Select your language
Select your language
Orodje za dostopnost
Select your language
Select your language
Mit: Človek te zalezuje, ker te ima rad ali ker si mu všeč, torej je zalezovanje znak ljubezni.
»Moji prijateljici je policist najprej rekel, da kaj ona hoče, a da ga zaprejo, ker je vanjo zaljubljen, pa tudi en prijatelji ji je rekel nekaj v tem stilu.«
Prav nič ljubečega ni na tem, da nekdo povzroča občutek ogroženosti, poskuša na vsak način vzpostaviti stik ali opazovati osebo. Ljubezen se izraža na načine, ki spoštujejo meje druge osebe in je ne ogrožajo.
Mit: Zalezovanje je strašljivo in zoprno, ni pa nevarno.
»Ko sem prijatelju povedala za zalezovanje, je rekel, da zganjam paniko, da to ni nič takega in da mi tisti moški itak nič noče. Zdelo se mu je, da pretiravam, ker sem se počutila ogroženo, ampak mene je bilo res zelo strah.«
Ocenjevanje ogroženosti v primeru zalezovanja je zapleteno, saj se lahko tveganje kadarkoli poveča. Največkrat zalezovanje eskalira v fizično nasilje ali celo umor, kadar žrtev zalezuje bivši partner. Ne smemo podcenjevati tudi dejstva, da pri zalezovanju ne gre zgolj za ogroženost zaradi morebitnega fizičnega nasilja, temveč je ogrožena tudi kvaliteta življenja ter zdravje osebe. Zalezovanje lahko povzroči žrtvi posledice tako na duševnem kot tudi fizičnem zdravju.
Mit: Zalezovanje ni nezakonito, če se osebi ne približaš in ji nič ne narediš.
»Na centru so vse skupaj tolmačili kot družinski spor in se izgovarjali, da ne morejo nič narediti, češ, da on lahko pride, kamor želi, saj nima izrečene prepovedi približevanja.«
Zalezovanje je od leta 2015 kot oblika nasilja opredeljeno v Kazenskem zakoniku (KZ-1), od leta 2016 pa tudi v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND).
Mit: Zalezovanje ni nasilje, gre samo za to, da se zalezovalci ali zalezovalke težje sprijaznijo, da nočeš biti več v odnosu z njimi.
»Po ločitvi je moj računalnik ostal pri bivšem možu in on je še vedno dostopal do moje elektronske pošte, ker se nisem uspela odjaviti. Spremljal je tudi dogodke na Facebooku in če sem za kakšnega označila, da me zanima, se je pojavlil tam, ob tem pa trdil, da je tam naključno.«
To je pogost izgovor zalezovalcev ali drugih oseb. A nihče nima pravice drugo osebo siliti v stik, ki ga ta na želi. Zalezovanje po prekinitvi odnosa je največkrat le nadaljevanje prisilnega nadzora, ki ga je povzročitelj izvajal že v času odnosa.
Mit: Če zalezovalca ali zalezovalko vztrajno ignoriraš, bo prej ali slej odnehal_a.
»Že več let je, odkar sva se s partnerjem razšla, a me še kar ne pusti pri miru. Nekaj let sem živela v tujini in takrat je bilo bolje. Odkar sem se vrnila, zvoni pri meni doma, nabiralnik mi napolni s papirji, smetmi, odpadki, notri mi pusti vse, kar najde na tleh ali kar ukrade. Šla sem na policijo in so mu izrekli prepoved približevanja in zdaj se je nekoliko umiril.«
Čeprav včasih že samo ignoriranje prvih poskusov vzpostavitve stika lahko pomaga, se v resnici redko zgodi, da se zalezovanje neha samo od sebe. Pogosteje se stopnjuje in postaja vedno bolj ogrožujoče, zato naj se žrtve obrnejo na prostojne institucije in poiščejo pomoč.
Mit: Zalezovalcu ali zalezovalki moraš samo jasno reči, naj neha, ali pa ga malo prestrašiti, da mu bo jasno in bo dojel, pa bo odnehal.
