• Kako postanem prostovoljka/prostovoljec?
• Kako lahko pomagam?
• Slišite zvoke nasilja iz sosednjega stanovanja?
• Kaj je nasilje nad ženskami?
• Katere oblike nasilja nad ženskami poznamo?
• Ali si ženske izbirajo nasilne partnerje?
• Zakaj ženske ne gredo od povzročitelja nasilja?
• Kdo so povzročitelji nasilja?
• Ali se nasilje dogaja samo priseljenkam, v družinah z nižjim socialnim statusom in ženskam z nižjo izobrazbo?
• Kaj sem naredila narobe, da je moj partner do mene nasilen? Kaj je narobe z mano?
• Kako lahko prekinem partnerjevo nasilje oziroma se zavarujem pred njim?
• Kaj je individualni varnostni načrt?
• Katere so pomembne telefonske številke?
• Kako lahko dokažem, da je bil partner do mene psihično nasilen?
• Kako lahko zaprosim za prepoved približevanja?
• Ali lahko pravno dosežem, da se nasilen partner odseli iz skupnega stanovanja?
• Kdaj lahko zaprosim za brezplačno pravno pomoč?
• Ali je svetovanje povzročiteljem nasilja uspešno? Naj mu dam po zaključenem svetovanju še eno možnost?
• Kam se lahko obrnem po pomoč kot tujka brez državljanstva ali dovoljenja za stalno bivanje v Sloveniji?
• Kako lahko pomagam, če vem, da nekdo v moji bližini doživlja nasilje? 
• Kako lahko pridem v varno hišo?

Kako postanem prostovoljka/prostovoljec?

Če želiš postati prostovoljka/prostovoljec se lahko vključiš v usposabljanje za prostovoljko/prostovoljca, ki ga vsako jesen izvajamo na našem društvu. Kot prostovoljka/prostovoljec lahko izvajaš delavnice za otroke in mladostnice/mladostnike, se družiš z otroki in mladostnicami/mladostniki, ki doživljajo nasilje in sodeluješ pri različnih projektih. 

Preberite več o prostovoljnem delu ...

Kako lahko pomagam?
1.    Informirajte se o nasilju, tako ga boste lažje prepoznali in vedeli, kako ravnati.
2.    Če imate otroke, jih vzgajajte nenasilno. 
3.    V medosebnih odnosih ne uporabljajte nasilnih vedenj. Ne zlorabljajte svoje moči nad drugimi. 
4.    Kadar opazite nasilje, ga ne ignorirajte. Prijavite ga na pristojni center za socialno delo ali policijsko postajo.
5.    Kadar ste priča izbruhu nasilja, pokličite 113.
6.    Lahko postanete prostovoljka ali prostovoljec na Društvu za nenasilno komunikaciji. Preberite več ... 
7.    Del svoje dohodnine lahko namenite DNK ali drugim organizacijam za pomoč žrtvam nasilja. Preberite več ... 
8.    Če ste najemodajalka ali najemodajalec, dajte prednost ženski, ki je morala zaradi nasilja zapustiti svoj dom.
9.    Če ste delodajalka ali delodajalec, razmislite o možnosti, da zaposlite žrtev nasilja.

Slišite zvoke nasilja iz sosednjega stanovanja?

Prenehajte samo poslušati, ukrepajte! Verjetno ste vi edino upanje za žensko, ki je žrtev nasilja.

Zakaj? Ker ste morda edini, ki veste za njeno trpljenje. Ker jo je strah, sram, počuti se krivo in ne vidi izhoda. Ker je prepričana, da z uporom tvega še večje nasilje in maščevanje storilca. Policija bo ukrepala, ampak potrebuje vašo pomoč. Pokličite 113 in prijavite nasilno dejanje. Hvala.

Kaj je nasilje nad ženskami?

Nasilje v družini, trgovina z ženskami, spolne zlorabe, nasilje v oboroženih konfliktih, nasilje v obliki različnih tradicionalnih in kulturnih praks ...

Nasilje nad ženskami je ena od najbolj razširjenih in skritih oblik kršitev človekovih pravic. Temelji na neenakovrednih družbenih odnosih med spoloma, izvira iz neenakomerne porazdelitve zasebne in družbene moči med spoloma, iz kulturnega okolja in sistema vzgoje. Nasilno vedenje je največkrat naučeno in se prenaša iz generacije v generacijo. 
Ženske v različnih obdobjih svojega življenja pogosto doživljajo različne vrste nasilja: nasilje v družini, trgovina z ženskami in deklicami (pridobivanje, prevoz, transfer, skrivanje ali sprejemanje deklic in žensk za namene izkoriščanja), spolno izkoriščanje in drugo kršenje spolnih in reproduktivnih pravic, nasilje v oboroženih konfliktih in spopadih, nasilje v obliki različnih tradicionalnih in kulturnih praks ipd.

Katere oblike nasilja nad ženskami poznamo?

Žaljivke, zmerjanje, vpitje, prelaganje krivde na žrtev, grožnje, klofutanje, pretepanje, brcanje, lasanje, posilstvo, spolno nadlegovanje, ekonomsko nasilje, prisilna prostitucija, trgovanje s človeškimi organi ...

Povzročanje nasilja je v veliki večini primerov odločitev povzročitelja nasilja, saj je cilj vsake oblike nasilja dokazovanje premoči in nadzora ter ponižanja s strani povzročitelja nasilja nasproti žrtvi nasilja.
Najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami je psihično nasilje, ki je vedno tudi spremljevalec fizičnega in spolnega nasilja. Psihično nasilje npr. v partnerskem odnosu se po navadi začne s posesivnostjo in nadzorom, ki se kažeta skozi manipulacijo in prevračanje dejstev. Sledijo žaljivke, zmerjanje, vpitje, prelaganje krivde na žrtev, grožnje. Fizično nasilje pogosto preraste iz psihičnega nasilja, v partnerskem odnosu npr. takrat, ko je partner prepričan, da ga žrtev ne bo zapustila. Fizično nasilje praviloma postaja vedno pogostejše in ima vedno hujše oblike. Dejanja, ki jih imenujemo fizično nasilje so med drugim: klofutanje, pretepanje, brcanje, boksanje, suvanje, lasanje ipd. 
Spolno nasilje so posilstvo, različne oblike spolne zlorabe, spolno nadlegovanje ipd. Spolno nasilje je vsako dejanje s spolno vsebino, s katerim se druga oseba ne strinja, oziroma se ob njem počuti slabo ali jo je strah. Prav tako je dejanje, ki je storjeno proti volji ženske, z izsiljevanjem, zlorabo moči, uporabo fizične sile ali z grožnjo. V partnerski oziroma zakonski zvezi ni nič drugače. Spolno nasilje je nesprejemljivo in kaznivo dejanje. Spolni odnos proti želji žene ali partnerke je posilstvo! 
Ekonomsko nasilje je obvladovanje, nadziranje druge osebe s pomočjo sredstev za preživetje in je vsako siljenje v finančno odvisnost. Večina povzročiteljev nasilja v družini npr. nadzira družinske finance in ženski ne pusti razpolagati z denarjem. Povzročitelji se zavedajo, da jih bodo partnerke, če bodo od njih ekonomsko odvisne, težko zapustile. 
Ko govorimo o oblikah izkoriščanja v primerih trgovine z ženskami in deklicami, pa največkrat govorimo o prisilni prostituciji, prisilnem delu, beračenju, služabništvu, lažnih porokah ali trgovanju s človeškimi organi, tkivom in krvjo.

Ali si ženske izbirajo nasilne partnerje?

Ženske v začetku odnosa nasilja sploh ne prepoznajo, ker je to zavito v verbalno nasilje, poniževanja in kritiziranja. Sčasoma se to stopnjuje in preraste v fizično nasilje.

V družbi je močno uveljavljena in povsem napačna miselnost, da si ženske želijo biti žrtve nasilja. Zavedati se moramo, da si nihče ne želi biti žrtev nasilja in da tudi nobena ženska zavestno ne izbere partnerja, ki je do nje nasilen. Nasilje v partnerskem odnosu je dolgotrajen proces. Ženske v začetku odnosa nasilja s strani partnerja večinoma sploh ne prepoznajo, saj je to praviloma skrito in zavito v psihične in čustvene manipulacije. Na začetku je prisotno verbalno nasilje, prepovedi, poniževanje, omejevanje, kritiziranje in postavljanje vse večjih zahtev oz. omejitev. Šele s časom dejanja postopoma prerastejo v fizično nasilje.
Trgovci z ljudmi pa žrtve pridobivajo s preslepitvijo, čustveno zlorabo, obljubami o dobro plačanem, poštenem delu, s polovičnimi resnicami o delu, ki ga bodo opravljale. Žrtve lahko pridobijo tudi s popolno prisilo ali ugrabitvijo, v vedno več primerih jih novačijo preko internetnih klepetalnic.

Zakaj ženske ne gredo od povzročitelja nasilja?

Zaradi strahu pred maščevanjem povzročitelja nasilja, sramu, občutkov krivde, neozaveščenosti, ekonomske odvisnosti ali zato, ker nimajo podpore.

