Menimo, da poimenovanje določenega pojava lahko vpliva na naš pogled in prepričanje v zvezi z njim, zato se nam zdi pomembno, da nasilje in z njim povezane pojave poimenujemo na pravi način.

Neustrezni izrazi se nam zdijo:

 

Družinsko nasilje, saj vsiljuje domnevo, da gre za nasilje, katerega povzročitelji, povzročiteljice in žrtve so v enaki meri vsi družinski člani in članice, torej pripadniki obeh spolov, vseh starosti in generacij, kar pa ne drži. Prav tako ne gre za nasilje družine, temveč za nasilje, ki ga v družini povzroča posamezni družinski član oz. članica.

 

Nasilnež_nasilnica ali nasilen človek, ker označujejo osebnost tistega, ki povzroča nasilje. Nasilje ni prirojena osebnostna lastnost, temveč je vedenje. Osebnosti ne moremo izbirati, naše vedenje lahko. Oseba, ki povzroča nasilje, ima lahko številne pozitivne lastnosti, zato je neustrezno, da se jo identificira kot nasilno v celoti. S takim poimenovanjem bi jo tudi razbremenili odgovornosti za povzročanje nasilja, saj je osebnost težje spremeniti kot vedenje.

 

Izrazi, ki jih uporabljamo in se nam zdijo ustrezni, so:

Nasilje nad ženskami in nasilje zaradi spola - s tema dvema izrazoma je poudarjeno dejstvo, da gre za nasilje, ki ga doživlja ženska oziroma je usmerjeno proti drugi osebi zaradi njenega spola (ali spolne identitete in spolnega izraza). Označuje torej nasilje, ki ga ženske doživljajo nesorazmerno pogosteje kot drugi, ali pa ga doživljajo prav zato, ker so ženske.

Izraz nasilje v družini opredeljuje nasilje glede na prostor dogajanja oziroma glede na vrsto odnosov med povzročitelji_cami in žrtvami. Dobro je, da hkrati opredelimo, za katero vrsto nasilja v družini gre; da torej hkrati govorimo o nasilju nad ženskami, nasilju nad otroki, nasilju nad starejšimi in tako dalje. Tako pojasnimo, kdo so povzročitelji in kdo žrtve nasilja v družini ter s tem tudi, kdo je za nasilje odgovoren.

Intimnopartnersko nasilje je izraz, ki je v zadnjih letih vedno pogosteje v uporabi, saj označuje nasilje, ki se dogaja v intimnopartnerskem odnosu. Gre za nasilje, ki ga najpogosteje povzroča moški nad žensko, pri tem pa ni nujno, da osebi živita skupaj ali da imata otroke. Lahko gre tudi za nasilje s strani bivših partnerjev ali partnerk.

Storilec in storilka ter povzročitelj in povzročiteljica - storilec oz. storilka je pravni termin, ki označuje osebo, ki je storila kaznivo dejanje. Nasilje v družini je kaznivo dejanje, zato menimo, da gre za ustrezen izraz. Povzročitelj oz. povzročiteljica nasilja je nevtralen izraz, ki opisuje vedenje osebe, ki nasilje izvaja.

Nekatere feministične avtorice uporabljalo izključno izraz storilec ali storilka nasilja, ker naj bi bolj poudarjal aktivno vlogo osebe pri storjenem dejanju. Pomembno je, da oba izraza, tako povzročitelj_ica kot storilec_ka, opisujeta vedenje in ne človekove osebnosti. Tako izražata možnost, da oseba lahko preneha z nasilnim vedenjem in se nauči nenasilne komunikacije.

 

Žrtev/preživeli_preživela/oseba z izkušnjo nasilja/oseba, ki doživlja nasilje
Vsi ti izrazi se nam zdijo ustrezni, čeprav so med njimi nekatere razlike. Pojem žrtev označuje tistega ali tisto »kdor je poškodovan, umre« ali osebo »na katero je usmerjeno kako negativno dejanje« (vir). Nekateri nasprotujejo uporabi tega izraza, ker naj bi osebo, ko jo poimenujemo kot žrtev, postavili v pasivno pozicijo in ji pripisali nemoč. Sami izraz razumemo zgolj kot poimenovanje za osebo, ki je doživela ali doživlja nasilje in ne v smislu nemočne in pasivne osebe.

 

V zadnjih letih je, še posebno v angleškem jeziku, najpogosteje uporabljen izraz survivor, torej preživeli ali preživela. Namen tovrstnega poimenovanja je priznati žrtvi njeno moč in pogum, da je uspela preživeti nasilje in ji s tem pomagati pri krepitvi moči za nadaljnje korake.

 

Oseba z izkušnjo nasilja ali oseba, ki doživlja oz. je doživela nasilje je izrazito nevtralen izraz, kjer je poudarek zgolj na opisu izkušnje, zato ga pogosto uporabljamo. Težava je, da lahko daljša besedila postanejo težje berljiva, saj za poimenovanje osebe uporabimo več besed, kar je lahko ovira pri pogostejši rabi izraza.

IZRAZOSLOVJE, POVEZANO S SPOLNO ZLORABO OTROK

Otroška pornografija > Posnetki spolnega izkoriščanja otrok ali posnetki spolne zlorabe otrok

Številni strokovnjaki in strokovnjakinje poudarjajo, da je izraz otroška pornografija povsem neprimeren, saj je pornografija dejanje, pri katerem s privolitvijo sodelujejo polnoletne osebe (vsaj bilo naj bi tako). Kadar v prizorih s spolno konotacijo sodelujejo otroci, torej ne gre za pornografijo, temveč izključno za spolno zlorabo otrok. Ta izraz veliko bolj nedvoumno opiše pravo naravo dejanja.

Pedofilija > Spolna zloraba otroka
Pedofil > Povzročitelj_ica spolne zlorabe

Med osebami, ki spolno zlorabljajo otroke, so pedofili v manjšini (po podatkih zagrebške Poliklinike za zaščito otrok je le 2 ali 3% povzročiteljev spolne zlorabe otrok pedofilov). Pedofili so ljudje, ki imajo motnjo spolne preference, ki se kaže kot spolno nagnjenje do otrok (glede na klasifikacijo Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj DSM-5). Ne razlikujejo med potrebo po spolnosti in naravno potrebo otroka po naklonjenosti - razložijo si jo kot potrebo po spolnosti. Ker je njihovo povzročanje nasilja okolici prikrito, sami sebe doživljajo in imenujejo ljubitelji otrok, dekliški/deški prijatelji in podobno. Nekateri od njih nikdar ne zlorabijo otroka. O tem lahko zgolj fantazirajo, sicer pa imajo običajno spolno življenje z odraslo osebo.

Večina povzročiteljev spolne zlorabe otrok so osebe, ki imajo običajna spolna nagnjenja in ni nujno, da jih otroci spolno privlačijo. Gre za osebe, ki s spolno zlorabo na nedopusten način zadovoljujejo svojo potrebo po nadzoru in moči. Motiv večine povzročiteljev torej ni zadovoljitev spolne potrebe, ampak potrebe po moči.

Zato govorimo o spolni zlorabi otrok in o povzročiteljih ali povzročiteljicah spolne zlorabe.

 

Nenasilna komunikacija vzpostavlja in ohranja sorazmerje moči.

• Kaj je nenasilna komunikacija?
• Nenasilno reševanje konfliktov odnosom koristi
• Ključno je sodelovanja obeh strani
• Nenasilne komunikacije se učimo

 

Kaj je nenasilna komunikacija?