»Mama mi je govorila, naj nekaj naredim, da me bo bivši mož nehal zalezovati. Pričakovala je, da se bom pomenila z njim in da bo spet v redu. Ko je bivši nekajkrat prišel k mojim staršem in spraševal, kje sem, se je mama zelo razjezila name, da jo na stara leta obremenjujem s svojimi zakonskimi težavami in naj bo že enkrat mir, kot da bi lahko jaz kaj naredila.«
Zalezovanje je ena od oblik nasilja in tako kot pri drugih oblikah nasilja, tudi pri zalezovanju žrtev ne more vplivati na to, ali bo povzročitelj do nje nasilen ali ne. To je odločitev povzročitelja. Vsak je sam odgovoren za svoje vedenje in vsak lahko vpliva le na svoje vedenje.
Mit: Če izbrišeš svoje profile iz družabnih omrežij, s tem onemogočiš zalezovalca. Če jih nočeš izbrisati, je to pač tvoj problem.
»Ves čas je spremljal mojo aktivnost na socialnih omrežjih in je pisal žaljive in neprimerne komentarje v zasebna sporočila. Moj mail naslov, do katerega je imel dostop, je zlorablja za pisanje drugim osebam, ki sem jim potem morala pojasnjevati, da sporočil nisem napisala jaz.«
Zalezovalci lahko uporabljajo družabna omrežja za nadzorovanje in vzpostavljanje stika z žrtvijo. Vendar to, da žrtev zapre svoje račune, ne zagotavlja nujno večje varnosti. Oseba, ki zalezuje, bo našla druge načine in druge metode, da nadzoruje in zalezuje žrtev. Zato naj žrtev z ustrezno usposobljeno osebo celostno načrtuje svojo varnost.
Mit: Če zalezovalec ne grozi, ni nevaren.
»Ko sem se je zaradi nasilja odselila od doma, mi je mož skoraj vsak dan pošiljal elektronska ali telefonska sporočila. Napisal jih je tako, da se je na prvi pogled zdelo, da gre za ljubezniva sporočila. Ni bilo groženj ali pa žaljivk. Pisal je, da bi se rad pogovoril, da me ne bi rad izgubil, da si želi, da bi bila še vedno skupaj in podobno. Vmes pa mi je dajal navodila, v koliko časa naj mu odpišem ali kaj takega. Predstavljal se je kot žrtev. Da sem jaz kriva, da sva se razšla, da me ima on rad ...
Zaščititi sem se poskušala tako, da mu nisem odpisovala, razen če se je bilo potrebno odgovoriti glede otroka, a ni delovalo. Ne glede na to, ali sem odpisala ali ne, je nadaljeval s pritiski prek pisanja, klical in pisal je tudi mojim staršem, prijateljicam ... Tudi otrokom je ves čas govoril o tem in sčasoma so mi še oni začeli prigovarjati, naj mu odpišem ali pišem, da je slabo ali kaj takega.«
Kot smo že napisali, zalezovanje ni nevarno le zato, ker lahko eskalira do fizičnega napada, temveč pušča tudi negativne posledice na psihičnem zdravju in počutju žrtve. Zalezovalec_ka lahko uporablja različne metode, pogosto tudi prikrito agresivne ali na videz ljubeznive, kar pa ne pomeni, da gre za dovoljeno in neškodljivo ravnanje.
Mit: Zalezovalci so osamljeni ljudje, čudaki, ki se ne znajdejo najbolje v družbi.
Vsi smo vsaj malo čudni in kdaj tudi osamljeni. Kakršne koli so naše trenutne socialne veščine, mora biti vsakemu jasno, da zalezovanja ne smemo povzročati ali ga spregledati pri drugih. Tudi preprečevanje in ustavljanje zalezovanja je delovanje proti nasilju.
