Bouwkamp, R. (1996). Psihosocialna terapija pri spolni zlorabi v družini: praksa integrirane terapevtske obravnave otroka in družine. Logatec: Firis.

Bass, E., Davis,L. (1998). Pogum za okrevanje: priročnik za ženske, ki so preživele spolno zlorabo v otroštvu. Ljubljana: Liberalna akademija.

Parks, P. (1998). Rescuing the "Inner child": Therapy for Adults Sexually Abused as Children. London: A Condor Book.

Repič, Slavič, T. (2015). Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Wais, M., Galle, I. (2001). V labirintu spolnih zlorab: delo z žrtvami, storilci in starši. Ljubljana: Forma 7.

Kingsley, J. (2005). Social Perspectives in Mental Health: Developing Social Models to Understand and Work with Mental Distress. London: Philadelphia.

Adams, Kenneth, M. (2013). Po tihem zapeljani: ko si starši otroke naredijo za partnerje. Ljubljana: Modrijan.

Herman, J. L.,  Hooper, C., Kelly, L.,  Rommelspacher, B., Sinason, V., Walker, M. (1996). Spolno nasilje. Feministične raziskave za socialno delo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Podpora bližnjih je za osebo, ki je doživela nasilje, ključna. Zelo lahko pripomoremo k temu, da bo življenje žrtve kljub bolečim izkušnjam kvalitetno in varno.

Poskrbimo zase, da bomo lažje v oporo žrtvi.

Ne smemo pozabiti, da je pomembno poskrbeti tudi zase. Če se je nekomu, ki ga imamo radi, zgodilo nekaj tako silovitega in nasilnega, se lahko počutimo, da smo tudi sami udeleženi in tako postanemo sekundarne žrtve. Soočiti se moramo s svojimi lastnimi občutki ranljivosti in nemoči, ter z vprašanjem, kako žrtvi ustrezno pomagati.

Tudi sami se lahko soočamo z neprijetnimi čustvi.

Pomembno je, da se zavedamo, da lahko občutimo podobne občutke, kakor žrtev, čeprav nismo bili sami žrtve nasilja. Dogodek nas lahko zmede, užalosti ali zbega. Če je namreč nekdo, ki nam je zelo blizu, ogrožen, se tudi sami počutimo ogrožene. Naš občutek varnosti je okrnjen. Lahko se zgodi, da imamo težave z občutki strahu, jeze in krivde, lahko se počutimo delno odgovorne, da je bila žrtev prizadeta, morda pomislimo: »Ko bi le takrat …«

Intenzivni čustveni odzivi, ki jih imamo na situacijo, so nekaj čisto običajnega in upravičenega. Tudi vi potrebujete čas in podporo pri soočanju s travmo. 

Zagotovimo si varen prostor, kjer lahko občutimo svoja čustva.

Zagotovimo si varen prostor, kjer se lahko soočimo s svojimi čustvi in jih ločimo od tistih, ki jih zaznavamo pri žrtvi. Če bomo svoja čustva in občutke spregledali ali potlačili, lahko žrtvi otežimo okrevanje. Pogosto se namreč dogaja, da ljudje občutijo jezo na povzročitelja in se želijo maščevati, zato začnejo žrtev siliti, da se odloča za ukrepe (npr. da poda ovadbo), na katere še ni pripravljena. Ker je za žrtev nasilja najbolj pomembno, da ponovno vzpostavi občutek nadzora nad svojim življenjem, ji ni v pomoč, če jo silimo v nekaj, na kar ni pripravljena. Če se odločamo namesto nje in ji ne pustimo časa in miru, ki ga potrebuje, ji ne pomagamo. 

Poiščimo osebo, s katero se lahko pogovorimo.

Četudi nimamo težav, opisanih zgoraj, je pomembno, da imamo nekoga, s komer se lahko pogovorimo. Stati ob strani človeku z izkušnjo spolnega nasilja je lahko izčrpavajoče in naporno. Še posebno, če smo tudi sami v preteklosti doživeli nasilje. Bližina nekoga, ki je ravnokar doživel spolno nasilje, lahko prikliče nazaj spomine ali neprijetne občutke, s katerimi smo se morali soočati v preteklosti.

