Accessibility Tools
KAJ JE NASILJE
Nasilje je zloraba moči
Nasilje je vedenje, s katerim oseba zlorabi svojo moč, da bi drugo osebo (ali osebe) nadzorovala, ustrahovala, ji škodovala, jo ponižala, razvrednotila, ji vzela moč, si jo podredila, jo izkoristila ali jo uničila. Izhaja iz neravnovesja moči med dvema ali več osebami oziroma skupinami ljudi. Nasilje praviloma povzroča oseba z več moči nad osebo z manj moči. Oseba ima lahko več moči zaradi družbenega položaja, starosti, nacionalnosti, telesnih značilnosti, kognitivnih sposobnosti ali drugih dejavnikov. Osebe, ki so na položajih z močjo (npr. politiki in političarke, pedagoško osebje, zdravniki in zdravnice, ljudje v pomagajočih poklicih, športni trenerji in trenerke …) morajo biti še posebno pozorne pri njeni uporabi, da ne pride do zlorab.
Nasilje je kršenje človekovih pravic
Nasilje pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic, kot so pravica do varnosti, do življenja brez strahu in prisile ter do telesne in duševne integritete. Oseba, ki povzroča nasilje, z različnimi oblikami nasilja posega v osebno integriteto žrtve in omejuje njen človeški potencial.
Nasilje ni konflikt
Nasilja ne moremo enačiti s konflikti, saj gre za dve povsem različni stvari, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako. Konflikti so naraven in pričakovan del vseh odnosov. Ni se jim potrebno izogibati ali jih ustavljati, saj ugodno razrešeni konflikti odnos poglobijo, medtem ko ga nasilje uničuje. Konflikt je trk različnih želja, mnenj, pogledov. Cilj reševanja konflikta je dogovor, ki je uresničljiv in sprejemljiv za vse sodelujoče. Konflikti so neprijetni, a niso nevarni, nasilje pa je nevarno, zato ga moramo ustavljati in preprečevati.
RAZLIKA MED KONFLIKTOM IN NASILJEM
|
|
KONFLIKT
|
NASILJE |
Moč med osebami je enakomerno razporejena ali fluidna, lahko tudi neenakomerna (npr. učiteljica -učenka). | Moč je neenakomerno razporejena. Oseba, ki izvaja nasilje, ima več moči (fizične ali socialne, pozicijske …) od osebe, nad katero izvaja nasilje. |
Gre za neprijetno doživetje. | Gre za nevarno in škodljivo doživetje. |
Lahko ima pozitiven vpliv (ugodno razrešen konflikt odnos poglobi). | Ima negativen vpliv na žrtev, povzročitelja in opazovalce_ke. |
Konflikti so neizogibni, ni jih potrebno preprečevati. | Nasilje moramo ustavljati in preprečevati. |
Konflikte doživljajo vsi. |
Nasilje doživljajo in povzročajo le nekatere osebe. |
Posredovanje ni nujno. | Posredovanje je nujno. |
Namen je uskladiti nasprotujoče si interese, želje, da se bosta osebi (osebe) v odnosu počutili dobro. | Namen je drugo osebo nadzorovati, jo ponižati, prestrašiti, uničiti, ji škodovati (zavedno ali nezavedno). |
Konfliktu se lahko izognemo ali ga prekinemo. | Na to, ali bo druga oseba do nas nasilna, imamo skoraj ničen vpliv. |
Lahko gre za enkraten dogodek. | Gre za ponavljajoče vedenje ali hujši enkratni dogodek. |
Odgovornost je na strani vseh vpletenih. | Odgovornost je na strani osebe, ki nasilje povzroča. |
Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča
Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča. Odrasle osebe svobodno izbiramo svoja vedenja in tudi nasilno vedenje je izbira. Ne moremo in ne smemo ga opravičevati z ravnanjem žrtve ali okoliščinami, kar povzročitelji_ce nasilja pogosto počnejo (npr. »Sprovocirala me je.« ali »V službi sem pod takšnim stresom!«). Res je, da obstajajo dejavniki tveganja (stres, zasvojenost, slabo prepoznavanje in sprejemanje čustev …), vendar ti niso vzrok za nasilje. Vsaka oseba se lahko odloči, da bo, kljub težkim okoliščinam, izbrala nenasilno vedenje.