Nasilje v partnerskem odnosu je dinamičen in dolgotrajen proces, v katerem se nasilje stopnjuje, postaja vedno bolj pogosto in ima vedno hujše oblike. Strah, da nasilja ni več možno zaustaviti, sram, občutki krivde, neozaveščenost, ekonomska odvisnost in visoko vrednotenje podobe »popolne« družine oz. tradicionalne vloge ženske, so najpogostejši vzroki za prikrivanje nasilja. Prav tako ženske pogosto ne odidejo iz nasilnega odnosa zato, ker se nimajo kam umakniti, te možnosti ne vidijo ali nimajo socialne mreže podpornih odnosov izven družine.
Nasilje poteka za zaprtimi vrati, po navadi več let. Zaprto okolje, kjer se dogaja in ohranjanje skrivnosti, povzročita osamitev. Do preloma pride največkrat takrat, ko se ženska zave, da se za ohranitev odnosa s povzročiteljem nasilja bojuje v svojo škodo in/ali škodo svojih otrok. Takrat poišče pomoč izven odnosa, zahteva pravico do svojega lastnega življenja in končno odnos pretrga. To je pogosto tudi edina možnost za prihodnje normalno življenje brez nasilja ter za preprečitev prenašanja vzorca nasilnega vedenja na otroke. 
Tudi žrtve trgovine z ljudmi storilci ustrahujejo in mučijo na različne načine. Najpogostejši razlog, da ostajajo v ujetništvu in o njem molčijo, je strah pred maščevanjem storilcev, ki jim ves čas grozijo, da bodo ubili njihove najbližje ali njih. Prav tako jih je strah posledic postopkov na policiji, tožilstvu, sodišču, saj jih storilci v času ujetništva prisilijo, da za njih opravijo določena kazniva dejanja. Ne zaupajo nikomur in imajo zaradi posledic različnih oblik nasilja zelo nizko samopodobo.

Kdo so povzročitelji nasilja?

Ni pravil in zmotno je mišljenje, da povzročitelj nasilja ne more biti uglajen, miren moški.

Napačno prevladujoče mnenje je, da so povzročitelji nasilja nenormalni moški, perverzneži, duševni bolniki. Napačno je tudi prepričanje, da povzročitelje lahko prepoznamo po nekih zunanjih lastnostih, da so marginalci, ki izhajajo iz nižjih slojev družbe, da je nasilje po pravilih povezano z uživanjem alkohola ali drog, revščino, stopnjo izobrazbe, nacionalnostjo in drugim.
Nasprotno, povzročitelji nasilja po navadi v javnosti ne kažejo nobenih očitnih zunanjih znakov ali vedenjskih motenj. Tudi moški, ki v družbi veljajo za zelo uglajene, mirne ljudi ter dobre može in očete, lahko povzročajo nasilje v družini!

Ali se nasilje dogaja samo priseljenkam, v družinah z nižjim socialnim statusom in ženskam z nižjo izobrazbo?

Tako kot ni specifične družbene skupine, iz katere izhajajo storilci, tudi ni specifične družbene skupine, iz katere izhajajo žrtve.

Nasilje nad ženskami ali nasilje na podlagi spola, tudi trgovina z ženskami in deklicami, ne pozna meja. Prisotno je v vseh državah na svetu, tudi v Sloveniji, in vsako leto prizadene na milijone žensk ne glede na njihov družbeni položaj, etnično ali rasno pripadnost, starost, versko ali osebno prepričanje, telesne sposobnosti, narodnost in spolno usmerjenost.
Tako kot ni nobene specifične družbene skupine iz katere izhajajo storilci, tako tudi ni specifične družbene skupine, iz katere izhajajo žrtve. Poklic, ki ga ženske opravljajo, njihova izobrazba, telesne značilnosti, barva kože ipd. ne morejo vplivati na nasilno vedenje njihovih partnerjev.

Kaj sem naredila narobe, da je moj partner do mene nasilen? Kaj je narobe z mano?

Nasilno vedenje je izbira, zato ga ne moremo opravičiti s kakršnim koli ravnanjem žrtve.

Ženske krivdo za nasilje, ki ga doživljajo s strani partnerja, pogosto pripisujejo sebi. V svojih značilnostih ali vedenju vidijo razlog, da partner nad njimi izvaja nasilje. Pri nasilju gre za nadzor nad drugo osebo, ki ga povzročitelj nasilja učinkovito vzdržuje z uporabo fizičnega, psihičnega, spolnega, ekonomskega nasilja. Nasilni partner se odloči za zlorabljanje in se nasilno vede zato, da izkazuje svojo (pre)moč nad žensko.
Za povzročanje nasilja ni nikoli kriva žrtev, vedno je odgovoren izključno in samo povzročitelj nasilja. Nasilno vedenje je izbira, zato ga ne moremo opravičiti s kakršnim koli ravnanjem žrtve. Lahko razumemo, da za to izbiro obstajajo neki dejavniki tveganja (brezposelnost, revščina, alkoholizem, stres ipd.), vendar ni zaradi tega nasilje nič bolj sprejemljivo in odgovornost povzročitelja ni manjša.

Kako lahko prekinem partnerjevo nasilje oziroma se zavarujem pred njim?

Čim prej poiščite pomoč ali pokličite 113 in prijavite nasilje. Obrnete se lahko tudi na nevladne organizacije.

Iz prakse je znano, da se v trenutku, ko se začne žrtev upirati nasilju, ko začne iskati pomoč, ali ko želi oditi, nasilje s strani partnerja pogosto še poveča. Predlagamo vam, da čim prej poiščete pomoč v obliki (svetovalnega) pogovora z osebo, ki je strokovno usposobljena za delo z žrtvami nasilja. Z njo se lahko pogovorite o oblikah pomoči, ki bi bile za vas in vašo situacijo najprimernejše. Obstaja več oblik pomoči: telefonsko svetovanje, osebno svetovanje, skupine za samopomoč, krizni centri, varne hiše.
Na centru za socialno delo so vam dolžni pomagati, vam posredovati informacije in vas seznaniti z vašimi pravicami. Dodelijo vam denarno pomoč, če ste do nje upravičeni.
Če vam bo partner grozil z nasiljem, takoj pokličite policijo za posredovanje. Pri sebi imejte vedno mobilni telefon, s pripravljeno številko policije na hitrem klicanju. Prosite sosede, da pokličejo policijo, če bodo iz vašega stanovanja slišali vpitje, razbijanje ali jok. Tudi če vas partner ne bo fizično napadel, ampak bo povzročal druge oblike nasilja, zaradi katerih boste ogroženi, pokličite policijo. Policija se mora na klic na pomoč odzvati, tudi če niste doživeli fizičnega napada.

POMEMBNO: Če ne pokličete policije za posredovanje, ko se nasilje dogaja, lahko podate prijavo nasilja kasneje. Predlagamo vam, da nasilje prijavite čim prej, saj imajo različna kazniva dejanja različen rok zastaranja. Nasilje lahko prijavite na lokalni policijski postaji, na policijski upravi, ali na okrožnem državnem tožilstvu.
POMEMBNO: Če ste utrpeli kakršnekoli poškodbe, se obrnite tudi na zdravnico ali zdravnika. Tudi če vas partner zlorablja psihično in/ali čustveno se obrnite na zdravnico ali zdravnika, ki naj vas informira o možni nadaljnji pomoči. 

Če ste fizično ogroženi, se lahko za krajši čas umaknete v katerega od kriznih centrov, ki delujejo vse dni v tednu, 24 ur. Za daljše obdobje (največ eno leto) pa se lahko umaknete tudi v varne hiše, ki se nahajajo na tajnih lokacijah in so varovane.

Kaj je individualni varnostni načrt?

Pripravite lahko individualni varnostni načrt. Vendar vam priporočamo, da se za pomoč obrnete na eno od nevladnih organizacij, ki nudijo pomoč žrtvam nasilja, ali na katerega od centrov za socialno delo.
Nekaj iztočnic za pripravo načrta:

Shranite številke v vaš osebni telefon pod hitro klicanje, zapišite si jih na več listkov in jih spravite po žepih različnih oblačil.

Policija: 113 in anonimna brezplačna številka 080 12 00
Reševalci in gasilci: 112
Center za socialno delo: center v vašem kraju ali najbližje njemu;
Nevladna organizacija, ki mi pomaga: Društvo Ključ, Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo Ženska svetovalnica...
Krizni center: npr. krizni center Društva Ženska svetovalnica dobite na 031 233 211

Da bi se zavarovali pred trgovino z ljudmi, je pomembno, da preden npr. odpotujete, vsaj eni osebi poveste, kam in s kom greste, da ste dosegljivi na mobilnem telefonu oziroma se s tistimi, ki vedo, da odpotujete, dogovorite o načinih komuniciranja. Če potujete v tujino, se pozanimajte o telefonskih številkah slovenskih veleposlaništev v državah, skozi katere boste potovali in v državi, kjer se boste zadržali dalj časa.
Pazite na osebne dokumente, fotokopirajte jih in jih z najnujnejšimi telefonskimi številkami spravite v žepe različnih oblačil. Pozanimajte se o viru informacij, ki vam nudi zaposlitev in se izogibajte vabljivim priložnostnim delom brez pogodbe. Bodite sumničavi, če vam nekdo ponuja brezplačne usluge, za katere veste, da bo nastal strošek. Če se nameravate osebno srečati z osebo, s katero klepetate preko interneta, nekoga obvestite o srečanju, srečanje naj bo na javnem kraju.

Zapišite si datume nasilja, natančno opišite dogodke, shranite morebitne dokaze, pridobite priče itd. To vam bo pomagalo na policiji.

Psihično nasilje je lahko zelo resna oblika nasilja s hudimi posledicami in kaznivo dejanje. Čeprav je res težje dokazljivo od drugih oblik nasilja, to nikakor ne pomeni, da se ga ne splača prijavljati. Če ni posredovanja ob psihičnem nasilju, če ga nihče ne ustavlja, se mu praviloma kmalu pridružita tudi fizično in/ali spolno nasilje.

POMEMBNO: Priporočamo vam, da sproti zbirate vse dokaze o posameznih dejanjih psihičnega nasilja, da si zapišete vse datume in natančno opišete kaj se je dogajalo, da shranite morebitne dokaze (pisne, SMS sporočila, posnetke), pridobite priče, skratka vse, česar se spomnite, potem pa s temi dokazi odidete na policijo in prijavite psihično nasilje.

