoznavati nasilno vedenje tudi, ko je trezen, čeprav takrat morda ni tako izrazito (ponižujoč odnos, žalitve, posesivnost, nadzorovanje ...). Kaj je torej vzrok za nasilje? Vzrok je prepričanje osebe, da je nasilje legitimen način za dosego svojih ciljev, ki ji ga je (do določenih oseb ali v določenih okoliščinah) dovoljeno uporabiti.

 

4. mit: Če bi bilo zares hudo, bi ga že zapustila
Veliko razlogov je, zakaj oseba ne zapusti svojega partnerja_ke, ki povzroča nasilje. Lahko jo je sram spregovoriti o nasilju, se počuti soodgovorno, meni, da finančno ne bo zmogla ali se boji pritiskov okolice, ker bo »razbila družino«. Lahko je vzgojena v prepričanju, da je nasilje sestavni del odnosa in je potrebno le malo potrpeti. Morda ne ve, da obstaja pomoč. Oseba, ki doživlja nasilje tudi velikokrat poskuša prekiniti odnos, a ga zaradi stopnjevanja nasilja ne more. Pomembno je, da se zavedamo, da za ostajanje v nasilnem odnosu obstajajo številni razlogi, med katerimi zagotovo ni tega, da nasilje ni dovolj huda izkušnja. Če se tega zavedamo, žrtve ne bomo obsojali ali je krivili za nastalo situacijo.

 

5. mit: Vedno sta dve plati iste zgodbe
Nasilje ima samo eno plat. Gre za nedopustno, škodljivo in nevarno vedenje, hkrati pa tudi za kaznivo dejanje. Nevarno je, če nasilje zanikamo, ga minimaliziramo ali opravičujemo. Osebe, ki povzročajo nasilje, to pogosto počnejo in se pri tem sklicujejo na to, da ima vsaka zgodba dve plati. Zato vedno znova poudarjamo, da je za nasilje vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča, ne glede na to, kaj je žrtev rekla ali storila.

 

6. mit: Posilstvo največkrat povzroči neznana oseba
Večinska predstava o posilstvu je, da neznan moški napade mlado in privlačno žensko na skritem prostoru. Ženska naj bi se v takšnem primeru aktivno branila, kar bi dokazovala s strgano obleko, modricami in podobnim. Resnica o posilstvih in nasilju je popolnoma drugačna. Spolno nasilje nad ženskami največkrat izvedejo moški, ki jih ženska dobro pozna. Ženske, ki so preživele nasilje, pogosto spregovorijo o spolnem nasilju, ki ga je nad njimi izvajal njihov partner, v prepričanju, da mu partnerka pripada in mora izpolnjevati njegove želje tudi v spolnosti. Vodilo spolnega nasilja ni spolna sla, ampak potreba po moči. Ko povzročitelj izvaja spolno ali drugo vrsto nasilja nad žensko, pridobi nad njo moč in kontrolo. Spolno nasilje je navadno prepleteno z drugimi oblikami nasilja ali zlorabljanjem zaupanja. Žrtev se navadno ne upira fizično zaradi strahu, občutka brezizhodnosti in ker bi s tem tvegala še hujše poškodbe.

Za nasilje je vedno odgovoren tisti, ki ga povzroča 

Ženske odgovornost za doživljanje nasilja pogosto pripisujejo sebi, še posebej, če so povzročitelji nasilni samo do njih. Tudi povzročitelji nasilja odgovornost pogosto prelagajo na žrtev (»Izzivala me je.« »Če bi skuhala večerjo, se mi ne bi bilo treba jeziti.« »Kričala je name in sem jo moral ustaviti.« "Tudi ona je nasilna do mene."). To pri žrtvi vzbudi še dodatne občutke krivde. A dejstvo je, da je vsaka oseba odgovorna za svoje vedenje, tudi za povzročeno nasilje. Ne glede na to, kaj druga oseba reče ali naredi, odgovornost za povzročeno nasilje je vedno na strani povzročitelja.