Nasilje na dolgi rok škoduje tudi povzročitelju_ici
Osebi, ki povzroča nasilje, se lahko zdi, da ji uporaba nasilja koristi, saj kratkoročno doseže tisto, kar želi. Druge osebe se ji namreč zaradi strahu podredijo in se ji prilagodijo. Povzročitelj lahko ob tem čuti zadovoljstvo in domneva, da mu nasilje prinaša koristi. A dolgoročno njegovo nasilje odnos uničuje – v odnosu, kjer se ga drugi bojijo, ne more dobiti bližine, sprejetosti in potrditve lastne vrednosti. Takšni odnosi pogosto razpadejo, ko žrtev zbere moč, da se mu upre. Takrat je povzročitelj nasilja soočen z velikimi življenjskimi izgubami ter tudi sankcijami za svoje vedenje.
Vsi imamo večjo ali manjšo potrebo po moči, potrebo, da se uveljavimo, vplivamo in smo koristen del družbe. Nevarno je, če se je ne naučimo ustrezno zadovoljevati. Grožnje, nadzorovanje, poniževanje in druge oblike nasilja so neustrezen način zadovoljevanja te potrebe. Ustrezni načini so, na primer, postavljanje in uresničevanje ciljev, iskanje novih izzivov, učenje in napredovanje, deljenje svojega znanja in izkušenj, uživanje v priznanju za dobro opravljeno delo in podobno.
Posledice nasilja
Posledice nasilja so različne, saj so odvisne od različnih dejavnikov, na primer od tega, kako dolgo je trajalo nasilje in kako intenzivno je bilo, kako se je odzvala okolica in pristojne institucije, kakšna je bila podpora socialne mreže, ali so obstajale tudi druge vzporedne težave in podobno.
Najhujše posledice nasilja občuti žrtev, pogosto na vseh področjih svojega življenja. Te segajo od slabega zdravstvenega stanja, poškodb in bolezni do občutka strahu, tesnobe, depresivnosti, krivde in sramu ter slabe samopodobe, šibke socialne mreže in osamljenosti, samodestruktivnih vedenj, kot so zasvojenosti ali samopoškodovanje ter ekonomskih posledic, na primer slabša zaposljivost in materialna stiska ali revščina.
Nasilje pa pušča posledice tudi v življenju povzročitelja_ice, saj lahko izgubi zaposlitev, je kazensko preganjan, partnerka ga zapusti, otroci se ga bojijo oziroma z njimi težje vzpostavi dober stik, izgubi ugled in spoštovanje okolice, posledično ima majhno socialno mrežo in podporo, občuti osamljenost in podobno.
Nasilje vpliva tudi na ljudi v okolici, saj lahko zmanjša njihov občutek varnosti, povzroči, da začnejo spreminjati in prilagajati svoja vedenja, občutijo stisko ter stres in podobno. Ima tudi velike ekonomske posledice za celotno družbo.
Nasilje ima več oblik
Nasilje v intimnopartnerskih odnosih in v družini se ne kaže le v posameznih dejanjih in enkratnih dogodkih, temveč gre za celoten sistem vedenja in komunikacije, ki ga uporablja povzročitelj_ica nasilja. Lahko se prepletajo različne oblike nasilja. Najpogosteje govorimo o štirih:
Psihično nasilje so dejanja, pri katerih oseba zlorabi svojo moč brez uporabe fizične sile, z uporabo besed ali vedenj, ki drugo osebo ponižajo, razvrednotijo, prestrašijo ali ji še kako drugače škodujejo. Primeri psihičnega nasilja so žaljenje, neprestano kritiziranje, grožnje, zasmehovanje, poniževanje in blatenje pred drugimi, prepričevanje osebe, da izgublja razum (t. i. gaslighting), preprečevanje stikov z bližnjimi, širjenje lažnih govoric, dejanja, s katerimi povzročitelj nadzoruje žrtev, na primer pregledovanje telefonskih, elektronskih ali drugih zasebnih sporočil in podobno.