Kako lahko zaprosim za prepoved približevanja?

Prepoved približevanja po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije lahko izreče policist_ka povzročitelju nasilja, če na kraju dogodka ugotovi, da je povzročal nasilje in če obstaja sum, da vas bo povzročitelj nasilja še naprej ogrožal.

Ukrep prepovedi približevanja pomeni, da mora vaš partner oditi iz vaše bližine, se izseliti iz vajinega skupnega bivališča in vas ne sme nadlegovati niti osebno niti po telefonu ali pismih. Policisti ali policistke na kraju posredovanja izrečejo prepoved približevanja za 48 ur. Preiskovalna sodnica ali sodnik ga potrdi ali zavrže v roku 24 ur in lahko podaljša na do 15 dni. Kasneje ga lahko na vaš predlog podaljša na do 60 dni.

Prav tako lahko na sodišču zaprosite za 6-mesečno prepoved približevanja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini.

Ali lahko pravno dosežem, da se nasilen partner odseli iz skupnega stanovanja?

Sodišče lahko povzročitelju nasilja z odločbo prepove vstopiti v stanovanje, navezovati stike z vami ter vzpostaviti srečanje z vami.
V zakonodaji je predvidenih nekaj možnosti za izselitev nasilnega partnerja. Ena od njih je prepoved približevanja določeni osebi, kraju ali območju po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Če policija ukrepa prepovedi približevanja določenemu kraju oz. osebi ni izrekla, ali policije sploh niste poklicali, lahko sodišču sami predlagate enega od ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. Ti so prepovedi zaradi nasilnih dejanj, prepustitev stanovanja v skupni uporabi ter stanovanjsko varstvo v primeru nasilja ob razvezi, zakon pa pozna še dodatne ukrepe za zagotavljanje varstva otrok. Trajanje ukrepa zaradi nasilnih dejanj je omejeno na največ 12 mesecev. Na predlog žrtve lahko sodišče ukrep podaljša večkrat, a vsakokrat za največ 12 mesecev. Ukrep prepustitve stanovanja v skupni rabi ni omejen, če povzročitelj ni lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni rabi. Če sta žrtev in povzročitelj solastnika ali skupna lastnika, ali če sta stanovanje skupaj  najela, je ukrep omejen na največ 12 mesecev, trajanje ukrepa pa lahko sodišče na predlog žrtve podaljša še za 12 mesecev. Ukrep stanovanjskega varstva v primeru nasilja ob razvezi je omejen na največ 6 mesecev, sodišče pa ga lahko na predlog žrtve izjemoma podaljša še za 6 mesecev.
POMEMBNO: Za uveljavljanje teh ukrepov imate pravico do brezplačne pravne pomoči.
Pri prepovedih zaradi nasilnih dejanj sodišče povzročitelju nasilja z odločbo prepove vstopiti v stanovanje, v katerem živite, ali se zadrževati v njegovi bližini, zadrževati ali približevati se krajem, kjer se redno nahajate (delovno mesto, šola, vrtec …), navezovati stike z vami, tudi preko tretjih oseb, vzpostaviti srečanje z vami ter objavljati vaše osebne podatke in dokumente iz sodnih in upravnih spisov ter osebnih zapisov.
Pri prepustitvi stanovanja v skupni uporabi sodišče na vaš predlog z odločbo povzročitelju nasilja naloži, da vam mora stanovanje prepustiti v izključno uporabo.

Če je ob razvezi zakonske zveze vaš partner nasilen do vas ali vaših otrok, lahko na sodišču zahtevate, da vam stanovanje prepusti v izključno uporabo.
POMEMBNO: predlog za ukrepe morate vložiti najkasneje v šestih mesecih, odkar ste utrpeli zadnje nasilje.

Vse predstavljene rešitve so le začasnega značaja. Podlago za trajno ureditev problema je mogoče doseči ob delitvi skupne lastnine, s tožbo za izselitev (v primeru, da ste lastnica stanovanja oz. tretja oseba), če pa imata stanovanje v najemu, morate na sodišče vložiti predlog za določitev, kdo od vaju bo ostal najemnik stanovanja. Če se povzročitelj nasilja kljub sodni odločitvi v vašo korist noče izseliti iz stanovanja, lahko proti njemu sprožite postopek izvršbe.

Kdaj lahko zaprosim za brezplačno pravno pomoč?

Do brezplačne pravne pomoči ste po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini upravičeni, če je za vas podana ocena ogroženosti, in sicer ne glede na določbe zakona, ki urejajo brezplačno pravno pomoč. Zanjo zaprosite na centru za socialno delo.
Zakon o brezplačni pravni pomoči pozna več oblik brezplačne pravne pomoči, ki so odvisne od višine vašega dohodka, od tega, ali prejemate denarno socialno pomoč, od vaših družinskih razmer, zdravstvenega stanja, izrednih finančnih obveznosti, ki vas bremenijo ali od drugih razlogov, na katere niste mogli oziroma ne morete vplivati in ste se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti, od nujnosti dodelitve te pomoči itn.
POMEMBNO: Predlagamo vam, da se po informacije o pridobitvi brezplačne pravne pomoči obrnete na center za socialno delo ali na katero od nevladnih organizacij.

Ali je svetovanje povzročiteljem nasilja uspešno? Naj mu dam po zaključenem svetovanju še eno možnost?

Pri izvajalcih in izvajalkah programov dela s povzročitelji nasilja vprašajte, ali si je vaš partner, ko je zaključil program, resnično želel spremeniti svoje vedenje, ali pa je program obiskoval le npr. zaradi vašega odhoda ali obsodbe sodišča.

Moški, ki povzročajo nasilje, se redko odločajo za vključitev v svetovalno terapevtske programe, saj verjamejo v zgrešena prepričanja o vlogi moškega, ki vse sam ve, ki ima popoln nadzor nad sabo in nad drugimi. Iskanje pomoči zgrešeno dojemajo kot znak osebne nesposobnosti in nevrednosti. Povprečna uspešnost svetovanj povzročiteljem nasilja je nizka, saj so moški za vključitev v program največkrat zunanje motivirani in se v programe vključijo na zahtevo družine, državnih služb ali zaradi pogojne zaporne obsodbe. Največkrat torej niso motivirani notranje, kar bi pomenilo, da se zavedajo, da so sami odgovorni za svoje nasilno vedenje, da si v prihodnosti želijo imeti odnose, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju, varnosti in enakosti in so pripravljeni delati na sebi, tudi če se njihov trenutni odnos zaključi.
Če razmišljate o tem, ali dati drugo možnost svojemu nasilnemu partnerju, bi bilo še bolj ustrezno postaviti vprašanje, ali razmišljate, da daste drugo možnost sebi. Pri izvajalcih in izvajalkah programov dela s povzročitelji nasilja vprašajte, ali si je vaš partner, ko je zaključil program, resnično želel spremeniti svoje vedenje, ali pa je program obiskoval le npr. zaradi vašega odhoda ali obsodbe sodišča. Vprašajte jih, kako je sodeloval v programu in kako pogosto je prihajal. POMEMBO: Vprašajte jih o tem, kakšno je njihovo mnenje o vaši ogroženosti.

Kam se lahko obrnem po pomoč kot tujka brez državljanstva ali dovoljenja za stalno bivanje v Sloveniji?

Na nekaj nevladnih organizacij, ki izvajajo tudi programe za osebe brez državljanstva: Društvo Ključ, Pravno informacijski center, Slovenska filantropija, Jezuitska služba za begunce.

Ženske, ki živijo v Sloveniji brez slovenskega državljanstva ali dovoljenja za bivanje, se nahajajo v različnih življenjskih situacijah. Ženska, ki npr. živi v azilnem domu, ki ga upravlja Ministrstvo za notranje zadeve, lahko zaprosi za azil na podlagi ogroženosti v izvorni državi zaradi spolnega nasilja in nasilja po spolu. Zaprosi lahko tudi za mednarodno zaščito. Prosilka za azil lahko po enem letu od podane vloge za azil pridobi s strani ministrstva dovoljenje za delo in se prijavi na zavodu za zaposlovanje. Ženske, ki nimajo državljanstva ali dovoljenja za bivanje, ter živijo v zasebni namestitvi, se lahko obrnejo na nekaj nevladnih organizacij, ki izvajajo tudi programe za osebe brez državljanstva (Društvo Ključ, Pravno informacijski center, Slovenska filantropija, Jezuitska služba za begunce). Nevladne organizacije jim lahko pomagajo, da lažje pridobijo dovoljenje za začasno ali stalno bivanje in dovoljenje za delo, dobijo pomoč in zaščito, ker so materialno ali drugače ogrožene ali ker so ali bi lahko postale žrtve trgovine z ljudmi. Tujke, ki doživljajo nasilje, imajo pravico, da se vključijo v programe varnih hiš za ženske in otroke žrtve nasilja, ki jih vodijo nevladne organizacije in v njihove druge programe.

Kako lahko pomagam, če vem, da nekdo v moji bližini doživlja nasilje?

Policistkam in policistom pri posredovanju ponudimo svoje podatke, da nas bodo lahko navajali kot priče, saj smo verjetno edini, ki vemo za nasilno dejanje.