Viri:
Kos, Urša (2006). Zalezovanje: diplomska naloga visokošolskega študija. [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za varnostne vede]. DKUM. https://dk.um.si/Dokument.php?id=8055&lang=slv
Luberto, S., Meško, G., Bučar-Ručman, A., Umek, P., Areh, I., Kotnik, S., Kos., U. (200-). Načini soočanja žensk z zalezovanjem priročnik za žrtve in strokovnjake: projekt Daphne 04-1/091/W. Research Group on Stalking, [Modena, 200-]
Žuran, Petra (2021). Zalezovanje kot novo kaznivo dejanje : magistrsko delo [na spletu]. Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta. [Dostopano 28 oktober 2022]. Pridobljeno s: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=79307
Naše delo lahko podprete z nakazilom na:
Društvo za nenasilno komunikacijo
Vojkova cesta 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0204 4001 3446 380
Koda namena: CHAR
Namen: Donacija
Sklic: 2022-01
| Donirate lahko tudi preko spletne banke s skeniranjem QR kode: 1. Odprite mobilno banko 2. Izberite možnost plačila Slikaj in plačaj 3. Skenirajte kodo 4. Vnesite znesek, ki ga želite donirati Zahvaljujemo se vam za vašo donacijo! |
 |
 |
Knjiga Srečevanja je plod dolgoletnega sodelovanja med supervizorjem in mentorjem Bojanom Pucljem ter Društvom za nenasilno komunikacijo. Četrtkove supervizije, izobraževanja, Bojanova predavanja, burne debate med njimi in po njih, nestrinjanja in strinjanja, nenehna iskanja odgovorov in vedno nova vprašanja – vsega tega se je nabralo za celo knjigo. |
V njej se prepletajo Bojanovo široko znanje in izkušnje, z ravno tako bogatimi izkušnjami in znanjem sodelavk in sodelavcev Društva za nenasilno komunikacijo. A v njej se zrcalijo tudi vse zgodbe in pričevanja ljudi, s katerimi smo delali in delamo. Brez njih te knjige ne bi bilo. V njej se izmenjujejo resnične zgodbe s teoretičnim razmislekom, teme in vprašanja, s katerimi se srečujemo vsi, pa s tistimi specifičnimi, ki so vezani na profesionalno delo. A dokončnih odgovorov ni. Tisti, ki jih knjiga prinaša, naj zato služijo predvsem odpiranju novih vprašanj, preizpraševanju in razmisleku o sebi. Želeli bi si, da vam vsebina pomaga odpirati nove poglede, preveriti prepričanja, iskati najustreznejše rešitve in reševati dileme, tako kot jih je v letih nastajanja nam. Če smo nezadovoljni s svojim življenjem, se vedno lahko odločimo za spremembe v svojem načinu razumevanja, razmišljanja in delovanja. Morda pa smo zgolj radovedni in si želimo bolje spoznati sebe in druge. Ta knjiga je lahko v pomoč pri obeh procesih. Naj vam bo branje v užitek!
Prenesi publikacijo (PDF; 1,9 Mb)
Vsebinsko letno poročilo 2022
Vsebinsko letno poročilo 2021
Predsednica društva
Katarina Zabukovec Kerin
Razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v organizaciji
Razmerje med najnižjo in najvišjo osnovno bruto plačo na Društvu za nenasilno komunikacijo znaša 1 : 1,46.
Plača vodstva
Osnovna mesečna bruto plača predsednice DNK od 1. januarja 2024 naprej znaša 2.550 EUR. Nanjo ne prejema nobenih dodatkov, razen dodatka za delovno dobo (trenutno 0,33 %).
KAJ JE NASILJE
Nasilje je zloraba moči
Nasilje je vedenje, s katerim oseba zlorabi svojo moč, da bi drugo osebo (ali osebe) nadzorovala, ustrahovala, ji škodovala, jo ponižala, razvrednotila, ji vzela moč, si jo podredila, jo izkoristila ali jo uničila. Izhaja iz neravnovesja moči med dvema ali več osebami oziroma skupinami ljudi. Nasilje praviloma povzroča oseba z več moči nad osebo z manj moči. Oseba ima lahko več moči zaradi družbenega položaja, starosti, nacionalnosti, telesnih značilnosti, kognitivnih sposobnosti ali drugih dejavnikov. Osebe, ki so na položajih z močjo (npr. politiki in političarke, pedagoško osebje, zdravniki in zdravnice, ljudje v pomagajočih poklicih, športni trenerji in trenerke …) morajo biti še posebno pozorne pri njeni uporabi, da ne pride do zlorab.
Nasilje je kršenje človekovih pravic
Nasilje pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic, kot so pravica do varnosti, do življenja brez strahu in prisile ter do telesne in duševne integritete. Oseba, ki povzroča nasilje, z različnimi oblikami nasilja posega v osebno integriteto žrtve in omejuje njen človeški potencial.