Zaradi nasilja se skrči življenjski prostor žrtve
Žrtve nasilja začnejo že v začetnem obdobju nasilnega odnosa spreminjati svoje vedenje, da bi preprečile nadaljnje nasilje. Svoje dejavnosti prilagodijo tako, da ustrezajo povzročitelju. Pogosto se odpovejo stikom s prijateljicami in prijatelji, izhodom, včasih službi in nasploh svojemu načinu življenja. Takšno odpovedovanje in prilagajanje se stopnjuje, dokler žrtev popolnoma ne skrči svojega življenjskega prostora. V skrajnih primerih je žrtev omejena samo še na dom in gibanje znotraj doma.

 

Prekinitev odnosa

Končanje partnerskega odnosa ni nikoli lahko, še toliko težje pa je, kadar je v odnosu prisotno nasilje. Odhod iz nasilnega odnosa lahko spremljajo hudi občutki krivde, še posebno, če ima par otroke, saj so mnoge ženske vzgojene v prepričanju, da je potrebno vztrajati v odnosu zaradi otrok. Nekatere poskušajo končati odnos, a tega zaradi stopnjevanja pritiskov in nasilja ne naredijo. Mnoge so zaradi ekonomskega nasilja finančno odvisne od partnerja in se bojijo, ali bodo lahko preživele. Mnoge je sram spregovoriti o nasilju ali enostavno ne vedo, da obstaja pomoč in da imajo pravico, da živijo varno. Dobra novica je, da je mnogim ženskam kljub vsem težavam uspelo prekiniti nasilen odnos in zaživeti varno in bolj kvalitetno življenje. Mnoge so bile presenečene, ko so se začele zavedati, da lahko v svojem lastnem domu živijo brez omejitev in brez strahu. Nekatere opisujejo nenavadne občutke ob tem, da si lahko po službi privoščijo kavo in klepet. Spet drugim je nenavadno, da jim ni treba trepetati, ali bodo doma ob pravem času. Tretja pove, da je prvič v življenju odšla sama z otrokom na otroško igrišče. Vse to govori o eni stvari. Mnoge ženske se morajo ponovno naučiti živeti svobodno. Čeprav je svoboda pravica vsakega človeka.

Pri preprečevanju nasilja nad ženskami je ključen odziv okolice 
Preprečevanje in ustavljanje nasilja  je pogosto oteženo zaradi odziva okolice. Opazovalke in opazovalci nasilja na primer menijo,  da ne smejo posegati v družinske odnose. Vendar nasilje ni osebna težava posameznice_ka, ki ga doživlja, temveč gre za kaznivo dejanje, zato se mora okolica odzvati in dati povzročitelju sporočilo, da je njegovo vedenje nedopustno in nesprejemljivo. Pogosto pa se ljudje  postavijo v vlogo razsodnikov_ic. Ocenjujejo, kdo je  odgovoren za nasilje, ali si je ženska nasilje zaslužila in podobno. Takšna ocenjevanja in moralne sodbe so še posebno pogosta, kadar se žrtev ne vede v skladu s pričakovanji okolice in v skladu s predstavami, kako bi se žrtev »morala« vesti.

V vsakem odnosu mora biti prostor za konflikte, v nobenem za nasilje
Ženske včasih težko ocenijo, ali gre v njihovem odnosu za običajne konflikte v partnerstvu ali za nasilje, ki prerašča v vse hujše napade. Preglejte seznam nasilnih dejanj, o katerih običajno govorijo ženske, ki iščejo pomoč zaradi nasilne situacije in ocenite svojo situacijo. Ni tesnih, intimnih odnosov brez konfliktov, vsi pa morajo biti brez nasilja. 