Večina žensk, ki doživlja nasilje, skuša svoje življenje voditi brez pomoči in intervencij strokovnih služb, torej se moramo zavedati, da bomo prijateljice in prijatelji, sorodnice in sorodniki, sošolke in sošolci, sodelavke in sodelavci v večini primerov edini, ki bomo lahko pomembno prispevali k procesu povečanja varnosti. To počnemo, ko ženski z izkušnjo nasilja absolutno verjamemo, ko je ne krivimo, pač pa jo razbremenjujemo občutkov krivde, ko ponudimo konkretno pomoč in jo uresničimo (pokličemo policijo, varujemo otroke, ponudimo varno zatočišče), ko premagamo svoj strah in pomanjkanje izkušenj. To počnemo tudi, ko o dogodkih in posledicah nasilja pričamo na sodišču; aktivno delujemo zoper nasilje, čeprav se zato trenutno izpostavimo; policistkam in policistom pri posredovanju ponudimo svoje podatke, da nas bodo lahko navajali kot priče; poučimo se o določenih členih kazenskega zakonika in o Zakonu o preprečevanju nasilja v družini.
POMEMBNO: Iščimo in ustvarjajmo načine, kako bomo pomagali, ker bomo s tem tudi ustvarjali odnose in primerne načine, da bomo mi deležni pomoči, ko bomo potrebovali zaščito pred nasiljem. Za več informacij lahko pokličete tudi katero od nevladnih organizacij.

Vir: Informativna brošura o nasilju nad ženskami, izdana v okviru mednarodnih dni akcij proti nasilju nad ženskami – Slišite? (2009)

Kako lahko pridem v varno hišo?

Če ste žrtev nasilja in potrebujete umik v varen prostor, pokličite na telefonsko številko 031 736 726. Dogovorili se bomo za uvodni razgovor, na katerem vas bomo seznanili s pogoji namestitve in bivanja v hiši.

Alice Miller je svetovno znana švicarska psihoanalitičarka, po mnenju nekaterih najpomembnejši mislec v sodobni psihiatriji, zanesljivo pa je najslavnejša preučevalka vpliva otroštva na življenje odraslih in družbo kot celoto. Rodila se je na Poljskem, odraščala je v Švici. Študirala je filozofijo, psihologijo in sociologijo. Doktorirala je leta 1953 v Zürichu, več let delala kot psihoterapevtka, leta 1980 pa se je posvetila pisanju in slikanju. Napisala je veliko zelo vplivnih in pogosto navajanih knjig, ki so jih prevedli v več kot 20 jezikov. V njih pogosto analizira čustveno življenje največjih sodobnih umetnikov. Velja za najmočnejšo avtoriteto na področju vpliva zlorab v otroštvu. Največjim svetovnim medijem že nekaj let zavrača intervjuje, za Ono je, bržkone zaradi spleta dobrih okoliščin, spregovorila.

Sprašuje: Borut Petrovič Jesenovec

Ugotovili ste, da četrta božja zapoved (spoštuj očeta in mater) škoduje zdravemu čustvenemu življenju otroka. To je in bo marsikoga šokiralo. Kako ste odkrili, da je edina naloga »častitljive zapovedi« v resnici manipuliranje in podreditev otroka?

Zapoved v resnici ne škoduje otroku, ampak pozneje odraslemu. Vsi otroci imajo radi svoje starše in ne potrebujejo zapovedi, ki bi jim to ukazovala. Toda ko odrastemo in spoznamo, da je bila naša ljubezen izrabljena in da smo bili zlorabljeni, bi morali biti sposobni doživeti svoja prava čustva, tudi jezo, ne pa da se silimo še naprej ljubiti svoje starše, ki so bili do nas kruti. Večina ljudi se negativnih čustev do svojih staršev boji, zato se znašajo nad svojimi otroki in tako krog nasilja obnavljajo. Tu vidim uničevalski učinek četrte božje zapovedi. Zapoved ali zakon, ki bi staršem prepovedoval sproščati jezo na otrocih, še ne obstaja, zato lahko celo najnasilnejšemu vedenju še vedno rečemo vzgoja. Prva zapoved bi morala biti: spoštuj svoje otroke, da jim pozneje ne bo treba kopičiti strahotno močnega orožja za obrambo sebe in jim ne bo treba sebe braniti tako, da bodo uničevali svet.

Trdite celo, da četrta božja zapoved povzroča telesna obolenja. Kako pojasnjujete to povezavo?

Zbolimo, če zatiramo pristna čustva, če jih tlačimo zaradi strahu. Otrokov nezavedni strah pred nasilnimi starši pa nas lahko spremlja vse življenje, če se nočemo spopasti z njim in raje vse zanikamo. Samoumevno se nam zdi, da starši ljubijo svoje otroke. Žal pa to velikokrat ne drži. Ali je ljubezen, začinjena samo z občasnim »vzgojnim« šeškanjem, sploh mogoča?

Kot starši se moramo zavedati, da nasilna vzgoja, pa naj bo še tako dobronamerna, ubija ljubezen.

Zakaj je šeškanje vedno neprimerno?

Šeškanje je vedno zloraba moči. Poniževalno je in zbuja strah. Strah pa lahko otroke nauči samo to, naj bodo nezaupljivi in naj svoja prava čustva skrivajo. Od staršev se naučijo, da je nasilje prava izbira za reševanje sporov in da so sami slabi, ničvredni in jih je torej treba »popraviti«. Takšni otroci bodo kmalu pozabili, zakaj so bili tepeni. Zelo hitro se bodo podredili, vendar pa se bodo pozneje v življenju do šibkejših vedli enako. Ko šeškamo, namreč učimo, da je nasilje dobro. Če pa se otrokovo telo dolgo uči lekcije nasilja od staršev, ne moremo pričakovati, da jo bo na lepem pozabilo zaradi verskih vrednot, ki jih telo tako ali tako sploh ne razume. Namesto tega ohranja spomin na to, da je bilo tepeno.

Veliko grozljivih dejanj je storjenih v imenu starševske ljubezni. Kako bi opredelili pravo starševsko ljubezen?

Svoje otroke imam rada, če jih lahko spoštujem skupaj z njihovimi čustvi in njihovimi potrebami in poskušam te potrebe čim bolje zadovoljiti. Ni ljubezen, če jih ne vidim kot sebi enakovrednih oseb, ampak kot predmete, ki jih moram popraviti.

O zlorabi otrok v naši kulturi govorite kot o prepovedani temi. Zakaj je to tabu? Kaj bi bilo treba spremeniti?

Tema je prepovedana, ker so večino izmed nas v otroštvu šeškali, pa se tega nočemo spominjati. Kot otroci smo se naučili, da je to neškodljivo. To laž smo se morali naučiti, da bi preživeli. Težava je, da kot odrasli nočemo sprejeti resnice, da je šeškanje v resnici škodljivo. Zanimivo je, da ljudje postanejo agresivni do vas, če jim rečete: Ne tepite svojega otroka. Še bolj pa postanejo agresivni, če jim rečete: Tudi vas so pretepali in kot otrok ste trpeli in prisiljeni ste bili to bolečino zanikati, da bi preživeli. Raje bi vas ubili, kot si priznali resnico in občutili bolečino, ki so jo čutili, ko jih je nekdo, ki je bil petkrat večji od njih, poniževal in zavračal. Takšni agresivni odzivi so razumljivi. Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi vas na ulici nenadoma napadel nekdo, ki bi bil besen in petkrat večji od vas, pa ne bi vedeli niti tega, zakaj se je spravil na vas. Otrok ne more prenesti te resnice, zato jo mora potlačiti. Mi pa se z njo lahko spoprimemo. Kot odrasli nismo tako osamljeni, lahko poiščemo priče, poleg tega imamo védenje, ki ga kot otroci nismo imeli.

Pravite, da je starše, ki so zlorabljali, bolje sovražiti kot oboževati, saj naj bi bilo to znamenje naše vitalnosti. Veliko ljudi je ujetih v past samoprevare, idealizirajo jih. Kako lahko sovraštvo, bes in jezo usmerimo na pravega naslovnika, ne pa na nas in naše partnerje?

Lahko se potrudimo biti čustveno odkriti do sebe in zberemo pogum, da se spoprimemo z resnico o našem otroštvu. Žal pa ni veliko ljudi, ki bi res radi vedeli, kaj se je dogajalo v prvih letih njihovega življenja, a kljub vsemu jih je vse več. Pred nekaj leti smo ustanovili forum na internetu v različnih jezikih. Imenuje se Our Childhood (Naše otroštvo). Odrasli, ki so bili v otroštvu zlorabljeni in želijo natančneje izvedeti, kaj se jim je zgodilo in kako se zato počutijo, lahko svoje spomine v varnem okolju zaupajo drugim preživelim in se tako bolje povežejo s svojimi pravimi osebnimi zgodbami. Po zaslugi sočutnih prič si razjasnijo svoja prava čustva, to pa jim pomaga spremeniti vedenje do svojih otrok. Jasno je, da postanejo bolj pristni tudi do svojih staršev, saj bolje razumejo vzroke za svoja silovita čustva, ki so jih prej zatirali.

Ena temeljnih psiholoških resnic je, da osebe, ki so bile v otroštvu čustveno prikrajšane, vse življenje upajo, da bodo dobile ljubezen, ki je niso bile deležne. Zakaj je tako težko sprejeti, da nismo bili nikomur pomembni? Veliko ljudi raje naredi samomor.

Prav imate. Nekateri se raje ubijejo ali si rade volje nakopljejo kronično bolezen, drugi pa raje postanejo diktatorji celim narodom ali množični morilci in raje pokažejo drugim, česa so se naučili v otroštvu (nasilja, krutosti in perverznosti), kot da bi se zavedali svoje zgodnje prikrajšanosti. Bolj kot so bili ljudje v otroštvu prikrajšani in grše kot so ravnali z njimi, bolj so navezani na svoje starše in čakajo, da se bodo ti spremenili. Poleg tega takšne ljudi ohromi strah. Zaradi strahu mučenega otroka pa je vsakršen upor nepojmljiv, celo če so starši že mrtvi.