Nasilje ni konflikt
Nasilja ne moremo enačiti s konflikti, saj gre za dve povsem različni stvari, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako. Konflikti so naraven in pričakovan del vseh odnosov. Ni se jim potrebno izogibati ali jih ustavljati, saj ugodno razrešeni konflikti odnos poglobijo, medtem ko ga nasilje uničuje. Konflikt je trk različnih želja, mnenj, pogledov. Cilj reševanja konflikta je dogovor, ki je uresničljiv in sprejemljiv za vse sodelujoče. Konflikti so neprijetni, a niso nevarni, nasilje pa je nevarno, zato ga moramo ustavljati in preprečevati.
|
RAZLIKA MED KONFLIKTOM IN NASILJEM
|
|
|
KONFLIKT
|
NASILJE |
| Moč med osebami je enakomerno razporejena ali fluidna, lahko tudi neenakomerna (npr. učiteljica -učenka). | Moč je neenakomerno razporejena. Oseba, ki izvaja nasilje, ima več moči (fizične ali socialne, pozicijske …) od osebe, nad katero izvaja nasilje. |
| Gre za neprijetno doživetje. | Gre za nevarno in škodljivo doživetje. |
| Lahko ima pozitiven vpliv (ugodno razrešen konflikt odnos poglobi). | Ima negativen vpliv na žrtev, povzročitelja in opazovalce_ke. |
| Konflikti so neizogibni, ni jih potrebno preprečevati. | Nasilje moramo ustavljati in preprečevati. |
|
Konflikte doživljajo vsi. |
Nasilje doživljajo in povzročajo le nekatere osebe. |
| Posredovanje ni nujno. | Posredovanje je nujno. |
| Namen je uskladiti nasprotujoče si interese, želje, da se bosta osebi (osebe) v odnosu počutili dobro. | Namen je drugo osebo nadzorovati, jo ponižati, prestrašiti, uničiti, ji škodovati (zavedno ali nezavedno). |
| Konfliktu se lahko izognemo ali ga prekinemo. | Na to, ali bo druga oseba do nas nasilna, imamo skoraj ničen vpliv. |
| Lahko gre za enkraten dogodek. | Gre za ponavljajoče vedenje ali hujši enkratni dogodek. |
| Odgovornost je na strani vseh vpletenih. | Odgovornost je na strani osebe, ki nasilje povzroča. |
Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča
Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča. Odrasle osebe svobodno izbiramo svoja vedenja in tudi nasilno vedenje je izbira. Ne moremo in ne smemo ga opravičevati z ravnanjem žrtve ali okoliščinami, kar povzročitelji_ce nasilja pogosto počnejo (npr. »Sprovocirala me je.« ali »V službi sem pod takšnim stresom!«). Res je, da obstajajo dejavniki tveganja (stres, zasvojenost, slabo prepoznavanje in sprejemanje čustev …), vendar ti niso vzrok za nasilje. Vsaka oseba se lahko odloči, da bo, kljub težkim okoliščinam, izbrala nenasilno vedenje.
Nasilje na dolgi rok škoduje tudi povzročitelju_ici
Osebi, ki povzroča nasilje, se lahko zdi, da ji uporaba nasilja koristi, saj kratkoročno doseže tisto, kar želi. Druge osebe se ji namreč zaradi strahu podredijo in se ji prilagodijo. Povzročitelj lahko ob tem čuti zadovoljstvo in domneva, da mu nasilje prinaša koristi. A dolgoročno njegovo nasilje odnos uničuje – v odnosu, kjer se ga drugi bojijo, ne more dobiti bližine, sprejetosti in potrditve lastne vrednosti. Takšni odnosi pogosto razpadejo, ko žrtev zbere moč, da se mu upre. Takrat je povzročitelj nasilja soočen z velikimi življenjskimi izgubami ter tudi sankcijami za svoje vedenje.
Vsi imamo večjo ali manjšo potrebo po moči, potrebo, da se uveljavimo, vplivamo in smo koristen del družbe. Nevarno je, če se je ne naučimo ustrezno zadovoljevati. Grožnje, nadzorovanje, poniževanje in druge oblike nasilja so neustrezen način zadovoljevanja te potrebe. Ustrezni načini so, na primer, postavljanje in uresničevanje ciljev, iskanje novih izzivov, učenje in napredovanje, deljenje svojega znanja in izkušenj, uživanje v priznanju za dobro opravljeno delo in podobno.