Nenasilno komuniciranje oz. sporazumevanje je način komunikacije, pri kateri človek izraža svoje želje, čustva, potrebe ter mnenja na način, da se sam v celoti izrazi in da se obenem sogovornik čuti sprejetega, slišanega, predvsem pa varnega. Bistvo je komunikacija, ki za nikogar ni ogrožajoča. Gre za postavljanje svojih osebnih mej, z zavedanjem, da imajo tudi drugi ljudje osebne meje, ki jih moramo upoštevati. Nenasilna komunikacija je zelo pomembna za uspešno reševanje konfliktov. 

 

Nenasilno reševanje konfliktov odnosom koristi

Konfliktom se v medčloveških odnosih ne moremo izogniti. Zmotno je prepričanje, da konflikti oslabijo ali poškodujejo medčloveške odnose. Dobro rešeni konflikti, pri katerih sta obe strani zadovoljni, tako s potekom reševanja konflikta kot z rešitvijo samo, osvežijo in poglobijo odnose. Reševanja konfliktov na nenasilen način se da naučiti.

 

Ključno je sodelovanja obeh strani

Ni koristno, če se lotimo reševanja konflikta z mislijo na zmago ali izgubo. Ugodno razrešen konflikt nima zmagovalcev in poražencev, temveč dve osebi, ki sta zadovoljni s tem, kako se je konflikt rešil. Če za rešitev konflikta uporabimo nasilje, bomo hitro dosegli, kar želimo, a bomo pri tem prizadeli sočloveka in poškodovali odnos. Zato nasilje na dolgi rok škoduje tudi tistemu, ki ga povzroča. 

 

Nenasilne komunikacije se učimo

Nekaj pravil nenasilne komunikacije, ki se jih lahko vsak izmed nas nauči uporabljati: 

• Kritika naj bo samo dobronamerna, namenjena temu, da bi človek spremenil svoje vedenje do nas ali drugih. Kritika, s katero želimo človeka prizadeti in negativno vplivati na njegovo samozavest, slabo vpliva na človekovo motivacijo za spremembo in je nekonstruktivna.
• Vedno kritiziramo človekovo vedenje in ne osebnosti. Ko kritiziramo, kritiziramo točno določeno vedenje in ne posplošujemo. Povemo tudi, kakšno spremembo vedenja želimo. Rečemo na primer: "Prosim, da pospraviš za sabo," in ne "Zakaj si tako nemarna?". Rečemo: "Ni mi všeč, da si zamudil." Ne rečemo: "Popolnoma nezanesljiv si!"
• Pogovor usmerjamo na to, kaj želimo in pričakujemo in ne na to, česa ne želimo in ne pričakujemo. Namesto, da rečemo "O tem zdaj ne bova govorila," recimo raje: "Predlagam, da o tem govoriva, ko končam z delom." Človeku tako jasno povemo, kakšno alternativo imamo v mislih.
• Izražamo svoje občutke, čustva. Teh nihče ne more zanikati in tudi sami moramo dosledno sprejemati čustva drugih. Čustva enostavno so, ne moremo jih uničiti. Vsa so koristna, ker nam govorijo o tem, kako na nas vplivajo nekateri dejavniki. Raziskujmo sami sebe, kako se počutimo in kaj želimo. Tako bomo lažje postavljali meje in razvijali odnose, v katerih se bomo počutili dobro.
• Cilj reševanja konflikta ne sme biti, da bi človeka premagali. Smisel reševanja konflikta je doseči dogovor, da se bosta oba v odnosu počutila bolje.
• Pomembno je, da se do človeka vedemo spoštljivo, tudi kadar se z njim ne strinjamo. 
• Držimo se pogovora o težavi, zaradi katere smo pogovor načeli in ne vpletamo drugih težav, ki pozornost preusmerijo drugam. Ne očitamo stvari za nazaj.
• Spoštujemo osebne meje drugega. Ko nam nekdo postavi mejo ali kritizira naše vedenje, to počne iz svojih potreb in ne ker misli, da smo slabi ali da nas ne mara. Zavedamo se, da kritika vedenja ni zavrnitev nas samih.
• Ljudem pokažemo, da nam je njihovo počutje pomembno. Aktivno poslušamo sogovornika, kar pomeni, da sledimo temu, kar govori. Včasih pomaga, da povzemamo njegove_njene besede in na ta način preverjamo, če smo prav razumeli, kar je povedal_a. Tako lahko preprečimo veliko nesporazumov. Sogovornik_ca ima možnost slišati, kako smo dojeli to, kar je povedal.
• Sprejmimo odgovornost za svoje vedenje.
• Izogibamo se avtomatičnim odzivom na vedenje ali besede sogovornika_ce. Kadar se ponavljajo konflikti na isto temo, bodimo kreativni pri iskanju novih odzivov. Poiščimo nove načine komunikacije.
  To ne velja za odnose, kjer je prisotno nasilje. Žrtve nasilja praviloma ves čas spreminjajo svoje vedenje in svoje odzive, da bi tako preprečile nasilje, a s tem nasilja ne morejo ustaviti. Povzročitelj namreč ni nasilen zaradi njihovega vedenja, temveč zaradi svojih prepričanj, ki mu dovoljujejo in upravičujejo uporabo nasilja. Edina oseba, ki lahko ustavi nasilje, je povzročitelj nasilja ali državni organi, ki ga, vsaj začasno, ustavijo s svojimi sankcijami.
• Upoštevamo formulo nenasilne komunikacije:
  - povemo, kaj smo opazili,
  - povemo, kaj ob opaženem čutimo,
  - povemo, katere naše potrebe so povezane s tem, kar smo občutili,
  - povemo predlog, prošnjo, pričakovanje.

• Trgovina z ljudmi in spolno izkoriščanje
• Nasilje nad starejšimi
• Nasilje v LGBTIQ+ partnerskih odnosih
• Nasilje nad moškimi
• Nasilje nad LGBTIQ+ populacijo
• Nasilje nad hendikepiranimi osebami
• Vrstniško nasilje (ang. bullying)
• Diskriminacija
• Mobing
• Nasilje med zmenkanjem
• Institucionalno (strukturno) nasilje
• Nasilje preko informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT)

 

Trgovina z ljudmi in spolno izkoriščanje
Najpogostejši pojavi trgovine z ljudmi so, po mnenju društva Ključ, centra za boj proti trgovini z ljudmi, sledeči: izkoriščanje za prostitucijo ali druge oblike spolnih zlorab, prisilno delo, suženjstvo, služabništvo, trgovina z organi, človeškimi tkivi ali krvjo.

 

Po podatkih Mednarodne organizacije dela (ILO) je v svetu preko 2,4 milijona ljudi žrtev trgovine z ljudmi, od tega je po ocenah približno polovica otrok. Večina jih je prisiljenih v prostitucijo (43%), suženjska delovna razmerja (32%), ali oboje (25%). Pri prisilnem komercialnem spolnem izkoriščanju gre v veliki večini primerov (98%) za ženske in dekleta (vir).

 

Anonimna prijava trgovine z ljudmi je mogoča na spletni strani e-uprave.

 

V Sloveniji se s pomočjo žrtvam trgovine z ljudmi ukvarjajo sledeče organizacije:

Društvo Ključ, center za boj proti trgovini z ljudmi

Slovenska Karitas, program Oskrba žrtev trgovine z ljudmi

 

Več o trgovini z ljudmi si lahko preberete tu:

Društvo Ključ, center za boj proti trgovini z ljudmi

Vlada Republike Slovenije

 

 

Nasilje nad starejšimi
O nasilju nad starejšimi, torej tistimi, ki so starejši od 65 let, ni dovolj podatkov in raziskav. Po podatkih policije nasilje nad starejšimi narašča, protokoli za ravnanje pa niso na voljo. Delež starejših ljudi v družbeni strukturi se povečuje, zato se tudi vedno pogosteje srečujemo z različnimi oblikami nasilja nad starejšimi. Pojavlja se tako znotraj družinskih odnosov kot tudi s strani institucij ali tretjih oseb.