Ko sva že pri samomorih, ste vedeli, da je v Sloveniji odstotek samomorilcev zelo velik? Kako bi se lotili tega problema?

Samomor je vedno posledica zanikanega trpljenja v otroštvu in enako velja za depresijo. O njej sem napisala dolg članek, ki ga lahko preberete na moji spletni strani (www.alice-miller.com). V njem omenjam veliko zelo uspešnih zvezdnikov, na primer slavno egiptovsko pevko Dalido, ki so dobili vse, kar so si želeli, in postali občudovani in slavni. V sredini življenja pa so postali depresivni, veliko jih je naredilo samomor. Pri vseh takšnih lahko vidimo, da niso trpeli zaradi sedanjosti. Bedno so se počutili zaradi zanikanih travm iz otroštva, ki si jih niso nikoli zavestno priznali. Telo je ostalo samo s to vednostjo.

Kako sta z vsem tem povezani morala in etika? Zakaj nekdo postane (ne)moralen?

Nikoli zaradi pridiganja, ampak izkušenj. Etičnih vrednot ne posredujemo z besedami, celo z besedami iz najbolj svetih besedil ne, ampak samo z izkušnjami. Nihče se ne rodi hudoben. Neumno je misliti, kot so mislili v srednjem veku, da je hudobnega otroka družini podtaknil hudič, da bi ga lahko s šeškanjem popravila in spremenila v dostojno osebo. Otrok, ki so ga mučili, bo postal mučitelj in zanesljivo krut do svojih potomcev, razen če v otroštvu ni našel sočutne priče, osebe, ob kateri se je lahko počutil varnega, ljubljenega, zavarovanega, spoštovanega in ob pomoči katere je spoznal, kakšna je lahko ljubezen. Šele tedaj ne bo postal tiran in bo sposoben druge spoštovati in biti sočuten. Zelo zgovorno je, da prav noben diktator, ki sem ga preučila, v otroštvu ni imel niti ene same sočutne priče. Otrok je zato poveličeval nasilje, katerega žrtev je bil.

Verska vzgoja nas uči, naj tistim, ki so nas mučili, odpustimo. Bi jim res morali? Jim je sploh mogoče?

Razumljivo je, da hočemo odpustiti in pozabiti, ne pa občutiti bolečine, vendar pa se ta recept ne obnese. Prej ali slej se pokaže, da s tem prizadevanjem ne rešimo ničesar. Vzemimo na primer številne duhovnike, ki so spolno zlorabljali druge. Odpustili so svojim staršem, ker so jih spolno zlorabljali ali ker so kako drugače zlorabili svojo moč. Toda kaj jih veliko dela? Grehe svojih staršev ponavljajo prav zato, ker so jim odpustili. Če bi lahko zavestno obsodili njihova dejanja, ne bi čutili neustavljive potrebe po ponavljanju istega, po spolnem nadlegovanju in beganju otrok z ukazom, naj molčijo – kot da bi bilo to najbolj normalno na svetu, ne pa zločin.

Je sočutje do Miloševića ali Sadama Huseina sprejemljivo?

Vedno sem čutila sočutje do otrok, nikoli pa do odraslega tirana. Pri tem so me velikokrat razumeli narobe, še posebno ko sem opisovala otroštvo Adolfa Hitlerja. Nekateri bralci niso razumeli, kako sem lahko sočutna do malega Adolfa, nikdar pa do odraslega Hitlerja, ki je postal pošast prav zato, ker je zanikal, kako je trpel, ker ga je oče hudo poniževal (mimogrede, oče je bil nezakonski sin Juda, o tem sem pisala v knjigi Za tvoje dobro). Kot otrok seveda ni mogel braniti svojega dostojanstva, vendar pa je ostal podredljiv tudi v odrasli dobi. Očeta se je bal in ga vse življenje častil, ponoči je trpel zaradi napadov panike, svoje nezavedno sovraštvo pa je usmeril na vse Jude in Poljude.

Najbolj strastni oboževalci svojih staršev so tisti, ki so jih prav ti najbolj čustveno prikrajšali. Tu vidimo na delu zelo krut mehanizem. Ali ni to precej pesimističen pogled na življenje? Je kaj upanja za tiste, ki so najhuje ranjeni?

Mislim, da moj pogled ni pesimističen. Prav nasprotno, prepričana sem, da lahko svoje znanje posredujemo drugim in skupaj ustavimo krog nasilja, če razumemo, kako ta krog deluje. Če pa mislimo, da se ljudje že rodijo z geni, zaradi katerih postanejo nasilni, ne moremo spremeniti ničesar. Čeprav je takšno prepričanje zelo pesimistično in omejeno, je značilno za veliko tako imenovanih inteligentnih ljudi. Nikoli nisem dobila odgovora na vprašanje, zakaj naj bi se v Hitlerjevi vladavini v Nemčiji ali Miloševićevi v Srbiji rodilo toliko dedno »okvarjenih« ljudi. Razlogi za takšne zavajajoče ideje so vselej isti: ljudje raje verjamejo v gene, kot da bi videli, kakšen odnos so imeli starši do njih, in občutili bolečino. Toda samo občutenje bolečine je pogoj za to, da bi se osvobodili neustavljive potrebe po ponavljanju istega in da bi postali odgovorni odrasli. Takšno mišljenje nikakor ni pesimistično.

Je kaj upanja za tiste, ki ne najdejo priče?

Tudi informativna knjiga lahko odigra vlogo priče. Bolj kot govorimo in pišemo o tem problemu, več prič bo na svetu, več poučenih prič, ki lahko pomagajo otrokom, da se bodo počutili spoštovane in varne, in ki lahko pomagajo odraslim, da bodo sposobni prenesti resnico. Zanikanje nas ne samo sili v ponavljanje, ampak nam jemlje zelo veliko energije. Posledice tega so bolezni, motnje hranjenja in različne vrste zasvojenosti.

Pozitivno mišljenje je enako škodljivo kot verski nauki o tem, naj odpustimo tistim, ki nas sovražijo. Bi se morali izogibati new-ageovskim priročnikom?

Prav imate. »Pozitivno mišljenje« nikakor ni zdravilo, ampak oblika samoslepljenja. Je beg pred resnico in ne more pomagati, ker telesa ni mogoče preslepiti.

Kakšne so politične posledice vašega dela?

Lahko bi bile resnično dobrodejne, če se politiki ne bi bali spoprijeti z resnico o svojem otroštvu. Čustveno je večina izmed njih na stopnji dveletnih otrok, ki jih ni nihče maral in spoštoval kot ljudi, kakršni so v resnici, z njihovimi čustvi in potrebami, čeprav so nekatere med njimi občudovali zaradi določenih spretnosti. Zanikajo frustracije iz svoje preteklosti in v volivcih iščejo ljubeče starše. Več kot zapravijo za volilno kampanjo, bolj so počutijo ljubljene. Ker pa ta »ljubezen« ne more nikoli nadomestiti pomanjkanja ljubezni stroge, hladne in zahtevne matere, hlepenja po ljubezni ni nikoli konec. Na tisoče ljudi pa plača ceno za to.

Političnih posledic mojega dela veliko ljudi še ne razume. Radi vidijo človeško krutost kot nekaj skrivnostnega in jo imajo za prirojeno. Poleg tega so nekatere ideologije zelo pripravne za prikrivanje pravih razlogov za krutost. Poglejte, kaj se je zgodilo v Jugoslaviji, ko so Srbom dovolili, da se maščujejo za zanikano bolečino otrok, ki so jih tepli v zgodnjem otroštvu. Milošević jim je dovolil, in to je bilo dovolj. Nobene potrebe ni bilo po navodilih za krutost, saj so jih imeli vojaki že v svojem telesu. Dolga leta so bili kot otroci izpostavljeni krutosti in se niso nikoli smeli odzvati nanjo. Zdaj pa so se lahko maščevali nedolžnim in se pri tem pretvarjali, da se bojujejo za svoj narod. Podobno so milijoni Nemcev, ki so jih s pretepanjem prisilili v podložnost, postali sadistični in perverzni odrasli, takoj ko jim je Hitlerjev režim dovolil, da se vedejo tako.

Pred 25 leti sem v knjigi Za tvoje dobro pokazala, kako so vzgajali Nemce, ki so kot odrasli sledili Adolfu Hitlerju. Takrat so bili ljudje prepričani, da je treba otroke tepsti čim prej, že kar po rojstvu, da bi postali »dostojni ljudje«. Zdaj po zaslugi raziskav o otroških možganih, ki so jih opravili v zadnjih desetih letih, vemo, da je zgradba odvisna od uporabe. Vsako človeško bitje se rodi z možgani, ki še niso povsem strukturirani. Vsaj prva tri leta so potrebna, da se proces konča. Oblikujejo se v skladu z otrokovimi zgodnjimi izkušnjami (ne glede na to, ali je deležen ljubezni ali krutosti). Zato vas ne bi smelo presenetiti, da so v državah, v katerih je pretepanje majhnih otrok dovoljeno in običajno, vojne in celo genocid in terorizem videti neizogibni. Zato moramo sprejeti zakon, ki bi prepovedoval telesno kaznovanje otrok, kot so nekatere evropske države že storile. Žal pa so to samo majhne države, velike, kakršne so Združene države Amerike, so še zelo daleč od sprejetja takšnega zakona. Tam je telesna »korekcija« otrok v šoli še vedno dovoljena kar v 22 zveznih državah!

Šeškanje otrok doma in v šoli je za Američane še zdaj nekaj samoumevnega?