Posledice nasilja
Posledice nasilja so različne, saj so odvisne od različnih dejavnikov, na primer od tega, kako dolgo je trajalo nasilje in kako intenzivno je bilo, kako se je odzvala okolica in pristojne institucije, kakšna je bila podpora socialne mreže, ali so obstajale tudi druge vzporedne težave in podobno.
Najhujše posledice nasilja občuti žrtev, pogosto na vseh področjih svojega življenja. Te segajo od slabega zdravstvenega stanja, poškodb in bolezni do občutka strahu, tesnobe, depresivnosti, krivde in sramu ter slabe samopodobe, šibke socialne mreže in osamljenosti, samodestruktivnih vedenj, kot so zasvojenosti ali samopoškodovanje ter ekonomskih posledic, na primer slabša zaposljivost in materialna stiska ali revščina.
Nasilje pa pušča posledice tudi v življenju povzročitelja_ice, saj lahko izgubi zaposlitev, je kazensko preganjan, partnerka ga zapusti, otroci se ga bojijo oziroma z njimi težje vzpostavi dober stik, izgubi ugled in spoštovanje okolice, posledično ima majhno socialno mrežo in podporo, občuti osamljenost in podobno.
Nasilje vpliva tudi na ljudi v okolici, saj lahko zmanjša njihov občutek varnosti, povzroči, da začnejo spreminjati in prilagajati svoja vedenja, občutijo stisko ter stres in podobno. Ima tudi velike ekonomske posledice za celotno družbo.
Nasilje ima več oblik
Nasilje v intimnopartnerskih odnosih in v družini se ne kaže le v posameznih dejanjih in enkratnih dogodkih, temveč gre za celoten sistem vedenja in komunikacije, ki ga uporablja povzročitelj_ica nasilja. Lahko se prepletajo različne oblike nasilja. Najpogosteje govorimo o štirih:
Psihično nasilje so dejanja, pri katerih oseba zlorabi svojo moč brez uporabe fizične sile, z uporabo besed ali vedenj, ki drugo osebo ponižajo, razvrednotijo, prestrašijo ali ji še kako drugače škodujejo. Primeri psihičnega nasilja so žaljenje, neprestano kritiziranje, grožnje, zasmehovanje, poniževanje in blatenje pred drugimi, prepričevanje osebe, da izgublja razum (t. i. gaslighting), preprečevanje stikov z bližnjimi, širjenje lažnih govoric, dejanja, s katerimi povzročitelj nadzoruje žrtev, na primer pregledovanje telefonskih, elektronskih ali drugih zasebnih sporočil in podobno.
Psihično nasilje je pogosto težko prepoznati. Žrtve opisujejo občutke zmedenosti, dvomov vase in v to, kaj se jim zares dogaja ter občutek ujetosti v odnos. Pogosto pripisujejo odgovornost za nasilje sebi. Neredko se počutijo povsem brez moči, da bi karkoli spremenile.
Telesno ali fizično nasilje je zloraba fizične moči, ki je usmerjena na telo, življenje ali imetje žrtve. Fizično nasilje v odnosu praviloma ni enkratno dejanje, temveč gre za stopnjevanje nasilja, ki se najpogosteje začne s psihičnim nasiljem. Pogosto se začne z blažjimi oblikami, npr. z odrivanjem ali klofuto in se sčasoma stopnjuje in postaja vedno bolj nevarno.
Nekateri primeri fizičnega nasilje so klofutanje, brcanje, udarci z roko ali predmeti, metanje predmetov proti osebi, v osebo ali po prostoru, odrivanje ali porivanje, namerno izpostavljanje nevarnostim (npr. prehitra vožnja, neupoštevanje ukrepov za zajezitev epidemije ...), zvijanje rok, polivanje s tekočino, ožiganje kože, neželeno striženje las, omejevanje gibanja, davljenje ali dušenje, odrekanje ali siljenje s hrano, napadi z orožjem, umor in podobna dejanja.
Spolno nasilje so vsa dejanja spolne narave, ki jih oseba čuti kot prisilo. To ne velja v primeru otrok. Otrok, ki doživlja spolno zlorabo, lahko spolno nasilje doživi kot igro in ne nujno kot nekaj neprijetnega, a gre kljub temu za spolno nasilje.