 

O institucionalnem nasilju nad starejšimi govorimo takrat, ko se nasilje dogaja v institucionalnem okolju, na primer v domovih za starejše, bolnišnicah, zavodih. Povzročitelji ali povzročiteljice so lahko svojci, zaposlene_i v instituciji, na primer negovalno osebje ali sostanovalci, sostanovalke.

Populacija starejših ima omejene možnosti samostojnega reševanja svoje stiske (morebitne zdravstvene težave, odvisnost od pomoči drugih ipd.), zato je še toliko pomembneje, da se jo sliši in ustrezno ukrepa.

Raziskave so pokazali, da so najpogostejše oblike nasilja nad starejšimi zanemarjanje (npr. odtegovanje življenjsko nujnih stvari), telesna ali fizična zloraba (klofutanje, lasanje, udarci, porivanje, stresanje ...), psihična ali čustvena zloraba (zmerjanje, poniževanje, žaljenje, grožnje, zaklepanje v hišo oz. v stanovanje, odrekanje stikov z ljudmi ipd.), finančna ali materialna zloraba (kraja denarja, zloraba bančne kartice, ponarejanje podpisa starejše osebe, prisila k podpisu pogodbe, oporoke ...).

Tako kot pri drugih vrstah nasilja, se tudi pri nasilju nad starejšimi srečujemo s sledečimi težavami: nasilje se dogaja v domačem okolju in ga nihče ne prijavi, mnogi starejši so slabo informirani o možnostih pomoči v primeru doživljanja nasilja, pogosto so izolirani, prevevajo jih občutki sramu, ponižanosti, zaradi česar o svoji izkušnji težko spregovorijo, situacijo pa otežuje tudi družbena toleranca do nasilja ter otežen dostop do pomoči.

Mednarodna mreža za preprečevanje nasilja nad starejšimi ljudmi, ustanovljena leta 1997 v Kanadi, je dala pobudo za Svetovni dan osveščanja o nasilju nad starejšimi, ki ga tako po svetu kot v Sloveniji zaznamujemo vsako leto 15. junija. Državni zbor Republike Slovenije ob tej priložnosti vsako leto pripravi posvet o nasilju ned starejšimi.

Če ste starejša žrtev nasilja, se lahko obrnete po pomoč na nevladne organizacije, ki pomagajo žrtvam nasilja, ali na pristojni Center za socialno delo.

 

Koristne povezave:

Oddaja o nasilju nad starejšimi

Spletna stran, namenjena starejšim

 

 

Nasilje v LGBTIQ+ partnerskih odnosih

Kratica LGBTIQ+ predstavlja lezbijke, geje, biseksualne, transs- polne in interspolne osebe, kvir/queer osebe in osebe z ostalimi nenormativnimi spolnimi in seksualnimi identitetami (spolnimi identitetami, ki so različne od spola, pripisanega ob rojstvu; neheteroseksualnimi identitetami). Vir: Nina Perger, Simona Muršec in Vesna Štefanec: Vsakdanje življenje mladih LGBTIQ+ oseb v Sloveniji, ali: »To, da imam svoje jebene pravice!«. Raziskovalno poročilo. 2018. Dostopno tukaj.

 

Pri nas žal ni na voljo raziskav, ki bi se ukvarjale z nasiljem v LGBTIQ+ partnerskih odnosih, tuje raziskave pa kažejo, da se prisotnost nasilja giblje okoli 25 %, torej gre za podoben odstotek kot v heteroseksualnih partnerstvih.

 

Nasilje v LGBTIQ+ odnosih ima enako dinamiko kot nasilje v drugih intimnih odnosih, veliko pogosteje pa ostaja prikrito in neprijavljeno, saj se žrtve poleg doživljanja nasilja soočajo še z dodatnimi težavami:

• Če bodo spregovorile o nasilju, bodo vsi izvedeli za njihovo istospolno usmerjenost, s čimer žrtvi pogosto grozi tudi povzročitelj_ica ("Vsem v tvoji službi bom povedal!").
• Pogosto zmotno menijo, da je poroka pogoj za upravičenost do pomoči in podpore, ki je na voljo žrtvam nasilja v družini.
• Skrbi jih, da bodo znanci, znanke, ki niso vedeli_e za njihovo spolno usmerjenost, ob razkritju odreagirali_e negativno in jim odrekli_e pomoč pri soočanju z nasiljem v odnosu.
• Bojijo se, da bodo izločene_i iz LGBTIQ+ skupnosti.
• Bojijo se sekundarne viktimizacije s strani policije, zaposlenih v zdravstvu, socialnih delavk_cev.
• Ženska, ki je žrtev nasilja s strani svoje partnerke, se v varni hiši ne počuti dovolj varno, saj se boji, da bi v hišo prišla tudi povzročiteljica. Še večje težave imajo z umikom v varen prostor geji.
• Nasilje v istospolni partnerski skupnosti se na institucijah neredko ne  obravnava enako kot vsako drugo intimnopartnersko nasilje.

Poleg vseh oblik nasilja, prisotnih v heteroseksualnih partnerskih odnosih, so v LGBTIQ+ partnerstvih žrtve nasilja deležne tudi specifičnih oblik, vezanih na spolni izraz ali identiteto.

 

Poleg oblik nasilja, prisotnih v heteroseksualnih partnerskih zvezah, ste v LGBT partnerstvih žrtev nasilja tudi, če vaš partner_ka:

• Povzročitelj_ica grozi, da bo izdal_a žrtvino spolno usmerjenost v njeni službi ali ljudem, s katerimi žrtev o tem ne želi govoriti.
• Povzročitelj_ica žrtev prepričuje, da ji zaradi njene spolne usmerjenosti pristojne institucije ne bodo pomagale.
• Povzročitelj_ica žrtev prepričuje, da je nasilje v neheteroseksualnih odnosih nekaj običajnega.
• Povzročitelj_ica žrtev prepričuje, da bo z odhodom iz nasilnega odnosa ali s tem, da o nasilju spregovori, izdala LGBTIQ+ skupnost in drugim sporočila, da so takšni odnosi odklonski.
• Povzročitelj_ica opravičuje svoje nasilje tako, da žrtev prepričuje, da ni zares gej, lezbijka, biseksualec_ka ali transspolna oseba.

Vsako nasilje v družini in intimnopartnerskih odnosih, ne glede na spolno usmerjenost in identiteto, se obravnava po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. 

 

Koristne povezave:

 

Galfon

Društvo DIH, društvo za integracijo homoseksualnosti

Transakcija

Društvo informacijski center Legebitra

Škuc LL

 

 

Nasilje nad moškimi
Raziskave kažejo, da večino nasilja, ki se dogaja v partnerskih odnosih, povzročijo moški. Moški so pogosteje žrtve nasilja s strani drugih moških, predvsem, kadar gre za kaznivo dejanje nasilništva. Lahko so tudi žrtve spolnega nasilja, predvsem na vojnih območjih ali v zaprtih sistemih kot je zapor. Raziskava pod vodstvom Gorazda Meška je pokazala, da je posilstvo moških že od nekdaj sestavni del življenja v zaporih. Za takšna dejanja med zaporniki še vedno obstaja »strogo pravilo« molka, kar pojasni zelo nizko število prijavljenih primerov spolnih napadov v zaporih. Dodaten dejavnik je strah pred stigmatizacijo, ko bo zapornik, žrtev spolnega nasilja, ponovno na svobodi, in posledic znotraj zapora.