Šeškali so jih, zdaj pa vztrajajo pri pravici do tega, da počnejo isto s svojimi potomci. Kljub temu obstaja upanje, da se bodo kmalu zgodile velike, pozitivne spremembe. Povezave med tako imenovanim vzgojnim nasiljem in grozodejstvi v našem današnjem »političnem« življenju so postale tako očitne, da jih ni več mogoče zanikati. Nekoč bodo vsi vedeli, da človeška krutost ni nekaj prirojenega, ampak da se je naučimo v otroštvu.

Kaj je narobe z zdajšnjo psihoanalitično prakso? Zakaj so vas izgnali iz psihološkega gibanja?

Pravzaprav me niso izgnali, samo nasprotovala sem njihovemu tradicionalnemu mišljenju in njihovemu zanikanju trpljenja v otroštvu. Priznati sem si morala, da psihoanaliza v tem pogledu ni nobena izjema. Način, kako je Freud uporabil zgodbo o Ojdipu, na primer, je zelo zgovoren. Zelo jasno prikazuje izdajo otroka in potrebo po zavarovanju staršev. Freud je očitno pozabil, da je bil Ojdip najprej žrtev svojih staršev in da so mu vlogo grešnika vsilili. Poslali so ga stran, ko je bil še čisto majhen. Resnična zgodba o Ojdipu je zelo poučna.

V svojih knjigah velikokrat analizirate čustveno življenje številnih najslavnejših sodobnih umetnikov. Koga bi navedli kot primer junaka, ki je uspešno rešil travmatičen konflikt s svojimi starši?

Zelo zanimivo vprašanje, ki mi ga ni postavil še nihče. Dolgo sem preučevala različne avtorje, vendar nisem našla niti enega slavnega pisatelja, ki ne bi bil prepričan, da moramo svojim staršem na koncu odpustiti. Celo če v svojem otroštvu vidijo krutosti, se zato počutijo krive. Franz Kafka je bil eden najpogumnejših piscev o tej temi, toda v tistem času so bila njegova spoznanja za druge preprosto prevelik zalogaj. Zato so ga mučili občutki krivde in umrl je zelo mlad, podobno kot Proust, Rimbaud, Schiller, Čehov in številni drugi, ki so začeli spoznavati resnico, pa so se je ustrašili. Zakaj je tako težko prenesti resnico, da smo bili v otroštvu zlorabljeni? Ker se s tem, ko se obtožujemo, zavarujemo pred bolečino. Mislim, da je najhujša bolečina, ki jo moramo doživeti, če hočemo postati čustveno odkriti, priznanje, da nismo bili ljubljeni, ko smo ljubezen najbolj potrebovali. To je lahko reči, vendar zelo, zelo težko občutiti. In sprejeti. Znebiti se moramo pričakovanja, da se bodo nekega dne naši starši spremenili in nas imeli radi. V nasprotju z otroki se odrasli te utvare lahko znebimo – v dobro našega zdravja in naših otrok.

Ljudje, ki se zares hočejo zavedati resnice, to lahko naredijo. Prepričana sem, da bodo takšni posamezniki spremenili svet. Čeprav ne bodo junaki – lahko so povsem skromni ljudje – ni dvoma, da bo njihova čustvena odkritost nekoč podrla zid nevednosti, zanikanja in nasilja. Bolečina ob tem, da nas niso imeli radi, je samo občutek; občutek pa ni nikoli destruktiven, če je usmerjen proti osebi, ki je povzročila bolečino. Celo sovraštvo ni destruktivno, če je zavestno in ni uresničeno. Je pa lahko zelo destruktivno, celo zelo nevarno – za nas in za druge – če ga zanikamo in usmerjamo proti grešnim kozlom.

* * * * * *

Intervju je bil objavljen 28. junija 2005 v reviji Ona

Literatura:

Leposlovje
Za otroke in mladostnike

Strokovna literatura (Otroci in vzgoja, Nasilje, Drugo)

Priročniki za samopomoč

Oddaje

Filmi:

Dokumentarni filmi

Filmi o osebah z oviranostmi 
Filmi o kulturnih razlikah
Filmi o vprašanju spolov
Filmi o nasilju
Ostali filmi

Članki in strokovni prispevki

Videoposnetki

Literatura
Leposlovje

Ksenija Trs: Kdo se boji črnega moža? Več o knjigi.

Simona Semenič: Me slišiš? Več o knjigi.

Velibor Čolić: Priročnik za izgnance: Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih. Več o knjigi.

Suzana Tratnik: Ime mi je Damjan. Več o knjigi.

Penelope Bagieu: Neustrašne: Portreti neuklonljivih žensk. Več o knjigi.

Goran Vojnović: Čefurji raus. Več o knjigi.

Goran Vojnović: Đorđić se vrača. Več o knjigi.

Erica Johnson Debeljak: Devica, prasica, vdova, kraljica. Več o knjigi.

Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja. Več o knjigi.

Edouard Louis: Opraviti z Eddyjem. Več o knjigi.

Holly Ringland: Njeno izgubljeno cvetje. Več o knjigi.

Slavenka Drakulić: Mileva Einstein. Teorija žalosti. Več o knjigi.
Slavenka Drakulić: Frida ali o bolečini. Več o knjigi.

Alexandre Seurat: Neroda. Več o knjigi.

Khaled Hosseini: Tisoč veličastnih sonc. Več o knjigi.

Jurij Hudolin: Pastorek. Več o knjigi. 
Anita Nair: Ženski kupe. Več o knjigi. 
Arundhati Roy: Bog majhnih stvari. Več o knjigi. 
David B.: Na božjastni poti. Več o stripu. 
Marjane Satrapi: Persepolis. Več o stripu. 
Olga Dečman Dobrnjič: V objemu pedofila. Več o knjigi. 
Katarina Kesič Dimic, Jana Martinšek: Zojina rešitev. Več o knjigi. 
Nika Maj: Iskanje izgubljenega fanta. Več o knjigi.
Vesna Karlin: Obžalovanje. Več o knjigi.
Angeles Caso: Proti vetru. Več o knjigi.
Sofi Oksamen: Očiščenje. Več o knjigi.
Colum McCann: Zoli. Več o knjigi.

Za otroke in mladostnike

R.J. Palacio: Čudo. Več o knjigi.

R.J. Palacio: Charlottina zgodba. Več o knjigi.

R.J. Palacio: Julijanova zgodba. Več o knjigi.

Janja Vidmar: Črna vrana. Več o knjigi.

Nasilne zveze so brez veze (2017-2019). Zloženka z informacijami o nasilju, namenjena mladim. Dostopna tu.

Mark Haddon: Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa. Več o knjigi.
Anja Tuckermann: Vsi tukaj, vsi skupaj. Več o knjigi. 
Care Santos: Prodam mamo. Več o knjigi. 
Max Velthuijs: Žabec in tujec (Mladinska knjiga, 2005). Več o knjigi.

Linda de Haan in Stern Nijland: King & King. Več o knjigi.

Piotr Wilkon: Muca Rozalinda. Več o knjigi.

Kathryn Cave: Drugačen. Več o knjigi.

Neli Kodrič Filipič: Punčka in velikan (6+). Več o knjigi.

Marjan Tomšič: Katka in Bunkec (8+). Več o knjigi.

Astrid Lindgren: Pika Nogavička. Več o knjigi.

Anne Wyckmans: Očka nikdar ni utrujen! (6+). Več o knjigi.

Frances Cherry: Leon, strah moje mladosti (12+). Več o knjigi.

Guus Kuijer: Knjiga vseh stvari (10+). Več o knjigi.

Alex Flinn: Dihati pod vodo (13+). Več o knjigi.

Marinka Fritz Kunc: Modri pulover (13+).

Franjo Frančič: Otroštvo (15+).

Susanne Gervay: Jaz sem Jack (10+). Več o knjigi.

Mark Haddon: Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa. Več o knjigi.

Elbie Lötter: To sem jaz, Anna (15+). Več o knjigi.

Alexandra Maxeiner: Vse naše družine. Več o knjigi.

Kate McCaffrey: "Uničimo jo!". Več o knjigi.

Anne Merrick: Nekdo je potrkal (15+).

Marjana Moškrič: Ledene magnolije (15+). Več o knjigi.

Bali Rai: (Ne)dogovorjena poroka (15+). Več o knjigi.

Robert Swindells: Sramota (15+). Več o knjigi.

Janja Vidmar: Debeluška (13+). Več o knjigi.

Gita Varadarajan in Sarah Weeks: Prihrani mi mesto. Več o knjigi.

STROKOVNA LITERATURA

Otroci in vzgoja

Kaj lahko naredim, da mi bo lažje? Veščine za vsakdan in viri opore v stiski. Priročnik za mladostnice in mladostnike. NIJZ, 2022. Več.

Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih. Priročnik za strokovnjake. NIJZ, 2021. Več.

Leonida in Albert Mrgole: Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Več o knjigi.

Talking to Children about Domestic violence and Abuse, a Guide for Parents and Practitioners ali v slovenskem prevodu: Kako se pogovarjati z otroki o nasilju in zlorabi v družini. 
Daniel J. Siegel, Tina Payne Bryson: Celostni razvoj otroških možganov. Več o knjigi.

Carolyn Webster-Stratton: Neverjetna leta - Priročnik za reševanje težav, namenjen staršem otrok, starih od 2 do 8 let. Več o knjigi.

Albert Mrgole, Zdenka Švaljek, Anja Vilotič, Nace Breitenberger: Odgovori sodobnim izzivom odraščanja. Več o knjigi.

Tanith Carey in Angharad Rudkin: Kaj razmišlja moj najstnik. Več o knjigi.

Mikuš Kos, Zlatar, Uzelac, Jamšek: Priročnik za psihosocialno pomoč otrokom beguncem. Več o knjigi.