Kadar si osebe želijo aktivnosti spolne narave in vanjo privolijo brez fizične, psihične, ekonomske ali druge prisile, govorimo o spolnosti, v nasprotnem primeru govorimo o spolnem nasilju. Privolitev oziroma soglasje je svobodno aktivno sodelovanje oziroma svobodno podano soglasje (angl. affirmative consent). Lahko je dano z besedami ali dejanji. Privolitev v določeno spolno aktivnost ne pomeni privolitve v katerokoli spolno aktivnost. Enako velja za obliko spolnega odnosa. Če je oseba soglašala z določeno obliko spolnega odnosa, to ne pomeni, da bo s to obliko soglašala tudi vedno v prihodnosti. Kadar nekdo ni prepričan, ali oseba, s katero želi imeti spolni odnos, s tem soglaša, lahko to preveri z različnimi vprašanji, na primer: »Ti je tako OK?« »Ti paše?« »Naj raje neham?« »Greva bolj počasi?« »Še počakava?« »Ti je v redu?«
Nekateri primeri spolnega nasilja so neželeno otipavanje ali komentiranje telesa, slačenje ter dotikanje, ki si ga oseba ne želi oz. vanj ne privoli, siljenje h gledanju pornografskih vsebin, k masturbiranju, v oralni, analni in vaginalni spolni odnos, siljenje v spolni odnos z drugo osebo, posilstvo, prepovedovanje uporabe kontracepcijskih sredstev, odstranitev kondoma kljub nasprotovanju druge osebe in podobno.
Ekonomsko nasilje so vse oblike nadvladovanja, nadzorovanja, izkoriščanja oziroma poniževanja žrtve s pomočjo sredstev za preživetje ali z odrekanjem pravic, povezanih z zaslužkom. Zaradi ekonomskega nasilja lahko žrtev postane finančno odvisna od povzročitelja_ice, kar ji oteži prekinitev odnosa.
Primeri ekonomskega nasilja so omejevanje pravice do zaposlitve, preprečevanje, da oseba razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, siljenje osebe v finančno odvisnost, zahteva po pokorščini, ker so dohodki osebe nižji, neplačevanje dodeljene preživnine za otroka, prisiljevanje v sklepanje pogodb ali jemanje posojil, opuščanje obveznosti preživljanja članov ali članic družine, prelaganje celotnega finančnega bremena za preživljanje družine na žrtev in podobno.
Nasilje preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja
Nasilje lahko preprečujemo in ustavljamo le z ničelno toleranco do nasilja, kar pomeni, da vse oblike in vrste nasilja dosledno ustavljamo, na njih opozarjamo in jih preprečujemo. Nujno je, da so družbena sporočila o ničelni toleranci in nedopustnosti nasilja jasna in vseprisotna. Ustrezen odziv okolice na vsak konkreten dogodek nasilja je ključen.
Nasilje je možno v družbi, ki nasilje dopušča in kjer si oseba lahko dovoli uporabo nasilja. Mnogi z nasiljem prenehajo, ko dobijo jasno sporočilo, da njihovo ravnanje ni le nedopustno, temveč tudi kaznivo dejanje, še posebno, če ga z intervencijo posredujejo državne institucije.
Za prenehanje uporabe nasilja je potrebna osebna odločitev in učenje nenasilnih oblik komunikacije
Poleg jasnih sporočil okolice in intervencije državnih institucij, je za prenehanje uporabe nasilja potrebna tudi osebna odločitev in učenje nenasilnih oblik vedenja. Oseba potrebuje nove, bolj konstruktivne veščine za stik z okolico ter priložnost, da kritično pretrese svoja prepričanja in začne spreminjati tista, ki ji dovoljujejo, omogočajo in opravičujejo uporabo nasilja.
Nujno je, da so na voljo programi za povzročitelje nasilja, ki ponujajo možnost učenja ustreznega načina komuniciranja, soočanja z neprijetnimi občutki in stisko ter reševanja notranjih ter zunanjih konfliktov. Vsak se lahko odloči, da bo prenehal z uporabo nasilja.
LJUBLJANA
01 4344 822
031 770 120
TRR ZA DONACIJE:
SI56 0204 4001 3446 380
Matična št: 1160656
Davčna št: 91885566
STATUS HUMANITARNE ORGANIZACIJE
ENOTA KOPER
05 6393 170
031 546 098
Vojkova cesta 1, Ljubljana