 

Nasilje, ki ga povzročajo ženske

Raziskave kažejo, da so v 95 % povzročitelji nasilja moški. Na našem društvu smo spoznali tudi zgodbe žensk, ki povzročajo nasilje. Večinoma gre za nasilje nad otroki. Pri dolgoletnem delu s povzročiteljicami in povzročitelji nasilja smo ugotovili, da obstajajo nekatere pomembne razlike med povzročiteljicami in povzročitelji:

• Nasilje, ki ga povzročajo ženske, večinoma nima hujših fizičnih posledic.
• Moški povedo, da se, ko ženska kriči, večinoma ne počutijo ogrožene.
• Moški vzroke za nasilje eksternalizirajo, ženske pa internalizirajo, kar pomeni, da moški vzroke za svoje nasilje iščejo v drugih ljudeh/okoliščinah, ženske v sebi.
• Ženske hitreje sprejmejo odgovornost za svoje vedenje in je zato z njimi lažje delati na odpravi nasilnih vedenj.

 

• Nasilje je zloraba moči
• Nasilje je kršenje človekovih pravic
• Nasilje ni konflikt
• Razlika med konfliktom in nasiljem
• Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča
• Nasilje na dolgi rok škoduje tudi povzročitelju_ici
• Posledice nasilja
• Nasilje ima več oblik
• Nasilje preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja
• Za prenehanje uporabe nasilja je potrebna osebna odločitev in učenje nenasilnih oblik komunikacije

 

 

 

Nasilje je zloraba moči

Nasilje je vedenje, s katerim oseba zlorabi svojo moč, da bi drugo osebo (ali osebe) nadzorovala, ustrahovala, ji škodovala, jo ponižala, razvrednotila, ji vzela moč, si jo podredila, jo izkoristila ali jo uničila. Izhaja iz neravnovesja moči med dvema ali več osebami oziroma skupinami ljudi. Nasilje praviloma povzroča oseba z več moči nad osebo z manj moči. Oseba ima lahko več moči zaradi družbenega položaja, starosti, nacionalnosti, telesnih značilnosti, kognitivnih sposobnosti ali drugih dejavnikov. Osebe, ki so na položajih z močjo (npr. politiki in političarke, pedagoško osebje, zdravniki in zdravnice, ljudje v pomagajočih poklicih, športni trenerji in trenerke …) morajo biti še posebno pozorne pri njeni uporabi, da ne pride do zlorab.

 

 

 

Nasilje je kršenje človekovih pravic

Nasilje pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic, kot so pravica do varnosti, do življenja brez strahu in prisile ter do telesne in duševne integritete. Oseba, ki povzroča nasilje, z različnimi oblikami nasilja posega v osebno integriteto žrtve in omejuje njen človeški potencial.

 

 

 

Nasilje ni konflikt

Nasilja ne moremo enačiti s konflikti, saj gre za dve povsem različni stvari, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako. Konflikti so naraven in pričakovan del vseh odnosov. Ni se jim potrebno izogibati ali jih ustavljati, saj ugodno razrešeni konflikti odnos poglobijo, medtem ko ga nasilje uničuje. Konflikt je trk različnih želja, mnenj, pogledov. Cilj reševanja konflikta je dogovor, ki je uresničljiv in sprejemljiv za vse sodelujoče. Konflikti so neprijetni, a niso nevarni, nasilje pa je nevarno, zato ga moramo ustavljati in preprečevati.

 

 

 