Društvo za nenasilno komunikacijo: Nasilje nad otroki. Strokovne smernice za delo z otroki, ki doživljajo zanemarjanje in/ali nasilje. Dostopno tukaj.

Susan Forward: Strupeni starši. Več o knjigi.

Mary Phiper: Sodobna Ofelija, obvarujmo osebnost odraščajočih deklet. 

Skynner, R.: Družine in kako v njih preživeti. Več o knjigi.
Karen Miller: Otrok v stiski. Več o knjigi.
Alenka Puhar: Prvotno besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju. Več o knjigi.

Michele Elliot (1996): Da bo vaš otrok varen; Praktični vodnik za pogovor z otroki. CO LIBRI, Ljubljana

Nasilje

Priročnik za načrtovanje krepitve vključujoče razredne in šolske klime ter preprečevanja in odzivanja na medvrstniško nasilje v osnovni šoli. 2024. Dosegljivo tukaj.

Filipčič, K. (2016). Nasilje v družini kot kaznivo dejanje: značilnosti in zagate kazenskopravnega obravnavanja. Pravosodni bilten, 37(3), 29–44.

Michael P. Johnson: A Typology of Domestic Violence. Intimate Terrorism, Violent Resistance, and Situational Couple Violence. 2008.

Stark, E. (2007). Coercive control: How men entrap women in personal life. Oxford University Press.

Medvrstniško nasilje. Protokol za ravnanje ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih. 2023. Dosegljivo tukaj.

Scambor, C. idr. Priročnik za intersekcionalno preprečevanje mladostniškega nasilja (2009). Peer Think. Dostopno tukaj.

Mlađenović, L. (2020): Emocije mjenjaju rad mozga. Feministički pristup neurobiologiji traume silovanja. Dostopno tukaj.

Liz Kelly, Surviving Sexual Violence. Več o knjigi.

Obrazi nasilja na delovnem mestu. Psihološki pogledi in slovenska praksa (2019). Več o knjigi.

Lundy Bancroft: Zakaj to počne? Kaj se dogaja v glavah jeznih in nadzirajočih moških. Več o knjigi.

Goran Vojnović: Nekatere skrivnosti ne smejo ostati skrite. Dostopno tukaj.

MNZ in Min. za pravosodje: Ko postanem žrtev kaznivega dejanja. Brošura. Dostopno tukaj.

Društvo za nenasilno komunikacijo: Delo s povzročitelji nasilja. Strokovne smernice in predstavitev dela. Dostopno tukaj.

Katja Matko in Dalida Horvat: Kako poročati o nasilju v družini in o nasilju nad ženskami: priročnik za medije. Dostopno tukaj.

Projekt Daphne: Stran od nasilja. Smernice za vzpostavitev in vodenje varnih hiš za ženske, ki doživljajo nasilje. Dostopno tukaj.

Dragan Petrovec: Nasilje pod masko. Več o knjigi.

Špela Veselič: Analiza usklajenosti nacionalnih standardov, zakonodaje in javnih politik s Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Dostopno tukaj.

Tanja Repić: Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Več o knjigi.

K. Filipčič in A. Šelih: Nasilje v družini. Več o knjigi.
Mitja Muršič: Znanje o čustvih za manj nasilja v šoli. Dostopno tukaj.
Društvo SOS telefon: Na poti iz nasilja. Prakse dela proti nasilju nad ženskami. Dostopno tukaj.
Sonja Božič: Poti iz nasilja. Dostopno tukaj.
Mathias Waiss, Ingrid Galle: V labirintu spolnih zlorab. Več o knjigi.
Susan Brownmiller: Proti naši volji. Več o knjigi. 
Van Der Ent, D.W., Evers, Th.D. in Komduur, K.: Nasilje nad ženskami – odgovornost policije. Več o knjigi.

Mojca Dobnikar: Dosje: Nasilje nad ženskami. Dostopno tukaj. 

Sonja Robnik: Spolno nadlegovanje na delovnem mestu: (so)odgovornost delodajalcev. Dostopno tukaj.
Filipčič K., Klemenčič I.: Obravnavanje nasilja v družini, Priročnik za zaposlene v vzgojno izobraževalnih zavodih. Dostopno tukaj. 

Quaine Bain in Maureen Sanders (1996): Ko pride na dan. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše & Co Libri, Ljubljana. 
Ellen Bass in Laura Davis (1998): Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so preživele spolno zlorabo v otroštvu.

Drugo

Priročnik za načrtovanje krepitve vključujoče razredne in šolske klime ter preprečevanja in odzivanja na medvrstniško nasilje v osnovni šoli. 2024. Dosegljivo tukaj.

Darja Kobal Grum. Vem, hočem, čutim: kognitivno-motivacijski vidiki čustev. Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2021. Dostopno tukaj.

Soraya Chemaly: Rage Becomes Her: The Power of Women’s Anger. Več o knjigi.

Dickson, Anne (1998): Postavite se zase. Več o knjigi. 
Marshall B. Rosenberg, Arun Gandhi: Nenasilno sporazumevanje: jezik življenja. Več o knjigi.

Irvin D. Yalom: Strmenje v sonce. Kako premagamo grozo pred smrtjo. Več o knjigi.

Irvin D. Yalom: Rabelj ljubezni in druge psihoterapevtske zgodbe. Več o knjigi.

Olicer Sacks: Mož, ki je imel ženo za klobuk in truge klinične historije. Več o knjigi.

Stephen Grosz: Iskanje izgubljenega človeka. Iz raziskovanih življenj. Več o knjigi.

Debbie Ford: Razveza – začetek novega življenja. Več o knjigi.
Susan Forward: Čustveno izsiljevanje. Več o knjigi.
Alice Miller: Upor telesa. Več o knjigi. 
Darja Zaviršek: Ženske in duševno zdravje: o novih kulturah skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. 
Vlasta Jalušič (1992): Dokler se ne vmešajo ženske. Krt, Ljubljana. Več o knjigi. 
Maca Jogan: Enakost med spoloma in moškosrediščna tradicija v slovenski družbi. Dostopno tukaj.

M.Z. Dernovšek, M. Gorenc in H. Jeriček: Ko te strese stres. Dostopno tukaj.
Smernice za poročanje o otrocih. Zloženka, 2014. Ogled.

PRIROČNIKI ZA SAMOPOMOČ

Aleksandra Meško: Ko ti črna mačka prečka pot … Psihologija obsesivno-kompulzivne motnje. Več o knjigi.

Muriel James in Dorothy Jongeward: Rojeni za zmago. Transakcijska analiza z gestalt vajami in eksperimenti. Več o knjigi.

Helena Jeriček Klanšček in Maja Bajt: Ko učenca strese stres in kaj lahko pri tem naredi učitelj. Priročnik za učitelje in svetovalne delavce. Dostopno tukaj.
Russ Harris: The Happiness Trap. How to Stop Struggling and Start Living: A Guide to ACT. Več o knjigi.

Tina Bončina: Izgorelost: si upate živeti drugače? Več o knjigi.
Claudia Croos-Müller: Le pogum! Mali učbenik preživetja - Takojšnja pomoč ob razbijanju srca, strahu, paniki in podobnih stanjih. Več o knjigi.

Mojca Zvezdana Dernovšek, Lilijana Šprah in Duška Knežević Hočevar: Stres in anksioznost. Priročnik za vse, ki si želijo vedeti več o duševnih motnjah in bolje poskrbeti za svoje duševno zdravje. Dostopno tukaj.
Mojca Z. Dernovšek in Maja Valič: Orodje anksioznostne motnje. Dostopno tukaj. 

Orodje za depresijio. Dostopno tukaj. 
Carol Vivyan: Uvod v kognitivno vedenjsko terapijo. Dostopno tukaj. 
Mojca Z. Dernovšek, Maja Valič in Nuša Konec Juričič: Obvladajmo anksioznost. Dostopno tukaj. 
Mojca Z. Dernovšek in Maja Valič: Anksioznost, priročnik za spoprijemanje z anksioznostnimi motnjami. Dostopno tukaj. 
Mojca Zvezdana Dernovše, Mateja Gorenc in Helena Jeriče: Ko te strese stres. Dostopno tukaj.

ODDAJE

Štokholmski sindrom. Na kratko, RTV Slovenija. Datum predvajanja: 2. sept. 2021. Dostopno tu.

Spolno nadlegovanje v akademskem polju. Slovensko sociološko društvo (Trubarjeva hiša literature). Potekalo 7. feb. 2021. Ogled.

Nikoli ni prepozno reči ne nasilju. Radio Slovenija 1. Datum predvajanja 7. dec. 2020. Dostopno tu.

So razkriti primeri spolnega nadlegovanja le vrh ledene gore? Studio ob 17.00. Radio Slovenija 1. Datum predvajanja 5. feb. 2021. Dostopno tu.

Medvrstniško nasilje. Infodrom. Datum predvajanja: 2. mar. 2018. Ogled.

Katja Zabukovec Kerin. Nočni obisk. Radio Slovenija 1. Datum predvajanja: 13. maj. 2015. Dostopno tu.

Prosim, pomagajte!. Obrazi drugačnosti, dokumentarna serija 2/4, RTV Slovenija, oddaja o nasilju. Datum predvajanja: 9. nov. 2010. Ogled. 
Med štirimi stenami: Nasilje nad ženskami. Radio Slovenija 1. Datum predvajanja: 25. nov. 2013. Dostopno tu.

Zalezovanje. Polnočni klub. RTV Slovenija. Datum predvajanja: 1. okt. 2010. Ogled. 
Tudi nam se lahko zgodi. Polnočni klub. RTV Slovenija. Datum predvajanja: 18. 11. 2011. Oddaja o trgovini z ljudmi. Ogled. 