Obstaja tudi določen odstotek moških, ki so žrtve nasilja s strani svoje partnerke. Tudi tovrstno nasilje je nesprejemljivo, pri njegovi obravnavi pa je dobro poznati razlike med nasiljem, ki ga povzročajo ženske in nasiljem, ki ga povzročajo moški:

 

• Nasilje, ki ga povzročajo ženske nad moškimi, praviloma nima hujših telesnih poškodb.
  Ženske pogosteje uporabljajo psihične oblike nasilja. Umori partnerjev, o katerih lahko občasno beremo v dnevnem časopisju, so praviloma posledica dolgoletnega nasilja s strani moškega, žrtve umora, nad žensko, storilko umora, in ne obratno. Pogosto so storjeni v samoobrambi ali so odgovor na nemoč pri soočanju z dolgotrajnim nasiljem s strani partnerja.
• Moški pravijo, da se, ko ženske kričijo nanje, ne počutijo zelo fizično ogrožene.
• Moški vzroke za nasilje praviloma eksternalizirajo, ženske pa internalizirajo, kar pomeni, da moški vzroke za svoje nasilje iščejo v drugih ljudeh/okoliščinah, ženske v sebi. Ženske zato hitreje sprejmejo odgovornost za storjeno nasilje in je z njimi lažje delati na odpravi nasilnih vedenj.
• Nasilje moških je v družbi še vedno prepogosto tolerirano, ker naj bi se skladalo z vlogo moškega, zato ženske, ki povzročajo nasilje, občutijo večji sram in občutek krivde. Posledično so bolj motivirane za spremembo vedenja.
• Ženske, ki so nasilne do svojih partnerjev, pogosto uporabljajo nasilno vedenje kot neustrezen način izražanje čustva jeze ali razreševanja konfliktov, odsotna pa so prepričanja, da lahko uporabljajo nasilje nad moškimi zgolj zato, ker so ženske (nasilje se ne dogaja iz nesorazmerja moči med spoloma).

 

Moški lahko doživljajo nasilje tudi s strani svojega partnerja v istospolni partnerski skupnosti. Tuje raziskave kažejo, da je nasilje v moških homoseksualnih zvezah prisotno v enaki meri kot v heteroseksualnih partnerstvih. Več o tem si lahko preberete na angleški strani neprofitne organizacije Gay Men's Domestic Violence Project.

Če ste gej, biseksualec ali transspolna oseba, ste žrtev nasilja tudi, če vaš partner:

 

• grozi, da bo izdal vašo spolno usmerjenost v vaši službi ali ljudem, s katerimi o tem ne želite govoriti,
• vas prepričuje, da vam zaradi vaše spolne usmerjenosti pristojne inštitucije in organi ne bodo pomagali,
• vas prepričuje, da je nasilje v neheteroseksualnih odnosih nekaj običajnega,
• vas prepričuje, da boste z odhodom iz nasilnega odnosa ali s tem, da o nasilju spregovorite, izdali LGBT skupnost in druge ljudi prepričali, da so takšne zveze odklonske,
• govori, da so moški nasilni po naravi,
• opravičuje svoje nasilje s tem, da vas prepričuje, da niste zares gej, biseksualec ali transspolna oseba.

 

Če ste moški, žrtev nasilja, se lahko vključite v svetovalni proces na Društvu za nenasilno komunikacijo.

Koristne povezave:

Men's Advice Line

Gay Men's Domestic Violence Project

Društvo za integracijo homoseksualnosti - DIH

Zapor: družba znotraj družbe - pogled obsojencev na odnose in življenje v zaporu

 

 

Nasilje nad LGBTIQ+ populacijo

Kratica LGBTIQ+ predstavlja lezbijke, geje, biseksualne, transs- polne in interspolne osebe, kvir/queer osebe in osebe z ostalimi nenormativnimi spolnimi in seksualnimi identitetami (spolnimi identitetami, ki so različne od spola, pripisanega ob rojstvu; neheteroseksualnimi identitetami). Vir: Nina Perger, Simona Muršec in Vesna Štefanec: Vsakdanje življenje mladih LGBTIQ+ oseb v Sloveniji, ali: »To, da imam svoje jebene pravice!«. Raziskovalno poročilo. 2018. Dostopno tukaj.

 

Amnesty International Slovenija na podlagi raziskav ugotavlja, da nasilje nad LGBTIQ+ populacijo lahko razvrstimo v naslednje skupine:

• nasilje države (zakoni, kriminalizacija, pazniki v zaporih itd.),
• nasilje v javnosti (verbalno ali fizično, spolno nasilje, delikti nad lastnino ...),
• nasilje v družini (nesprejemanje spolne usmerjenosti otroka s strani staršev ...),
• nasilje v družbi ljudi po lastni izbiri (stigmatizacija v krogu prijateljev, nasilje v partnerskih zvezah ...),
• nasilje na delovnem mestu (zavrnitev službe, prekinitev pogodbe, mobing ...).

 

Nadalje ugotavlja, da se je v zadnjih letih zgodil pozitiven premik v smeri dekriminalizacije homoseksualnosti. Vendar pa je bilo v letu 2002 še vedno več kot 80 držav ali območij, kjer je sporazumno homoseksualno razmerje dveh odraslih oseb v zasebnosti kaznivo dejanje. V nekaterih državah so istospolno usmerjeni obsojeni celo na smrtno kazen. Več informacij o tem, ali je v določeni državi homoseksualnost kazniva, najdete tu.

 

Ustava Republike Slovenije v 14. členu zagotavlja enakost vseh državljanov in državljank, ne glede na osebne okoliščine. Kazenski zakonik Republike Slovenije pa v 141. členu izrecno prepoveduje diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti. Kaznuje se z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta, če diskriminira uradna oseba, pa z zaporom do treh let.

 

Policija ne vodi posebne statistike pojavnosti homofobnega nasilja, prav tako se predvideva, da veliko homofobnega nasilja zaradi strahu pred razkritjem spolne usmerjenosti ni prijavljenega. Nekaj podatkov o pojavnosti lahko dobimo iz raziskav, ki so bile izvedene v Sloveniji.

 

Rezultati raziskovalnega projekta Mirovnega inštituta z naslovom Vsakdanje življenje gejev in lezbijk, so pokazali, da je bilo 53 % vprašanih zaradi svoje spolne usmerjenosti že žrtev nasilja. 91% jih je doživelo psihično nasilje, 24 % fizično nasilje in 6% spolno nasilje. Najpogosteje, v 61 %, so povzročitelji_ce nasilja neznanci na ulici, v baru ali drugem javnem prostoru. Lezbijke so pogosteje kot geji izpostavljene nasilju s strani staršev ali sorodnikov_nic. Podobno kažejo podatki ankete, ki sta jo leta 2001 izvedla lezbična sekcija ŠKUC-LL in ILGA-Europe. Skoraj polovica od 172 anketiranih je bila žrtev nasilja ali nadlegovanja zaradi spolne usmerjenosti. Raziskovalno-aktivistični projekt Legebitre Povej naprej! je v svoji anketi med LGBT populacijo ugotovil, da so bile 71% vprašanim kršene njihove človekove pravice. 67, 6 % respondentov_k je povedalo, da so bile_i že deležni psihičnega nasilja (zmerjanje, ignoriranje oz. izključitev iz družbe, groženj s fizičnim nasiljem ...).