Tako kot izkušnja drugih oblik nasilja, lahko tudi izkušnja spolnega nasilja močno vpliva na naše življenje. Poškoduje in predrugači lahko naše doživljanje sveta, medosebnih odnosov, vpliva na naše vsakdanje počutje, na odnos do našega telesa in do spolnosti ter prizadene mnoga druga področja. 
Lahko se zgodi, da izkušnja spolnega nasilja vpliva na nas na način, ki ga ne uspemo prepoznati. Če je bil dogodek za nas zelo travmatičen, lahko zakrijemo spomin nanj in tudi na vsa čustva, ki so se nam ob njem pojavila. Ljudem, ki so spolno nasilje doživeli, ko so bili še otroci, se velikokrat zgodi, da na dogodke nasilja pozabijo. Za otroka je nasilje nekaj tako nedoumljivega, da ga ne zmore predelati in razumeti, zato ga potisne v nezavedno. Težave s točnim spominjanjem imajo tudi odrasli, ki so jih omamili in jih zlorabili v stanju nezavesti. Čeprav se ljudje dogodka natančno ne spominjajo, se ga spominja njihovo telo in v njih ostaja občutek, ki ga ne znajo imenovati. Na spolno nasilje jih lahko spomni določen vonj, dotik, zvok ali svetloba. Spomini se običajno pojavljajo v obliki prebliskov, zamegljenih podob ali nočnih mor. Lahko jih napade nerazložljiv strah pred zaprtimi prostori, določenimi ljudmi, gestami, skratka doživljajo občutke, ki jih prej niso, pa si jih sedaj ne znajo razložiti. Lahko prihaja do vrinjenih podob in misli - čeprav tega ne želimo, se nam spomini neprestano vračajo. To so načini, na katere se dogodek spolnega nasilja lahko manifestira, ker še ne zmoremo najti poti, da bi ga predelali drugače. Zato je pomembno, da smo pozorni na dogajanje v sebi in poiščemo pomoč, če si nekaterih vzorcev delovanja ne uspemo sami pojasniti. 

Pri vsakem človeku se izkušnje s spolnim nasiljem kažejo drugače, vendar je nekaj področij, na katerih so posledice najpogosteje vidne:

• Doživljanje spolnosti.
  Žrtve imajo lahko težave pri spolnih odnosih. Lahko čutijo odpor, nelagodje, strah, odsotnost želje ali ob spolnih odnosih čutijo bolečino. Lahko se intenzivno samozadovoljujejo, saj je samozadovoljevanje eden redkih načinov pomiritve, ki ga poznajo. Nekatere uživajo v spolnosti, ki jim povzroča veliko bolečine ali jih poniža. Potrebo po bližini in intimi zadovoljujejo le s spolnim odnosom. Lahko pretirano menjujejo partnerje/partnerke. 
• Odnos do sebe in svojega telesa.
  Žrtve lahko do sebe ali svojega telesa čutijo odpor, gnus, se slabo cenijo in se počutijo nevredne ali nesposobne za premagovanje različnih življenjskih situacij. Praznino, ki jo občutijo, lahko nadomeščajo s prekomernim hranjenjem, stradanjem telesa ali drugimi oblikami samopoškodovanja in različnimi oblikami zasvojenosti.
• Duševno zdravje.
  Žrtve pogosto doživljajo različne težave v duševnem zdravju, najpogosteje posttravmatski stresni sindrom, anksioznostne motnje in depresijo. Lahko občutijo tudi slabše vsakodnevno počutje.

Kljub daljnosežnosti posledic zlorabe, lahko vsaka žrtev razreši težave in zaživi polno in kvalitetno življenje. Pogosto ji to lažje uspe ob pomoči strokovnjaka ali strokovnjakinje. Prav tako nekatere žrtve v odraslosti ne čutijo posledic, jih čutijo le občasno ali so posledice milejše od opisanih.

Vsi ljudje si zaslužimo živeti kakovostno in polno življenje, predvsem pa življenje, ki je osvobojeno strahov in stisk, ki so posledica travmatičnih izkušenj. Zato je pomembno, da se, ko zmoremo, odločimo za proces okrevanja in raziščemo, kako bi lahko živeli drugače in se v svoji koži bolje počutili. Soočanje s travmami, kakršna je izkušnja spolnega nasilja, je težko, naporno in boleče, vendar je okrevanje možno ter lažje ob spodbudi in zaupanju drugih ljudi.

Izkušnja spolnega nasilja je za večino ljudi travmatična.

V človeku lahko izzove veliko čustev in občutkov - od sramu, krivde, samoobtoževanja, žalosti, jeze, bolečine … Žrtve se na različne načine spopadajo s temi občutki. Te načine imenujemo strategije preživetja. Strategije preživetja nam pomagajo, da lahko preživimo in nadaljujemo z vsakodnevnim življenjem kljub izkušnji spolne zlorabe.