O nasilju v naši družbi: Kaj je nasilje? Studio 12. Datum predvajanja: 8. feb. 2008. Ogled.

O nasilju v naši družbi: Delo s povzročitelji nasilja. Studio 12. Datum predvajanja: 25. mar. 2008. Ogled.

O nasilju v naši družbi: Nasilje nad otroki. Studio 12. Datum predvajanja: 10. mar. 2008. Ogled.

Nasilje nad starejšimi. Studio ob 17.00. Radio Slovenija 1. Datum predvajanja: 24. maj 2017. Dostopno tu.

FILMI

Dokumentarni filmi

Ujete v medmrežju. 2020. Več.

Onkraj moških in moškosti. 2021. Ogled.

Jadralke. 2018. Več.

Molk prvakov: spolno nasilje v športu. 2020. Ogled.

Spolnost, revolucija in islam. 2020. Ogled.

Stieg Larsson: mož, ki se je igral z ognjem. 2019. Več.

Srčika zlata: ameriški gimnastični škandal. 2017. Več.

Družina. 2017. Več.

Killing Us Softly: Advertising's Image of Women. Več.

Dosje: Koalicija sovraštva (o krepitvi skrajne desnice in preraščanju v neonacizem). Ogled.

Varna hiša - Biba Jamnik (naročnik: Društvo za nenasilno komunikacijo), 2008. Ogled.

Nasilje nad ženskami - Pedagoška fakulteta in Društvo za nenasilno komunikacijo, 2010. Ogled.

Celluloid Closet. Več.

Dangerous Living Več.
Daddy and Papa Več.
Bovling za Columbine Več.

Filmi o osebah z oviranostmi

Navihani Brahm (Fidgety Bram), 2012. Več.

Netipično (Atypical ),TV serija, 2017-2021. Več.

Noro normalni (Mad to be normal), 2017. Več.

Kot zvezde na zemlji (Like stars on Earth), 2007. Več.

Lars ima punco (Lars and the real girl), 2007. Več.
Dobri Will Hunting (Good Will Hunting), 1997. Več.

Temni konj (The Dark Horse), 2014. Več.

Drobne stvari, 2012. Več.

Vrnitev domov (Coming home), 2017. Več.

Človek - slon (Elephant man). 1980. Več.

Rojen 4. julija (Born on the 4th of July), 1989. Več.

Otroci manjšega Boga (Children of a lesser God), 1986. Več.

Forrest Gump (Forrest Gump), 1994. Več.

Moja leva noga (My left foot), 1989. Več.

Deževni človek (Rain man), 1988. Več.

Kradljivci časa (Time Bandits), 1981. Več.

Kaj muči Gilberta Grapea? (What's eating Gilbert Grape?), 1993. Več.

Filmi o kulturnih razlikah

Zgodba z zahodne strani (West side story), 1961. Več.

Korenine (Roots), TV serija, 1977. Več.

Ugani, kdo pride na večerjo (Guess Who's Coming to Dinner), 1967. Več.

Schindlerjev seznam (Schindler list), 1993. Več.

Pianist (The Pianist), 2002. Več.

Nikjer v Afriki (Nirgendwo in Afrika), 2002. Več.

Malcolm X (Malcolm X), 1992. Več.

Mali veliki človek (Little Big Man), 1970. Več.

Pred dežjem (Before Rain), 1994. Več.

Filmi o vprašanju spolov

Bog obstaja, ime ji je Petrunija (Gospod postoi, imeto i’ e Petrunija), 2019. Več.

Dirigentka (The Conductor), 2018. Več.

Erin Brockovich (Erin Brokovich), 2000. Več.

Colette (Colette), 2018. Več.

Sufražetke (Suffragette), 2015. Več.

Gora Brokeback (Brokeback Mountain), 2005. Več.

Abbas Kiarostami: Deset (Ten), 2002. Več.

Od devetih do petih (Nine to Five), 1980. Več.

Kramer proti Kramerju (Kramer vs. Kramer), 1979. Več.

Henry in June (Henry and June), 1990. Več.

Igra solz (The Crying game), 1992. Več.

Stereotip, 1997. Več.

Filmi o nasilju

Speak No Evil. Več.

Življenje je dragoceno (Precious), 1989. Več.

Maid. Mini serija. Več.

Dvom (Doubt), 2008. Več.

Samo ženska (A regular woman), 2019. Več.

Bikram: Yogi, Guru, Predator (Bikram: Yogi, Guru, Predator), 2019. Več.

Pride (Parada), 2014. Več.

Velike oči (Big Eyes), 2014. Več.

Odklop (Disconnect), 2012. Več.

Zavetišče (Fraistatt), 2015. Več.

Nekoč so bili bojevniki (Once Were Warriors), 1994. Več.

Ocvrti zeleni paradižniki (Fried Green Tomatos), 1991. Več.

Dokler naju smrt ne loči (Till Death Do Us Part,), 2014. Več.

Nekaj vijoličastega (The Color Purple), 1985. Več.

Nevarne namere (Dangerous Intentions), 1995. Več.

Fantje ne jočejo (Boy's Don't Cry), 1999. Več.

Goreča postelja (The Burning Bed), 1984. Več.

Kaj ima ljubezen s tem? (What's Love Got to Do With It?), 1993. Več.

Z dvignjeno glavo (La tête haute), 2015. Več.

Ostali filmi

Žejna srca (Parched), Koprodukcijski film: Indija, Velika Britanija, ZDA. 2015. Več.

Damjanova soba, la chambre de Damien, 2008. Več.

Akvarij (Fish tank), 2009. Več.

Praznovanje (Festen), 1998. Več.

Razbijalka sistema (Systemsprenger), 2019. Več.

ČLANKI IN STROKOVNI PRISPEVKI

 »Fant ti ne sme…33 pravil za odnos brez nasilja«, objavljen 7.2.2020. RTVSLO MMC. Dostopno tu.

Katja Zabukovec Kerin: Nasilje nad ženskami v partnerskih odnosih. Zdrave novice, november 2016, str. 63 - 64. Dostopno tu.

Tjaša Hrovat: Konflikt ali nasilje. Glasilo Ljubljana. Dostopno tu.

Tjaša Hrovat: Preventivne delavnice Društva za nenasilno komunikacijo na področju vrstniškega nasilja. 2017. Vzgoja in izobraževanje, letnik 48, številka 1/2, str. 27-31. Dostopno tu.

Tjaša Hrovat: Delo s povzročitelji nasilja. Revija Socialno delo, 2016. Dostopno tu.

Tjaša Hrovat: Kako se odzvati na sovražni govor na spletu? Dostopno tu.

Revija Fempower, 1/2016, No.27. Objavljena tudi dva pogovora s osebama, ki sta preživeli nasilje v partnerskem odnosu (str. 21-24). Revijo izdaja Evropska zveza proti nasilju nad ženskami (Wave). Dostopno tu.

Nasilje nad otroki. Je to res mogoče? Je. Revija Zdravje. Avgust 2016, št. 438, letnik 38. Dostopno tu.

Tanja Hrovat Svetičič, Društvo za nenasilno komunikacijo: Žrtve nasilja včeraj in danes - ali programi, ki jih ponujamo, še ustrezajo žrtvam nasilja, Strokovni posvet Društva za nenasilno komunikacijo, 8.12.2011. Dostopno tu. 

Tomaž Flajs: Biti moški. Dostopno tu.

Darja Zaviršek: Proti nasilju v družini naredimo dovolj. Mar res?, Delo, 23. 4. 2011. Dostopno tu.

Prevzemite aktivno vlogo v boju proti nasilju!, 24ur.com, 25. 11. 2010. Dostopno tu.

Jana Šimenc (2016). "Vsi smo preobremenjeni, a zdaj pa še to". Socialno delo, letnik 55, številka 1/2, str. 27-37. Dostopno tu.

Mojca Urek (2005). Skrite zgodbe: ženske, hendikep in nasilje v družini, Socialno delo, letnik 44, številka 1/2. Dostopno tu.

Anonimna e-prijava nasilja v družini, 24ur.com, 14. 6. 2010. Ogled.

Alice Miller: Človeške krutosti se naučimo v otroštvu; vir: revija Ona, 28. 6. 2005. Dostopno tu.

VIDEOPOSNETKI

Kaj lahko naredim, ko izvem za nasilje. SOS telefon. Ogled.

Spolne zlorabe v športu. Glasovi za resnico in dostojanstvo. Ogled.

Maškarada: lažno predstavljanje na internetu. Safe.si. Ogled.

Wings: An Awareness Cartoon about Child Sexual Abuse. Ogled.

The Other Side of the Story. Place 2B. Ogled.

Sunshine. Day One. Ogled.

If A Robbery Report Was Treated Like A Rape Report. Cynthia Kao. Ogled.

Police Dept Writes Open Letter To Women In Abusive Relationship. Ogled.

Elder Abuse - learn the signs and break the silence. Your Alberta. Ogled.

This Is Why We Still Need Feminism! Ogled.

Sooline stereotüüp - Juhatuse koosolek (ENGsub). Ogled.

Tea consent. Ogled.

Nasilje nad ženskami - naj ne ostane skrito! Društvo SOS telefon. Ogled (6 pack Čukur), Ogled (Murat & Jose).
Spot Sveta Evrope proti nasilju nad ženskami. Ogled.

Childhood is Not a Mental Disorder. CCHR (The Citizens Commission on Human Rights). Ogled.

Leslie Morgan Steiner: Zakaj žrtve nasilja v družini ne odidejo. Ogled.

Robert Miklavčič: Čemu sledijo moški, ki povzročajo nasilje - srcu? Ogled.

Sextortion, blackmail started after a cybersex offer. Ogled.