RAZLIKA MED KONFLIKTOM IN NASILJEM
KONFLIKT	NASILJE
Moč med osebami je enakomerno razporejena ali fluidna, lahko tudi neenakomerna (npr. učiteljica -učenka).	Moč je neenakomerno razporejena. Oseba, ki izvaja nasilje, ima več moči (fizične ali socialne, pozicijske …) od osebe, nad katero izvaja nasilje.
Gre za neprijetno doživetje.	Gre za nevarno in škodljivo doživetje.
Lahko ima pozitiven vpliv (ugodno razrešen konflikt odnos poglobi).	Ima negativen vpliv na žrtev, povzročitelja in opazovalce_ke.
Konflikti so neizogibni, ni jih potrebno preprečevati.	Nasilje moramo ustavljati in preprečevati.
Konflikte doživljajo vsi.	Nasilje doživljajo in povzročajo le nekatere osebe.
Posredovanje ni nujno.	Posredovanje je nujno.
Namen je uskladiti nasprotujoče si interese, želje, da se bosta osebi (osebe) v odnosu počutili dobro.	Namen je drugo osebo nadzorovati, jo ponižati, prestrašiti, uničiti, ji škodovati (zavedno ali nezavedno).
Konfliktu se lahko izognemo ali ga prekinemo.	Na to, ali bo druga oseba do nas nasilna, imamo skoraj ničen vpliv.
Lahko gre za enkraten dogodek.	Gre za ponavljajoče vedenje ali hujši enkratni dogodek.
Odgovornost je na strani vseh vpletenih.	Odgovornost je na strani osebe, ki nasilje povzroča.

 

 

 

Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča

Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča. Odrasle osebe svobodno izbiramo svoja vedenja in tudi nasilno vedenje je izbira. Ne moremo in ne smemo ga opravičevati z ravnanjem žrtve ali okoliščinami, kar povzročitelji_ce nasilja pogosto počnejo (npr. »Sprovocirala me je.« ali »V službi sem pod takšnim stresom!«). Res je, da obstajajo dejavniki tveganja (stres, zasvojenost, slabo prepoznavanje in sprejemanje čustev …), vendar ti niso vzrok za nasilje. Vsaka oseba se lahko odloči, da bo, kljub težkim okoliščinam, izbrala nenasilno vedenje.

 

 

 

Nasilje na dolgi rok škoduje tudi povzročitelju_ici

Osebi, ki povzroča nasilje, se lahko zdi, da ji uporaba nasilja koristi, saj kratkoročno doseže tisto, kar želi. Druge osebe se ji namreč zaradi strahu podredijo in se ji prilagodijo. Povzročitelj lahko ob tem čuti zadovoljstvo in domneva, da mu nasilje prinaša koristi. A dolgoročno njegovo nasilje odnos uničuje – v odnosu, kjer se ga drugi bojijo, ne more dobiti bližine, sprejetosti in potrditve lastne vrednosti. Takšni odnosi pogosto razpadejo, ko žrtev zbere moč, da se mu upre. Takrat je povzročitelj nasilja soočen z velikimi življenjskimi izgubami ter tudi sankcijami za svoje vedenje. 

 

Vsi imamo večjo ali manjšo potrebo po moči, potrebo, da se uveljavimo, vplivamo in smo koristen del družbe. Nevarno je, če se je ne naučimo ustrezno zadovoljevati. Grožnje, nadzorovanje, poniževanje in druge oblike nasilja so neustrezen način zadovoljevanja te potrebe. Ustrezni načini so, na primer, postavljanje in uresničevanje ciljev, iskanje novih izzivov, učenje in napredovanje, deljenje svojega znanja in izkušenj, uživanje v priznanju za dobro opravljeno delo in podobno.

 

 

 

Posledice nasilja

Posledice nasilja so različne, saj so odvisne od različnih dejavnikov, na primer od tega, kako dolgo je trajalo nasilje in kako intenzivno je bilo, kako se je odzvala okolica in pristojne institucije, kakšna je bila podpora socialne mreže, ali so obstajale tudi druge vzporedne težave in podobno. 

 

Najhujše posledice nasilja občuti žrtev, pogosto na vseh področjih svojega življenja. Te segajo od slabega zdravstvenega stanja, poškodb in bolezni do občutka strahu, tesnobe, depresivnosti, krivde in sramu ter slabe samopodobe, šibke socialne mreže in osamljenosti, samodestruktivnih vedenj, kot so zasvojenosti ali samopoškodovanje ter ekonomskih posledic, na primer slabša zaposljivost in materialna stiska ali revščina.  