 

V poročilu o nekoliko novejši raziskavi, ki je preučevala homofobno nasilje v Sloveniji v letih 2007 in 2008, dr. Alenka Švab v svojem članku Sprejeti med prijatelji, zavrnjeni v družbi - istospolna partnerstva v Sloveniji (2005) ugotavlja, da je pri gejih in lezbijkah prisoten izrazit strah pred razkritjem svoje spolne usmerjenosti v širšem družbenem okolju. Številni_e se vsakodnevno srečujejo s težavo, kako se izogniti homofobičnim reakcijam družbe. Te reakcije se lahko kažejo v obliki fizičnega nasilja, šikaniranja ali žaljenja, lahko pa so bolj prikrite in se kažejo kot ignoriranje, pomenljivi pogledi in podobno. Vse to povzroči nenehno izpraševanje in samocenzuro, kdaj izražati intimnost in kdaj ne. Posledica nesprejemanja spolne orientacije s strani širše družbe je tudi nenehen stres, v katerem se znajdejo neheteroseksualno usmerjene osebe. Pomembno je, da se žrtve zavedajo, da za nasilje niso krive same in da ga niso sprožile s svojo spolno orientiranostjo.

 

Homofobno nasilje lahko prijavite anonimno ali poimensko na spletni strani Roza alarm, ki je namenjena prijavam, obveščanju in poročanju o nasilju, zlorabah in diskriminacijah, katerih žrtve so lezbijke, geji, biseksualci_ke ter transspolne in transseksualne osebe.

 

Koristne povezave:

Zloženka Kaj storiti, če ste žrtev homofobnega napada?

Društvo informacijski center Legebitra

Društvo za integracijo homoseksualnosti DIH

Cafe Open, gejem, lezbijkam in transseksualcem prijazen bar

SiQRD, Slovenian Queer Resources Directory

Škuc LL

Škuc Magnus

Amnesty International Slovenija

 

 

Nasilje nad hendikepiranimi osebami
Pojasnilo: V slovenščini se za označevanje oseb s hendikepom uporabljata predvsem dva izraza, in sicer izraz hendikep oziroma hendikepiranost ter izraz invalid oziroma invalidnost. Dva različna izraza sta posledica dveh različnih konceptov pri obravnavi oseb s hendikepom. Izraz invalid se uporablja v zakonodaji in pri invalidnih organizacijah. Pojem hendikepa uporablja Društvo za teorijo in kulturo hendikepa (YHD) ter mnogi teoretiki (Dušan Rutar, Elena Pečarič, Darja Zaviršek). Pojem hendikepa ima veliko širši pomen kot pojem invalidnost. Pojem invalid je v prvi vrsti medicinska kategorija, saj se veže predvsem na posameznikove fizične sposobnosti oz. nesposobnosti v odnosu do njegove delovne zmožnosti. Invalidnost praviloma traja celotno življenjsko obdobje, saj gre za stanje organizma, ki je nastalo zaradi bolezni, poškodbe ali pa je prirojeno. Pojem hendikep pa se veže tudi na sposobnost "normalnega" vključevanja v družbo in na položaj posameznika in posameznice v njej, saj gre za socialni model poimenovanja, ki izhaja iz tega, da je človek del socialnega okolja. Poleg tega ima beseda invalid v svoji osnovi negativno oznako, ne le v slovenščini, temveč tudi v ostalih jezikih, zato menimo, da je izraz hendikepiran_a oz. oseba s hendikepom, primernejši od izraza invalid_ka.

Zaradi specifičnih ovir, ki so posledica gibalnih, senzornih ali komunikacijskih okvar, oziroma motenj v duševnem razvoju, predstavljajo hendikepirane osebe ranljivo skupino, ki je še bolj izpostavljena različnim oblikam nasilja. Nasilje se dogaja tako v družini kot tudi znotraj institucij.

Kot navaja Akcijski program za invalide 2007 - 2013, so "nasilju in diskriminaciji še posebej izpostavljene ženske kot ranljiva skupina, zato so potrebni ukrepi, da se jim omogoči polnopravno uživanje pravic. Invalidne ženske doživljajo poleg ovir in stereotipov, ki se nanašajo na invalide, tudi diskriminacijo, povezano s spolom."

Še ne dolgo nazaj v Sloveniji ni bilo varnih namestitev, prilagojenih gibalno oviranim žrtvam nasilja. Društvo SOS telefon je bilo prvo, ki je v sodelovanju z Društvom gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija odprlo varno hišo, ki je prilagojena za ženske, žrtve nasilja, ki so gibalno ovirane. Na pobudo Društva gibalno oviranih invalidov Vizija je bilo odprto tudi prvo zatočišče za invalidne ženske in starejše osebe, ki v domačem okolju doživljajo nasilje. Imenuje se Hiša zaupanja in je arhitekturno povsem prilagojena potrebam gibalno oviranih oseb. Hiša sprejema tudi gluhe in slepe ženske, ženske z multiplo sklerozo in drugimi gibalnimi omejitvami, ki potrebujejo začasno zatočišče. Od leta 2018 deluje v zmanjšanem obsegu in po predhodnem dogovoru s CSD sprejema gibalno ovirane ženske, ki so relativno samostojne.

Društvo gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija, s sedežem na Slomškovi ulici 3c v Slovenskih Konjicah (tel: 03 575 40 60, fax: 03 575 51 72, GSM: 041 683 133) se predstavi kot invalidska organizacija z delovanjem na državni ravni. Prednostno področje njihovega dela je uresničevanje pravic žensk z izkušnjo nasilja v družini. V ta namen izvajajo Dolgoročni program socialne preventive - nasilje nad gibalno oviranimi ženskami. V organizaciji Društva gibalno oviranih invalidov Vizija je 14. septembra 2011 potekal tudi strokovni posvet o nasilju nad invalidnimi osebami. Urad Vlade Republike Slovenije za enake možnosti je na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, 25. novembra 2008, organiziral posvet Nasilje nad invalidnimi osebami.

Koristne povezave:

Društvo gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija

Varuh človekovih pravic RS

YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa

Društvo študentov invalidov Slovenije

 

 

Vrstniško nasilje (ang. bullying)

Vrstniško nasilje je nasilje, kjer sta tako povzročitelj_ica kot žrtev vrstnika ali vrstnici. Najpogosteje gre za razne oblike fizičnega nasilja (odrivanje, omejevanje gibanja, pljuvanje, pretepanje), psihičnega nasilja (zmerjanje, žaljenje, osamitev, grožnje, žaljivi napisi in podobno) ali ekonomskega nasilja (izsiljevanje za denar ali druge materialne dobrine).

 

Vrstniškega nasilja, torej dalj časa trajajočega trpinčenja, ne gre zamenjevati za konflikt med vrstniki_icami. Konflikti med vrstniki_icami so običajen pojav in jih lahko otroci in mladi rešijo sami, saj med osebami v konfliktu ni izrazitega neravnovesja moči. Pri nasilju gre za zlorabo moči ene osebe nad drugo osebo, ki se pred povzročiteljem_ico ne more sama braniti, zato je nujen poseg odraslih oseb.