Psihično nasilje je pogosto težko prepoznati. Žrtve opisujejo občutke zmedenosti, dvomov vase in v to, kaj se jim zares dogaja ter občutek ujetosti v odnos. Pogosto pripisujejo odgovornost za nasilje sebi. Neredko se počutijo povsem brez moči, da bi karkoli spremenile.
Telesno ali fizično nasilje je zloraba fizične moči, ki je usmerjena na telo, življenje ali imetje žrtve. Fizično nasilje v odnosu praviloma ni enkratno dejanje, temveč gre za stopnjevanje nasilja, ki se najpogosteje začne s psihičnim nasiljem. Pogosto se začne z blažjimi oblikami, npr. z odrivanjem ali klofuto in se sčasoma stopnjuje in postaja vedno bolj nevarno.
Nekateri primeri fizičnega nasilje so klofutanje, brcanje, udarci z roko ali predmeti, metanje predmetov proti osebi, v osebo ali po prostoru, odrivanje ali porivanje, namerno izpostavljanje nevarnostim (npr. prehitra vožnja, neupoštevanje ukrepov za zajezitev epidemije ...), zvijanje rok, polivanje s tekočino, ožiganje kože, neželeno striženje las, omejevanje gibanja, davljenje ali dušenje, odrekanje ali siljenje s hrano, napadi z orožjem, umor in podobna dejanja.
Spolno nasilje so vsa dejanja spolne narave, ki jih oseba čuti kot prisilo. To ne velja v primeru otrok. Otrok, ki doživlja spolno zlorabo, lahko spolno nasilje doživi kot igro in ne nujno kot nekaj neprijetnega, a gre kljub temu za spolno nasilje.
Kadar si osebe želijo aktivnosti spolne narave in vanjo privolijo brez fizične, psihične, ekonomske ali druge prisile, govorimo o spolnosti, v nasprotnem primeru govorimo o spolnem nasilju. Privolitev oziroma soglasje je svobodno aktivno sodelovanje oziroma svobodno podano soglasje (angl. affirmative consent). Lahko je dano z besedami ali dejanji. Privolitev v določeno spolno aktivnost ne pomeni privolitve v katerokoli spolno aktivnost. Enako velja za obliko spolnega odnosa. Če je oseba soglašala z določeno obliko spolnega odnosa, to ne pomeni, da bo s to obliko soglašala tudi vedno v prihodnosti. Kadar nekdo ni prepričan, ali oseba, s katero želi imeti spolni odnos, s tem soglaša, lahko to preveri z različnimi vprašanji, na primer: »Ti je tako OK?« »Ti paše?« »Naj raje neham?« »Greva bolj počasi?« »Še počakava?« »Ti je v redu?«
Nekateri primeri spolnega nasilja so neželeno otipavanje ali komentiranje telesa, slačenje ter dotikanje, ki si ga oseba ne želi oz. vanj ne privoli, siljenje h gledanju pornografskih vsebin, k masturbiranju, v oralni, analni in vaginalni spolni odnos, siljenje v spolni odnos z drugo osebo, posilstvo, prepovedovanje uporabe kontracepcijskih sredstev, odstranitev kondoma kljub nasprotovanju druge osebe in podobno.
Ekonomsko nasilje so vse oblike nadvladovanja, nadzorovanja, izkoriščanja oziroma poniževanja žrtve s pomočjo sredstev za preživetje ali z odrekanjem pravic, povezanih z zaslužkom. Zaradi ekonomskega nasilja lahko žrtev postane finančno odvisna od povzročitelja_ice, kar ji oteži prekinitev odnosa.
Primeri ekonomskega nasilja so omejevanje pravice do zaposlitve, preprečevanje, da oseba razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, siljenje osebe v finančno odvisnost, zahteva po pokorščini, ker so dohodki osebe nižji, neplačevanje dodeljene preživnine za otroka, prisiljevanje v sklepanje pogodb ali jemanje posojil, opuščanje obveznosti preživljanja članov ali članic družine, prelaganje celotnega finančnega bremena za preživljanje družine na žrtev in podobno.