 

Nasilje pa pušča posledice tudi v življenju povzročitelja_ice, saj lahko izgubi zaposlitev, je kazensko preganjan, partnerka ga zapusti, otroci se ga bojijo oziroma z njimi težje vzpostavi dober stik, izgubi ugled in spoštovanje okolice, posledično ima majhno socialno mrežo in podporo, občuti osamljenost in podobno.

 

Nasilje vpliva tudi na ljudi v okolici, saj lahko zmanjša njihov občutek varnosti, povzroči, da začnejo spreminjati in prilagajati svoja vedenja, občutijo stisko ter stres in podobno. Ima tudi velike ekonomske posledice za celotno družbo.

 

 

 

Nasilje ima več oblik

Nasilje v intimnopartnerskih odnosih in v družini se ne kaže le v posameznih dejanjih in enkratnih dogodkih, temveč gre za celoten sistem vedenja in komunikacije, ki ga uporablja povzročitelj_ica nasilja. Lahko se prepletajo različne oblike nasilja. Najpogosteje govorimo o štirih:

 

1. Psihično nasilje

Psihično nasilje so dejanja, pri katerih oseba zlorabi svojo moč brez uporabe fizične sile, z uporabo besed ali vedenj, ki drugo osebo ponižajo, razvrednotijo, prestrašijo ali ji še kako drugače škodujejo. Primeri psihičnega nasilja so žaljenje, neprestano kritiziranje, grožnje, zasmehovanje, poniževanje in blatenje pred drugimi, prepričevanje osebe, da izgublja razum (t. i. gaslighting),  preprečevanje stikov z bližnjimi, širjenje lažnih govoric, dejanja, s katerimi povzročitelj nadzoruje žrtev, na primer pregledovanje telefonskih, elektronskih ali drugih zasebnih sporočil in podobno.

 

Psihično nasilje je pogosto težko prepoznati. Žrtve opisujejo občutke zmedenosti, dvomov vase in v to, kaj se jim zares dogaja ter občutek ujetosti v odnos. Pogosto pripisujejo odgovornost za nasilje sebi. Neredko se počutijo povsem brez moči, da bi karkoli spremenile.

 

2. Telesno ali fizično nasilje

Telesno ali fizično nasilje je zloraba fizične moči, ki je usmerjena na telo, življenje ali imetje žrtve. Fizično nasilje v odnosu praviloma ni enkratno dejanje, temveč gre za stopnjevanje nasilja, ki se najpogosteje začne s psihičnim nasiljem. Pogosto se začne z blažjimi oblikami, npr. z odrivanjem ali klofuto in se sčasoma stopnjuje in postaja vedno bolj nevarno.

 

Nekateri primeri fizičnega nasilje so klofutanje, brcanje, udarci z roko ali predmeti, metanje predmetov proti osebi, v osebo ali po prostoru, odrivanje ali porivanje, namerno izpostavljanje nevarnostim (npr. prehitra vožnja, neupoštevanje ukrepov za zajezitev epidemije ...), zvijanje rok, polivanje s tekočino, ožiganje kože, neželeno striženje las, omejevanje gibanja, davljenje ali dušenje, odrekanje ali siljenje s hrano, napadi z orožjem, umor in podobna dejanja.

 

3. Spolno nasilje

Spolno nasilje so vsa dejanja spolne narave, ki jih oseba čuti kot prisilo. To ne velja v primeru otrok. Otrok, ki doživlja spolno zlorabo, lahko spolno nasilje doživi kot igro in ne nujno kot nekaj neprijetnega, a gre kljub temu za spolno nasilje.