 

Kako prepoznamo žrtev vrstniškega nasilja

 

1. Boji se prihajati v šolo ali odhajati iz nje, spremeni svojo običajno pot, zato zamuja ali pa prihaja v šolo zelo zgodaj.
2. Na šolskih izletih je vedno v bližini učiteljice ali učitelja in se od njiju noče oddaljiti.
3. Starše prepriča, da jo spremljajo v šolo in čakajo ob koncu pouka, začne neopravičeno izostajati od pouka, poslabša se ji učni uspeh.
4. Ima poškodovano šolsko opremo ali je celo nima, tekom dne »izgubi« kos oblačila.
5. Starši opazijo, da je nenadoma postala zadirčna in groba.
6. Je lačna po odmoru za malico oz. kosilu (nekdo ji je vzel malico ali denar zanjo).
7. Se zapre vase, začne jecljati, ima izredno slabo samopodobo. Zdi se, da je vznemirjena in nervozna, preneha jesti, ne pridobiva na teži - govori o samomoru ali ga celo poskuša narediti.
8. Začne krasti denar drugim otrokom (to zahteva povzročitelj_ica).
9. Odklanja pogovor ali si izmisli neverjetno zgodbo, da bi jo pustili pri miru.
10. Ima nepojasnjene modrice, odrgnine in druge poškodbe.

 

Povzeto iz Zabukovec Kerin, Katja: Vrstniško nasilje v šoli, Nasilje - Nenasilje, 2002.

 

Kako se pogovarjamo z otrokom, ki je žrtev vrstniškega nasilja?

1. Na pogovor se pripravimo.
2. Otroka vzpodbudimo, da pove, kaj doživlja.
3. Pozorno ga poslušamo in ne prekinjamo njegove izpovedi.
4. Pomembno je, da dobi občutek varnosti in zaupanja do nas. Čutiti mora, da ga bomo podprli oz. zaščitili ne glede na vsebino izpovedi.
5. Ne pokažimo, da smo šokirani, ko nam zaupa, kaj se mu je zgodilo.
6. Povejmo mu, da za nasilje ni kriv on, ampak je zanj odgovorna oseba, ki nasilje povzroča.
7. Izogibajmo se vprašalnici ZAKAJ. Zveni zasliševalsko in obtožujoče.
8. V pogovoru ne obtožujmo osebe, ampak dejanja povzročitelja nasilja.
9. Pohvalimo ga, da je zbral toliko moči in se nam zaupal.
10. Spoštujmo njegova čustva: povejmo mu, da so normalna in da se mu jih ni potrebno sramovati.
11. Skupaj naredimo načrt za nadaljnjo preprečevanje nasilja: kaj naj stori, če ponovno pride do nasilja – kako se lahko zaščiti, h komu lahko steče po pomoč, koga lahko pokliče.
12. Poiščimo oz. pogovorimo se o pozitivnih osebah v njegovem (šolskem) vrstniškem okolju (vrstnike, prijatelje, učitelje_ice itd.) ob katerih se otrok počuti varnega.
13. O dogajanju obvestimo razredničarko in šolsko svetovalno službo.

 

Povzeto iz Zabukovec Kerin, Katja: Vrstniško nasilje v šoli, Nasilje - Nenasilje, 2002.

 

Na Društvu za nenasilno komunikacijo pripravljamo delavnice tako za otroke kot za strokovne delavke in delavce v šolstvu, ki so lahko prilagojene specifični težavi na šoli ali v posameznem razredu. 

 

Mladi v stiski lahko pokličejo tudi na Telefon za otroke in mladostnike – Tom, ki je namenjen otrokom in mladostnikom, ki se v obdobju otroštva in mladostništva soočajo z izzivi in pastmi odraščanja ter tudi tistim, ki so ogroženi in imajo kakršnekoli težave in probleme. Brezplačna telefonska številka je: 080 12 34.

 

Diskriminacija
Diskriminacija pomeni neenako obravnavo posameznice ali posameznika v primerjavi z nekom drugim zaradi njene_njegove rase, narodnosti, spola, etnične porekla, jezika, invalidnosti, spolne usmerjenosti, starosti, izobrazbe, materialnega stanja ali katerekoli druge osebne okoliščine.

Diskriminacija je lahko neposredna ali posredna. O neposredni diskriminaciji govorimo, kadar je posameznica oziroma posameznik v primerljivi situaciji obravnavan manj ugodno kot nekdo drug zaradi svoje narodnosti, rase, etničnega porekla, spola, zdravstvenega stanja, invalidnosti, jezika, verskega ali drugega prepričanja, starosti, spolne usmerjenosti, izobrazbe, gmotnega stanja, družbenega položaja ali katerekoli druge osebne okoliščine (primer je npr. neenako plačilo za isto delo, če ga opravlja moški ali ženska, oglas za delo, ki ponuja zaposlitev le za mlajše od 35 let, prekinitev pogodbe o zaposlitvi zaradi nosečnosti ipd.). O posredni ali prikriti diskriminaciji govorimo, kadar na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanja v podobni situaciji postavljajo posameznico oziroma posameznika v slabši položaj kot nekoga drugega zaradi njene oziroma njegove narodnosti, rase ali etnične pripadnosti, spola, verskega prepričanja, invalidnosti ali zdravstvenega stanja, spolne usmerjenosti ali druge osebne okoliščine (npr. oseba ženskega spola ni sprejeta na specializacijo iz srčne kirurgije, čeprav izpolnjuje pogoje, ženska ne dobi zaposlitve, ker ima majhnega otroka ipd.). Za žrtve diskriminacije je še posebej huda večplastna diskriminacija, o kateri govorimo takrat, ko sovpadeta dve ali več osebnih okoliščin, ki so podlaga za diskriminiranje (npr. 70-letna Romkinja je lahko diskriminirana zaradi spola, starosti in narodnosti).

 

Posledica diskriminacije je, da je določena družbena skupina odrinjena na rob družbe. Gre za marginalizacijo in socialno izključenost določenih skupin. Diskriminacija pa ne vpliva negativno le na diskriminirano osebo ali skupino, temveč tudi na celotno družbo, saj znotraj nje povzroča neenakosti ter jo tako šibi. Prav tako so določene oblike diskriminacije podlaga za nastanek novih, nadaljnih oblik diskriminacije.

 

Pomembna zakona, ki ščitita žrtve diskriminacije sta Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, ki prepoveduje diskriminacijo na vseh področjih družbenega življenja, in sicer tako v javnem kot zasebnem življenju ter Zakon o enakih možnostih žensk in moških.

 

Koristne povezave:

Poročilo: anketa o diskriminaciji na osnovi spolne usmerjenosti

Urad varuha človekovih pravic

Evropska komisija

Ženski lobi Slovenije

Društvo informacijski center Legebitra

Pravno informacijski center nevladnih organizacij

Društvo Dih, društvo za integracijo homoseksualnosti

YHD, društvo za teorijo in kulturo hendikepa

 

 

Mobing (ang. mobbing)
Beseda mobing izhaja iz angleškega glagola to mob, ki v slovenščini pomeni planiti na, napasti nekoga in se je prvotno nanašal na obnašanje živali. Švedski psiholog dr. Heinz Leymann, ki se je v osemdesetih letih 20. stoletja ukvarjal s preučevanjem vedenja ljudi v delovnem okolju, je podal definicijo mobinga: gre za sovražno in neetično komunikacijo ene ali večih oseb v delovnem okolju, ki je sistematično usmerjena na posameznika_ico, ki je zaradi mobinga postavljen_a v nemočen in brezizhoden položaj, v katerem je izpostavljen_a nadaljnemu mobingu. Takšna dejanja se dogajajo pogosto (vsaj enkrat na teden) in daljše obdobje (vsaj pol leta). Mobing je torej premišljeno, načrtno žaljivo vedenje, ki se ponavlja in pusti na žrtvi zaradi pogostosti in dolgotrajnosti sovražnega vedenja občutne duševne, psihosomatske in socialne težave.