Nasilje preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja
Nasilje lahko preprečujemo in ustavljamo le z ničelno toleranco do nasilja, kar pomeni, da vse oblike in vrste nasilja dosledno ustavljamo, na njih opozarjamo in jih preprečujemo. Nujno je, da so družbena sporočila o ničelni toleranci in nedopustnosti nasilja jasna in vseprisotna. Ustrezen odziv okolice na vsak konkreten dogodek nasilja je ključen.
Nasilje je možno v družbi, ki nasilje dopušča in kjer si oseba lahko dovoli uporabo nasilja. Mnogi z nasiljem prenehajo, ko dobijo jasno sporočilo, da njihovo ravnanje ni le nedopustno, temveč tudi kaznivo dejanje, še posebno, če ga z intervencijo posredujejo državne institucije.
Za prenehanje uporabe nasilja je potrebna osebna odločitev in učenje nenasilnih oblik komunikacije
Poleg jasnih sporočil okolice in intervencije državnih institucij, je za prenehanje uporabe nasilja potrebna tudi osebna odločitev in učenje nenasilnih oblik vedenja. Oseba potrebuje nove, bolj konstruktivne veščine za stik z okolico ter priložnost, da kritično pretrese svoja prepričanja in začne spreminjati tista, ki ji dovoljujejo, omogočajo in opravičujejo uporabo nasilja.
Nujno je, da so na voljo programi za povzročitelje nasilja, ki ponujajo možnost učenja ustreznega načina komuniciranja, soočanja z neprijetnimi občutki in stisko ter reševanja notranjih ter zunanjih konfliktov. Vsak se lahko odloči, da bo prenehal z uporabo nasilja.
Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava, FRA
Nacionalna raziskava o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih
Podatki slovenske policije
Evrobarometer Evropske komisije o nasilju na podlagi spola
Podatki Agencije Združenih narodov za ženske (UN Women)
Podatki Unicefa o nasilju nad otroki
Podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) o nasilju nad starejšimi
Nasilje med nosečnostjo – NANOS
Kazniva dejanja mladoletnikov_ic
Kadar iščemo uradne statistike o nasilju, se lahko opremo na več virov. Zagotovo so eden izmed najpomembnejših virov policijska poročila, a se moramo zavedati, da intimnopartnersko nasilje in nasilje v družini pogosto ostaja neprijavljeno. Enako velja tudi za spolno nasilje, zato nam številke, ki jih navaja policija, ne pokažejo dejanskega obsega nasilja.
V nadaljevanju navajamo nekaj za nas najbolj relevantnih raziskav s področja nasilja v družini ter nasilja nad ženskami ter druge podatke o razširjenosti in pojavu nasilja.
Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava, FRA
Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA) je v letu 2014 predstavila rezultate najobsežnejše vseevropske raziskave o nasilju nad ženskami, ki temelji na razgovorih z 42 tisoč ženskami v 28-ih državah članicah EU (v času raziskave je bila članica EU tudi Velika Britanija).
Po podatkih raziskave je v Evropski Uniji vsaka tretja ženska, starejša od 15 let, doživela fizično in/ali spolno nasilje. Ena od desetih žensk, starejših od 15 let, je doživela kakšno od oblik spolnega nasilja. Ena od 20 žensk, starejših od 15 let, je bila posiljena; skupaj je to 9 milijonov žensk. Vsaka tretje ženska je doživela psihično nasilje (v nadaljevanju sledimo terminologiji iz raziskave in psihično nasilje opisujemo kot psihološko nasilje).