 

Kadar si osebe želijo aktivnosti spolne narave in vanjo privolijo brez fizične, psihične, ekonomske ali druge prisile, govorimo o spolnosti, v nasprotnem primeru govorimo o spolnem nasilju. Privolitev oziroma soglasje je svobodno aktivno sodelovanje oziroma svobodno podano soglasje (angl. affirmative consent). Lahko je dano z besedami ali dejanji. Privolitev v določeno spolno aktivnost ne pomeni privolitve v katerokoli spolno aktivnost. Enako velja za obliko spolnega odnosa. Če je oseba soglašala z določeno obliko spolnega odnosa, to ne pomeni, da bo s to obliko soglašala tudi vedno v prihodnosti. Kadar nekdo ni prepričan, ali oseba, s katero želi imeti spolni odnos, s tem soglaša, lahko to preveri z različnimi vprašanji, na primer: »Ti je tako OK?« »Ti paše?« »Naj raje neham?« »Greva bolj počasi?« »Še počakava?« »Ti je v redu?«

 

Nekateri primeri spolnega nasilja so neželeno otipavanje ali komentiranje telesa, slačenje ter dotikanje, ki si ga oseba ne želi oz. vanj ne privoli, siljenje h gledanju pornografskih vsebin, k masturbiranju, v oralni, analni in vaginalni spolni odnos, siljenje v spolni odnos z drugo osebo, posilstvo, prepovedovanje uporabe kontracepcijskih sredstev, odstranitev kondoma kljub nasprotovanju druge osebe in podobno.

 

4. Ekonomsko nasilje

Ekonomsko nasilje so vse oblike nadvladovanja, nadzorovanja, izkoriščanja oziroma poniževanja žrtve s pomočjo sredstev za preživetje ali z odrekanjem pravic, povezanih z zaslužkom. Zaradi ekonomskega nasilja lahko žrtev postane finančno odvisna od povzročitelja_ice, kar ji oteži prekinitev odnosa.

 

Primeri ekonomskega nasilja so omejevanje pravice do zaposlitve, preprečevanje, da oseba razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, siljenje osebe v finančno odvisnost, zahteva po pokorščini, ker so dohodki osebe nižji, neplačevanje dodeljene preživnine za otroka, prisiljevanje v sklepanje pogodb ali jemanje posojil, opuščanje obveznosti preživljanja članov ali članic družine, prelaganje celotnega finančnega bremena za preživljanje družine na žrtev in podobno.

 

 

 

Nasilje preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja

Nasilje lahko preprečujemo in ustavljamo le z ničelno toleranco do nasilja, kar pomeni, da vse oblike in vrste nasilja dosledno ustavljamo, na njih opozarjamo in jih preprečujemo. Nujno je, da so družbena sporočila o ničelni toleranci in nedopustnosti nasilja jasna in vseprisotna. Ustrezen odziv okolice na vsak konkreten dogodek nasilja je ključen.

 

Nasilje je možno v družbi, ki nasilje dopušča in kjer si oseba lahko dovoli uporabo nasilja. Mnogi z nasiljem prenehajo, ko dobijo jasno sporočilo, da njihovo ravnanje ni le nedopustno, temveč tudi kaznivo dejanje, še posebno, če ga z intervencijo posredujejo državne institucije.

 

 

 

Za prenehanje uporabe nasilja je potrebna osebna odločitev in učenje nenasilnih oblik komunikacije

Poleg jasnih sporočil okolice in intervencije državnih institucij, je za prenehanje uporabe nasilja potrebna tudi osebna odločitev in učenje nenasilnih oblik vedenja. Oseba potrebuje nove, bolj konstruktivne veščine za stik z okolico ter priložnost, da kritično pretrese svoja prepričanja in začne spreminjati tista, ki ji dovoljujejo, omogočajo in opravičujejo uporabo nasilja.

 

Nujno je, da so na voljo programi za povzročitelje nasilja, ki ponujajo možnost učenja ustreznega  načina komuniciranja, soočanja z neprijetnimi občutki in stisko ter reševanja notranjih ter zunanjih konfliktov. Vsak se lahko odloči, da bo prenehal z uporabo nasilja.

 

• Kaj je nasilje?
• Nasilje nad ženskami
• Seznam nasilnih dejanj
• Nasilje nad otroki
• Spolno nasilje
• Poti iz nasilja
• Nenasilna komunikacija
• Vprašalnik: ali ste žrtev nasilja
• Druge vrste nasilja
• Izrazolovje