Ene od strategij preživetja so lahko različni obrambni mehanizmi - lahko se pretvarjamo, da se nam spolno nasilje ni zgodilo (zanikanje), si predstavljamo, da izkušnja, ki smo jo doživeli, ni tako huda ali da se je drugim ljudem zgodilo še kaj veliko hujšega in so zato bolj potrebni pomoči kot mi (minimaliziranje) ali (lahko menimo, da smo si nasilje zaslužili, ker smo se vedli na nek določen način ali da si človek, ki je nasilje povzročil, ni mogel pomagati in se »zadržati«, da smo sami krivi, ker nismo odreagirali na določen način, se na primer uprli, rekli »ne« …(racionaliziranje) in drugi. Drugi načini, da preživimo z izkušnjo spolnega nasilja, so lahko tudi vzpostavljanje različnih odvisnosti (od psihoaktivnih snovi, hrane, iger na srečo …) ali pojav težav v duševnem zdravju (depresija, anksioznost …). Čeprav nam ti načini pomagajo preživeti s travmo, lahko sčasoma postanejo obremenjujoči za nas, nam povzročajo dodatne težave in nam začnejo preprečevati, da bi živeli kvalitetno in zadovoljujoče življenje.

Eden od načinov, ki nam lahko pomaga pri okrevanju po spolni zlorabi, je odločitev, da bomo nekomu zaupali svojo izkušnjo.

Lahko se odločimo, da bomo za zlorabo povedali svoji prijateljici_u, družinski članici_u, partnerki_ju ali si izberemo strokovnjakinjo_ka, ki se poklicno ukvarja z osebami z izkušnjo spolnega nasilja. V vsakem primeru je za večino ljudi zelo težko govoriti o izkušnji spolne zlorabe. Razlogov za to je več: sram, ki je posledica napačnih in škodljivih stereotipov o žrtvah spolnega nasilja; strah, da nam ne bodo verjeli ali strah pred tem, da nas bodo bližnji zavrnili ali na nas gledali drugače; prepričanje, da si pomoči ne zaslužimo, ker nasilje ni bilo tako »hudo«; strah, da nas bodo krivili, da smo sami krivi, da se je spolno nasilje zgodilo … Zato je razumljivo, da ljudje z izkušnjo spolnega nasilja za odločitev, da bodo komurkoli povedali za nasilje, potrebujejo veliko časa, včasih tudi leta. S tem ni nič narobe. Kadarkoli se odločimo spregovoriti, je dobro.

Na kakšen način lahko povemo, da smo doživeli spolno nasilje?

Ko se odločimo, da bomo spregovorili, nam lahko pomaga, da se na to pripravimo. To lahko storimo tudi tako, da si zapišemo, kar želimo povedati - naredimo oporne točke ali zapišemo zgolj besede, ki nam pomagajo, da se spomnimo. Lahko si zapišemo tudi celotno besedilo, ki ga želimo sporočiti. Kadar govorimo o težkih stvareh, se namreč zlahka zmedemo in pozabimo povedati tisto, kar je za nas res pomembno. Če nam pomaga, lahko zapisano najprej preberemo na glas - to nam je lahko v pomoč, da se razbremenimo pred pogovorom z drugim človekom.

Dober priprava na pogovor je lahko tudi, da pokličemo na katero od telefonskih svetovalnih pomoči in govorimo s svetovalko ali svetovalcem. Če nam bo v kakšnem trenutku preveč naporno ali ne bomo zmogli, lahko enostavno odložimo slušalko.

Pripravimo se tudi na to, da se vsi ljudje ne bodo odzvali enako ali tako, kakor pričakujemo in si želimo, da bi se. Nekateri bodo šokirani, drugi se morda ne bodo znali odzvati in bodo zmedeni, nekaterim bo morda v naši družbi nekaj časa nelagodno. Tako kakor smo mi potrebovali čas, da se pripravimo, tako ga bodo morda tudi oni, da sprejmejo novo informacijo.

Preden začnemo pogovor o svoji izkušnji spolne zlorabe, lahko poskrbimo, da bo pogovor za nas čim lažji. Lahko povemo, da želimo, da nas oseba samo posluša in povedanega ne komentira, ali da želimo, da nas drži za roko ali objame. Lahko tudi rečemo, da ne želimo, da se nas ne dotika.

Če se zgodi, da za nasilje povemo nekomu, ki nam ne verjame ali nas za nasilje krivi ali nas kako drugače spravlja v nelagodje s svojim odzivom, nas lahko to spravi v še večjo stisko. V takem primeru poskusimo pogovor čim prej zaključiti. Lahko mu_ji tudi rečemo: »Zame je pomembno, da veš, kaj se mi je zgodilo. Sedaj se o tem ne želim več pogovarjati.«

Ni potrebno, da ostanete sami z izkušnjo spolnega nasilja. Če se odločite o njej spregovoriti, vam to lahko pomaga, da začnete proces okrevanja.

Dobro je, da nasilje prijavimo policiji. Če tega ne želimo ali ne zmoremo, lahko vseeno poskusimo o dogodku z nekom govoriti. Lahko pa se odločimo za strokovno pomoč, saj je mnogim proces okrevanja lažji ob svetovalke oz. svetovalca ali terapevtke oz. terapevta.