 

Koristne povezave:

Mobbing in Slovenia

The Mobbing Portal

 

 

Nasilje med zmenkanjem (ang. dating violence)
Izraz zmenkanje pomeni "dogovarjanje za zmenek ali druženje, druženje samo in ves čas odnosa med mladima v obdobju, ko sta par, a še ne živita v skupnem gospodinjstvu". O nasilju med zmenkanjem zato govorimo predvsem v povezavi z mladimi, čeprav se pojavlja tudi pri starejši populaciji. Gre za vse oblike vedenja, ki ga na zmenku stori fant ali dekle, s katerimi prekorači meje druge osebe. Raziskave kažejo, da so najpogostejše žrtve dekleta, ki tudi utrpijo več in hujše nasilje kot fantje.

 

 

Institucionalno (strukturno) nasilje
Gre za vrsto nasilja, ki ga institucije preko lastnih mehanizmov izvajajo prikrito ali odkrito. Pri tem izvajajo različne vrste nasilja, prisiljujejo, jemljejo svobodo odločanja, marginalizirajo, diskriminirajo, dopuščajo oz. favorizirajo avtoritativno odločanje in hierarhične odnose itd. Pogosto gre tudi za diskriminacijo do določenih družbenih skupin (npr. diskriminacija homoseksualnih parov v Družinskem zakoniku, nedostopnost določenih institucij za invalide ipd.).

 

 

Nasilje preko informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT)
Veliko tveganj, povezanih s komunikacijskimi tehnologijami, ogroža ljudi na splošno, otroci in mladi pa so še posebej ranljivi, ne le zaradi njihove mladosti, ampak tudi zaradi tega, ker so nove tehnologije mnogo vplivnejši del njihovih življenj. Otroci, mladi (ter do neke mere tudi ženske) so pogosteje tarča t. i. "spletnih plenilcev", ki iščejo ranljive ljudi, ki jih lahko zlorabijo. Anonimnost na spletu jim omogoča, da prevzamejo lažno identiteto, s katero lažje navežejo stik z otroki, mladimi ter ranljivimi odraslimi v klepetalnicah ter spletnih dnevnikih.

 

IKT lahko povzročitelji zlorabijo tudi za povzročanje spolnega nasilja, saj spolno nasilje prav tako vključuje proizvodnjo, objavljanje, dostopanje in nalaganje spolno nazornih posnetkov otrok. Slednje je postalo velika skrb organov pregona in tistih, ki skrbijo za zaščito otrok po svetu. Z napredkom tehnologije, vključno s tehnologijo za zajemanje slike, kot so na primer digitalni fotoaparati in fotoaparati na mobilnih telefonih, ki jih je lahko skriti ali prikriti, naraščajo »realnočasovne« zlorabe otrok, vključno s primeri, kjer pedofili in drugi storilci_ke zlorabe zaprosijo za določeno aktivnost ali pozo v realnem času in žrtev zlorabe ugodi njegovim_njenim željam. V takšnih primeri je uporabnik_ica teh spletnih strani dejansko priča izvajanju zločina.

 

Priključitev spletni skupnosti – preko strani socialnih mrež, klepetalnic ali spletnih dnevnikov, spletnega kluba ali igralnega združenja – s seboj prinese možnost, ki ji v resničnem svetu pravimo »nevarnost tujcev«. Odrasli se morajo prav tako kakor otroci zavedati možnosti, da lahko na spletu spoznajo napačne ljudi, starši pa si morajo še posebej zapomniti, da je njihov otrok pred računalniškim zaslonom ali s pogovorom na mobilnem telefonu morda v virtualni množici ljudi, ki si delijo življenje na spletu.

 

Čeprav je spletno nasilje najpogostejše med mladimi, ga spretno povzročajo tudi povzročitelji nasilja nad ženskami, ki poskušajo partnerico nadzorovati, ji groziti, jo nadlegovati tudi preko mobilnega telefona ali elektronske pošte. Tudi zato ukrep prepovedi pribljiževanja lahko zajema tudi poskuse kontakta preko informacijsko komunikacijske tehnologije.

 

Nekaj vrst nasilja s pomočjo IKT: 

 

Spletno nadlegovanje (tudi mobilno ustrahovanje)

Spletno ustrahovanje je pojem, ki ga uporabljamo, kadar povzročitelj_ica neki osebi grozi, jo nadleguje, spravlja v zadrego, ponižuje, se iz nje norčuje ali je tarča druge osebe ali skupine preko interneta, mobilnega telefona ali osebnega digitalnega pomočnika.

Kraja identitete

Z vdorom v računalnik, okužbo z zlonamernim programom, t.i. phishing napadom ali zaradi lastne nepazljivosti lahko neznana oseba prevzame vašo spletno identiteto in se začne predstavljati v vašem imenu. Lahko pridobi dostop do vaših osebnih podatkov, denarja ali slik, zavede vaše sodelavce ali prijatelje in okrni vaš ugled.

Seksting

Seksting je pošiljanje_izmenjavanje napol golih ali golih fotografij z vrstniki_icami prek spleta ali mobilnega telefona. Če oseba v kaj takega ni prisiljena s strani druge osebe, je lahko tudi to normalen del odraščanja in razvoja spolne identitete. Take slike in pisma so si ljudje izmenjavali že mnogo pred pojavom interneta, torej to na nek način ni nič novega. Vendar se je potrebno zavedati, da je razširajnje tovrstnih slik mladoletnih oseb po naših zakonih kaznivo in šteje za razširjanje otroške pronografije!

 

Da se zaščitite pred nasiljem preko spleta, je dobro upoštevati pravila varne uporabe. Pravila poudarjajo, da na internetu ne objavljajte osebnih podatkov; ne objavljajte slik, podrobnosti o kreditni kartici ali banki, če se ne prepričate o varnosti; svojih gesel ne razkrivajte drugim osebam; nikoli se brez dovoljenja ali prisotnosti staršev (otroci) ali ne da bi o kraju in času zmenka seznanili vsaj ene znane osebe (odrasli) ne dogovarjajte za sestanek z osebo, ki ste jo spoznali na internetu; poročajte o vsem, kar se vam v klepetalnici ali drugje na spletu zdi neprijetno ali narobe; ne odgovarjajte na škodljivo, sugestivno ali nesramno pošto in objave; poročajte o neprimernem jeziku ali posnetkih; nikoli se ne pretvarjajte, da ste nekdo drug na spletu; in vedite, če vam nekdo ponudi nekaj, kar izgleda predobro, da bi bilo res, takšno verjetno tudi je.

Preberite tudi Hitri vodnik abc varnosti.

 

Koristne povezave:

Slovenski prijavni center nelegalnih spletnih vsebin Spletno oko

Center za varnejši internet Safe.si

Spletno nadlegovanje: zloženka

Varni na internetu

Knjižnice Daphne: Nasilje in tehnologija

 

 

• Soočenje z dejstvom, da oseba, ki nam je blizu, povzroča nasilje, je težko.
• Ohranite stike z ljudmi, borite se proti izolaciji.
• Pomoč obstaja. Niste sami.
• Kako naj se odločim, ali naj ostanem v odnosu ali ne?
• Otrok, ki je priča nasilju enega starša nad drugim, je žrtev nasilja.
• Odhod iz nasilnega odnosa je proces, ki zahteva veliko sprememb.
• Kam se lahko zatečem?
• Kaj naj naredim, če povzročam nasilje?