Natančneje:
Fizično in spolno nasilje
Splošna razširjenost fizičnega in spolnega nasilja:
Obseg posilstev
Od 15. leta starosti je bilo posiljenih pet odstotkov žensk oziroma vsaka dvajseta ženska. Ta številka temelji na odgovorih na vprašanje »Kolikokrat vas je od 15. leta starosti nekdo prisilil v spolni odnos s tem, da vas je fizično obvladal ali vas kakor koli poškodoval?« Na območjih številnih sodnih pristojnosti EU pravna opredelitev posilstva obsega več kot to, da storilec uporabi fizično silo. Zato je lahko obseg posilstev v EU večji od 5 %. Nekatera posilstva so mogoče zajeta tudi v odgovoru žensk na drugo vprašanje v raziskavi – »Vas je od 15. leta starosti kdo prisilil v sodelovanje v kakršni koli spolni dejavnosti, ki je niste želeli ali je niste mogli zavrniti?«
Partnerjevo psihološko nasilje
Zalezovanje
Spolno nadlegovanje
Nasilje v otroštvu
Nacionalna raziskava o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih
Nacionalna raziskava o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih iz leta 2010 je nastala v okviru raziskovalnega projekta z naslovom Pojavnost nasilja in odzivnost na nasilje v zasebni sferi in partnerskih odnosih, ki ga je vodila izr. prof. dr. Katja Filipčič z Inštituta za kriminologijo. Raziskovalno skupino je vodila doc. dr. Vesna Leskošek, sodelovali sta doc. dr. Mojca Urek in prof. dr. Darja Zaviršek.
Ključne ugotovitve:
Podatki slovenske policije
Policija objavlja redna letna in polletna poročila o obravnavi kaznivih dejanj, ki so dostopna na njihovi spletni strani.
V Sloveniji se po podatkih policije iz leta 2019 malo več kot enkrat na dan zgodi posilstvo, spolno nasilje ali spolna zloraba (vir). V letu 2019 je bilo policiji prijavljenih 467 primerov spolnega nasilja. V letu 2019 je bilo podanih 36 prijav posilstva.
Podatki slovenske policije glede nasilja v času koronakrize (vir)
Primerjava policijskih podatkov od januarja do 30. novembra 2020 z enakim obdobjem leta 2019 pokaže:
Evrobarometer Evropske komisije o nasilju na podlagi spola
Posebna »izdaja« Evrobarometra iz novembra 2016, je nadaljevanje posebnega strokovnega sveta na temo enakosti spolov in raziskuje mnenja državljanov in državljank o enakosti spolov s posebnim poudarkom na enakosti spolov v politiki in na delovnem mestu ter razlikah v plačah med spoloma.
Evrobarometer je pokazal široko razširjenost stereotipov in zastarelih prepričanj glede spolnega nasilja:
V resnici je ravno obratno: prijavljen je le majhen del spolnega in/ali fizičnega nasilja. Podatki za EU na primer kažejo, da je povprečna stopnja prijav 14 odstotkov; za Slovenijo pa 16 odstotkov.
Podatki Agencije Združenih narodov za ženske (UN Women)
Za več podatkov o nasilju nad ženskami lahko obiščete spletno stran Agencije združenih narodov za ženske, kjer so objavljene raziskave in podatki:
Če želite najti najnovejše podatke, obiščite globalno bazo podatkov o nasilju nad ženskami.
Podatki Unicefa o nasilju nad otroki
Podatki UNICEF-a iz leta 2017 kažejo takšno sliko:
Podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) o nasilju nad starejšimi
Podatki Svetovne zdravstvene organizacije o nasilju nad starejšimi so (vir):
Nasilje med nosečnostjo – NANOS
Na Ginekološki kliniki v Ljubljani so l. 2014 opravili raziskavo NANOS, ki je pokazala:
Več:
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/28186957/
https://nijz.si/wp-content/uploads/2022/07/kb_-_dusevno_zdravje_v_obporodnem_obdobju_11_-_web.pdf
Kazniva dejanja mladoletnikov_ic
Po policijski statistiki od leta 2000 do 2023 se je število obravnavanih kaznivih dejanj mladoletnikov zmanjšalo s 4847 na 1552.
Od leta 2000 do 2023 se je število predlogov državnih tožilstev za izrek kazenske sankcije s 1097 zmanjšalo na 381. Število izrečenih kazenskih sankcij se je od leta 2000 do 2023 s 591 zmanjšalo na 188.
Leta 2000 je bilo obsojenih 591 mladoletnikov, v naslednjih triindvajsetih letih pa se je to število do leta 2023 manjšalo na 188. Mladoletniki so vsako leto storili največ premoženjskih kaznivih dejanj.
Število kaznivih dejanj zoper življenje in telo se je v posameznih letih spreminjalo, v celoti pa se je do leta 2023 zmanjšalo s 40 na 23.
Leta 2000 je bilo izrečenih 174 vzgojnih ukrepov ukora, število teh ukrepov se je leta 2022 zmanjšalo na 13.
Delež žensk med vsemi obsojenimi mladoletniki se je od leta 2000 do 2023 v posameznih letih spreminjal. Leta 2000 je bilo obsojenih 33 žensk, leta 2023 pa 21. V 23 letih se je delež kaznovanih žensk s 5,6 odstotka leta 2000 povečal na 11,2 odstotka leta 2023.
Vir: Franc Brinc, Sobotna priloga Dela, 21. 9. 2024
Nasilje v intimnopartnerskih odnosih in v družinah se običajno poveča v vseh kriznih situacijah, vključno z epidemijami. Tudi do sedaj dostopni podatki iz različnih držav kažejo na povečanje pojavnosti nasilja v družinah v času epidemije covid-19.
Verjetnost, da bodo osebe, ki doživljajo nasilje v intimnopartnerskih odnosih, to so zlasti ženske in njihovi otroci, pogosto pa tudi stari ljudje in ljudje z ovirami, izpostavljeni nasilju, se je v času epidemije covid-19 močno povečala. Družinski člani in članice preživijo več časa skupaj, manj je možnosti umika, še posebno v majhnih stanovanjih, več je dejavnikov tveganja, na primer povečan stres zaradi izgube službe, ekonomskih posledic ipd., zaradi česar se nasilje lahko intenzivira, poveča ali pojavi tudi v odnosih, kjer ga prej ni bilo.
Žrtve nasilja, ki se že sicer pogosto srečujejo s socialno izolacijo, imajo v času ukrepov za zajezitev epidemije še manj možnosti za stike s sorodniki_cami in prijatelji_cami, ki so jim v podporo. Tako še težje načrtujejo svoj umik in še težje poskrbijo zase, saj je socialna mreža lahko velik vir moči, informacij in pomoči.
Podatki, ki so nam na razpolago, kažejo, da ženske, ki so poleg otrok najpogosteje žrtve nasilja v družini (bolj izpostavljeni so mu lahko še stari ljudje, ki ne zmorejo skrbeti zase, in ljudje z ovirami), nosijo največje breme pri povečani količini skrbi in nege za otroke zaradi zaprtja šol ter povečani skrbi za starejše družinske člane_ice ter povečani količini domačih opravil. To njihovo situacijo še poslabša in jih spravlja v še večjo stisko. Ženske se prav tako soočajo s še težjo ekonomsko situacijo, saj je med ženskami več delavk na črno (varuške, čistilke ...) in prekarnih delavk, ki so v času ukrepov pogosto ostale brez zaslužka. Ženske so bolj izpostavljene virusu zaradi prevladovanja v določenih poklicnih skupinah, ki so v času epidemije med najbolj obremenjenimi (oskrbovalke, negovalke, medicinske sestre, trgovke …). Prav tako ženske pogosteje ostajajo doma iz razloga višje sile, kar je zmanjšalo njihove prihodke in njihove možnosti poklicnega razvijanja in napredovanja.
Predvidevamo lahko tudi, da je ena od posledic epidemije povečano nasilje nad otroki, saj je zaradi šolanja od doma in omejenih stikov postalo veliko bolj skrito. Starši, ki povzročajo nasilje in zanemarjajo otroke, to počnejo veliko pogosteje, če menijo, da za njihovo početje nihče ne bo izvedel in se ne bojijo posledic. Prav učiteljice in učitelji so tisti, ki lahko najhitreje opazijo, da je otrok v stiski in tudi ustrezno ukrepajo. Šola za otroka predstavlja tudi varen prostor, kjer si lahko nabere moči in se vsaj za del dneva umakne pred nasiljem in ostalimi težavami, s katerimi se morebiti srečuje doma.