 

Soočenje z dejstvom, da oseba, ki nam je blizu, povzroča nasilje, je težko.

Družinski, sorodstveni in prijateljski odnosi naj bi nam prinašali občutek varnosti in stalnosti. Hkrati naj bi nam ljudje, ki so nam blizu, pripomogli, da se lažje soočamo s težavami. Zaradi te predstave se ljudje v primeru nasilja težko soočimo s tem, da nam oseba, s katero imamo tesen stik, škoduje. Vsi bi radi verjeli, da obstaja prostor, kjer se nam ne more zgoditi nič hudega. Ko se takšna slika začne podirati, se ljudje dolgo trudimo, da bi jo ohranili vsaj navzven. Z obrambnimi mehanizmi se borimo proti realnosti in njenim posledicam, ki pa prej ali slej postanejo preveč obremenjujoče in prenevarne, da bi lahko vztrajali.

 

Pri soočenju s tem, da oseba, ki nam je blizu, povzroča do nas nasilje, lahko čutimo neprijetne občutke in čustva, kot so sram, strah, neuspeh, zmedenost, izguba in podobno. V pomoč je, če ima žrtev ob sebi ljudi, ki jo podpirajo in jo razumejo. Potrebno pa je vedeti, da je tudi osebam, ki žrtev podpirajo, težko, ko so soočeni s tem, da se v njihovi neposredni okolici dogaja nasilje. To dejstvo namreč zamaje tudi njihov občutek varnosti. Hkrati imajo lahko napačno prepričanje, da je nasilje v družini zasebna zadeva in da je prav, da se v zasebne odnose ne vtikajo. 

 

Ohranite stike z ljudmi, borite se proti izolaciji.

Preprečevanje in onemogočanje stikov je pogosta oblika povzročanja nasilja. Žrtve nasilja zato velikokrat prekinejo večino stikov z bližnjimi in živijo v precejšnji izolaciji. Zato jim je še toliko težje poiskati pomoč in ukrepati v smeri lastne zaščite. Če doživljate nasilje, je zato pomembno, da poskušate ohraniti vsaj nekaj stikov. Če ni mogoče, da bi zapustili dom, povabite koga k sebi. V stiku z bližnjimi ste lahko tudi po telefonu, elektronski ali navadni pošti in na socialnih omrežjih kot je Facebook, Viber, Snapchat in podobno. Zelo pomembno je, da se z nekom lahko pogovorite o nasilju, ki ga doživljate, ko boste na to pripravljeni.

Pomoč obstaja. Niste sami.

Osebe, ki doživljajo nasilje, včasih ne vedo, da pomoč obstaja in da jim ni potrebno trpeti nasilja. V veliko pomoč so nevladne organizacije in svetovalnice s področja preprečevanja nasilja, kamor se lahko oseba obrne, ko je pripravljena, da o svoji izkušnji spregovori. Skupaj s svetovalko lahko naredi načrt, ki ustreza njenim željam in potrebam. Prav tako dobi vse potrebne informacije, ki se ji pomagajo odločiti, kako naprej. Težko je spregovoriti in za to je potrebno veliko poguma, a izkušnje številnih oseb kažejo, da je pot iz nasilja veliko lažja ob ustrezni podpori.

 

Tudi osebe, ki nasilje povzročajo, naj si poiščejo svetovalno pomoč, da bi preprečile stopnjevanje svojega nasilnega vedenja in s tem še hujše posledice. Vsaka odločitev za spremembo življenja v smeri nenasilja je razumno in pogumno dejanje.

Kako naj se odločim, ali naj ostanem v odnosu ali ne?

Znaki, ki kažejo na to, da je dobro razmišljati o končanju odnosa so med drugim: občutek, da morate v odnosu zatirati veliko svojih želja in potreb; le redko ali nikoli ne morete izraziti svojih mnenj; večino časa se prilagajate; ste v podrejenem položaju in doživljate še razne druge oblike nasilja. Ko ugotovite, da vsi vaši poskusi, da bi odnos izboljšali, niso uspeli in da vse bolj čutite notranji nemir, obremenjenost, strah ter občutke krivde, je najverjetneje čas, da se odločite, da partnerja zapustite.

Otrok, ki je priča nasilju enega starša nad drugim, je žrtev nasilja.

Nasilje škoduje otrokovemu psihofizičnemu razvoju. Pogosto menimo, da se otroci ne zavedajo, kaj se v družini dogaja, še posebno, če so zelo majhni. Realnost je drugačna. Otroci lahko slišijo kričanje, grožnje in žalitve, tudi ko so v drugem prostoru. Otroci prav tako opazijo posledice nasilja. Čutijo tudi pomanjkanje varnosti ter napetost, ki vlada v družini, kjer je prisotno nasilje. Pred otrokom je nasilje skoraj nemogoče skriti.

 

Veliko žensk se odloči ostati v odnosu zaradi otrok, saj želijo, da ima otrok oba starša. Otrok z vašim odhodom ne izgubi očeta. Starša imata možnost, da se na centru za socialno delo dogovorita glede stikov in skrbništva. Kadar dogovor ni mogoč, lahko svoj predlog posredujete sodišču, ki o tem odloči. Center za socialno delo pri tem poda mnenje. V pomoč pri vseh postopkih, povezanih s skrbništvom, vam lahko pomagajo nevladne organizacije.

 

Če ste tudi sami nasilni nad otrokom in hkrati žrtev nasilja s strani partnerja, poskrbite zase in se rešite nasilja. Imeli boste več energije, da se osredotočite na preprečevanje lastnega nasilja nad otrokom.

 

Odhod iz nasilnega odnosa je proces, ki zahteva veliko sprememb.

Študije kažejo, da ženske v povprečju kar šestkrat odidejo od nasilnega partnerja. Dokončno odidejo šele sedmič. To je pokazatelj, kako težko je pretrgati dalj časa trajajoči družinski odnos, kljub temu da se človek v njem ne počuti dobro. Ne obtožujte se zaradi tega. Ko boste pripravljene, bo uspelo tudi vam.

Kam se lahko zatečem?

Kadar ste neposredno ogrožene in se morate takoj odmakniti od doma, se lahko obrnete na enega izmed kriznih centrov, ki delujejo v Ljubljani, Mariboru in Piranu. Namestitev je mogoča vse dni v tednu, 24 ur na dan. V kriznem centru lahko bivate do 3 mesece. Kadar ste ogrožene in želite dolgoročnejšo varno namestitev, a s selitvijo lahko počakate kakšen dan, pokličite v varno hišo, kjer lahko bivate do enega leta. Kontaktne podatke varnih namestitev kot tudi več o namestitvi v varno hišo si preberite tu.

 

Če potrebujete varno namestitev, se lahko obrnete na naslednje organizacije.

 

Kaj naj naredim, če povzročam nasilje?

Čimprej poiščite strokovno pomoč. Zavedajte se, da je povzročanje nasilja vaša težava in ne težava tistih, do katerih ste nasilni. Če v odnosu moč ni enakomerno razporejena in eden uporablja nasilje, partnersko svetovanje ali terapija nista primerni obliki pomoči, saj situacija žrtvi ne nudi dovolj varnosti in varnega prostora, da bi lahko sproščeno sodelovala v procesu. Ustrezno pomoč lahko dobite v programih za povzročitelje nasilja ali individualno pri nekaterih psihoterapevtih in psihoterapevtkah ali na drugih nevladnih organizacijah. Na Društvu za nenasilno komunikacijo imate možnost individualnega svetovanja ali vključitve v Trening socialnih veščin.