Epidemija je prinesla tudi nove oblike nasilja. Nekateri povzročitelji nasilja zlorabljajo ukrepe za zajezitev epidemije, da še povečajo nadzor nad partnerkami in jih še bolj omejujejo, pod pretvezo, da je to potrebno zaradi državnih ukrepov, ne zaradi njihove volje. Nekateri namenoma ne spoštujejo ukrepov in s tem dodatno ogrožajo otroke in partnerko ali pa partnerkam omejujejo dostop do nujno potrebnih pripomočkov, na primer do mila, mask in razkužila za roke. Če partnerka zboli, lahko to zlorabijo za stigmatizacijo, zasramovanje ali da jo poskušajo pregnati iz skupnega doma in podobno.
Zaradi negotove prihodnosti se ženske v obdobju ukrepov težje odločajo za tako velike življenjske spremembe, kot je odhod od doma oziroma prekinitev odnosa, v katerem doživljajo nasilje. To je pričakovano, saj je situacija že sama po sebi zelo negotova. Zato menimo, da moramo biti v teh časih, ko je veliko pozornosti usmerjene v preprečevanje okužb in širitve virusa, pozorni tudi na tovrstno dogajanje v naši okolici. Prav je, da pokličemo policijo na 113, ko slišimo ali sumimo, da se dogaja nasilje. Morda smo edini, ki lahko to naredimo. Bodimo pozorni tudi na otroke, stare in ljudi z ovirami, ki so odvisni od pomoči drugih, saj se te skupine ljudi srečujejo z velikim manjkom možnosti, da bi povedali o nasilju in dobili ustrezno pomoč.
Na srečo ostajajo na voljo vse storitve za žrtve nasilja tudi v času ukrepov zaradi epidemije, čeprav so nekatere prilagojene trenutni situaciji. Svetovanja tako v večini primerov potekajo preko telefona ali spletnih orodij (zoom ...), na splet so se preselila tudi srečanja skupin. Vendar pa je pomoč na voljo, delujejo tudi varne hiše in krizni centri, zato žrtvam ni potrebno tiho trpeti in čakati, da mine epidemija. Pokličejo lahko katero izmed svetovalnic za žrtve nasilja, policijo ali pristojni center za socialno delo, v njihovem imenu pa lahko pokličejo tudi drugi. Če žrtve zaradi prisotnosti povzročitelja ne morejo govoriti, svetujemo, da poskusijo napisati elektronsko sporočilo ali sms. Če je mogoče, naj se s sosedo_m dogovorijo, da ob vpitju ali krikih pokliče policijo.
Apeliramo tudi na osebe, ki so v preteklosti že povzročale nasilje, naj bodo v tej izredni situaciji še posebno pozorne nase. Opazujejo naj svoje misli, telesne odzive in vedenje. Če opazijo, da so napeti in bi lahko izbruhnili in povzročili nasilje, naj se odmaknejo stran od osebe, do katere bi lahko povzročili nasilje in uporabijo katero izmed tehnik za pomiritev ali preusmeritev pozornosti (lahko gredo na sprehod, pokličejo koga po telefonu, obiščejo spletna socialna omrežja, rešujejo križanko, pogledajo film, poslušajo glasbo ...). Verjamemo, da ljudje svoja vedenja izbiramo, ne glede na to, kako težke so trenutne okoliščine. Vsi imamo možnost izbrati nenasilje.
Od 25. novembra do 10. decembra je potekalo 16 dni akcij proti nasilju nad ženskami.
Ker verjamemo, da je v znanju moč, smo v tem času na naših družbenih omrežjih objavili informativno besedilo, namenjeno ozaveščanju o preprečevanju in ustavljanju nasilja nad ženskami. Skupaj smo močnejše_i!
LJUBLJANA
01 4344 822
031 770 120
TRR ZA DONACIJE:
SI56 0204 4001 3446 380
Matična št: 1160656
Davčna št: 91885566
STATUS HUMANITARNE ORGANIZACIJE
ENOTA KOPER
05 6393 170
031 546 098