Nekategorizirane vsebine

Mit: To ni bilo posilstvo, bil je le grob spolni odnos.

Dejstvo: Posilstvo je oblika spolnega nasilja, je nasilen poseg v človekovo dostojanstvo in osebno integriteto ter popolnoma nesprejemljivo dejanje. Ne moremo in ne smemo ga enačiti z grobim spolnim odnosom, na katerega pristaneta oba udeleženca. Posilstvo je način, da človek drugega človeka poniža in prizadene, ga podredi in ga poskuša nadzirati. Želi mu odvzeti moč in na nedopusten način uresničiti svoje interese.

Mit: Spolno nasilje se je zgodilo le, če je prišlo do posilstva.

Dejstvo: Spolno nasilje so vsa dejanja, povezana s spolnostjo, ki jih oseba čuti kot prisilo. Izjema je spolno nasilje nad otroki, kjer ni nujno, da otrok določeno dejanje spolnega nasilja razume kot prisilo, kar ne pomeni, da ne gre za spolno zlorabo. Spolno nasilje je vdor v telesno integriteto in dostojanstvo žrtve ter omejuje njeno pravico do odločanja o lastnem telesu in prekorači osebne meje.

Pomembno je, da spolnega nasilja ne povezujemo zgolj s fizično prisilo oziroma s silo ter da se ne osredotočimo na to, ali žrtev morda ni izrazila svojega nestrinjanja. Velikokrat je za žrtve v trenutku napada varneje, če se ne upirajo, kar pa ne pomeni, da so na zlorabo pristale. Spolno nasilje se pogosto dogaja tudi v partnerski zvezi, kjer povzročitelji večinoma uporabljajo bolj prikrite oblike prisile.

Mit: Ženske rečejo ne, ko mislijo da.

Dejstvo: Če ženska (ali moški) reče »ne«, tako tudi misli. V okoliščinah, kjer sta naša varnost in integriteta ogroženi, nimamo potrebe po tem, da bi dajali netočna sporočila. Če zmoremo, vedno povemo, kar si želimo in česa ne. Se pa lahko zgodi, da je za žrtev varneje, da se posilstvu ne upirajo, saj s tem preprečijo, da bi jih povzročitelj še bolj poškodoval. Dogaja se tudi, da žrtve, zaradi šoka, ki ga ob spolnem napadu doživijo, otrpnejo ali »zmrznejo« in ne zmorejo izraziti svojega nestrinjanja ali se upreti. To ne pomeni, da so na posilstvo pristale. Zato odsotnost jasno izraženega nestrinjanja ni dejstvo, s katerim lahko nasilje »obrazložimo« ali celo opravičimo. Tudi če oseba ne zmore jasno izraziti svojega nestrinjanja, še ne pomeni, da je pristal_a.

Mit: Nekatere ženske uživajo ob spolnem nasilju.

Dejstvo: Žrtve posilstva v posilstvu ali drugih oblikah spolnega nasilja ne uživajo. Če se zgodi, da žrtvino telo odreagira na dotike povzročitelja, še ne pomeni, da žrtev v nasilju uživa ali da je na nasilje pristal_a. Naše telo se lahko odzove, kljub temu da si dotikov ne želimo, ali smo vanje prisiljeni.

Mit: Dekleta ali fantje, ki jih zlorabljajo, pogosto zlorabi ne nasprotujejo, torej jim je všeč. Če se zgodi več kot enkrat, potem so si tudi sami_e želeli_e.

Dejstvo: Dekleta ali fantje, ki jih zlorabi odrasla oseba, so velikokrat ob zlorabi zelo zmedeni. Čutijo, da je tisto, kar odrasli z njimi počne, neprimerno, vendar velikokrat ne zmorejo ali ne znajo postaviti meje. Včasih zato, ker je povzročitelj nekdo, ki ga imajo radi, včasih, ker jim povzročitelj grozi, da se bo njim ali njihovim bližnjim zgodilo kaj slabega, če bodo komu povedali za zlorabo in/ali jim vzbuja občutke sramu in krivde, da so sami krivi za zlorabo. Vse to povzročitelju omogoča, da z zlorabo nadaljujejo in jo ponavljajo ter da odgovornost za nasilje prenesejo na žrtev - čeprav je odgovornost za povzročanje nasilja vedno in v celoti na strani povzročitelja. Ker žrtev ne zmore razkriti zlorabe, ali pa ji_mu okolica ne verjame ali se pretvarja, da se zloraba ne dogaja, se lahko zgodi, da se zlorabljanje dogaja dlje časa, tudi več let. To nikakor ne pomeni, da so žrtve kakorkoli pristale na zlorabo ali si jo želijo.

Mit: Ženske izzivajo z obleko, s tem »vabijo« moškega.

Dejstvo: Vsaka ženska ima pravico, da se oblači tako, kakor ji je všeč, tako, kakor si želi in tako, da se v sebi in svojih oblačilih dobro počuti. Kratko krilo ni povabilo v spolni odnos. Množična kultura in mediji naredijo veliko škode s tem, ko žensko telo seksualizirajo in mu pripišejo zgolj vlogo spolnega objekta. Žensko telo ni družbena last, zato ima o svojem telesu in načinu oblačenja vsaka ženska pravico odločati sama.

Mit: Ženske tvegajo, ko gredo ven same.

Dejstvo: Svet bi moral biti varen za vse in vsi naj bi imeli pravico do izhoda kadarkoli in kjerkoli. Soodgovornost za varno okolje brez nasilja je domena vseh nas in ni stvar, za katero bi morale skrbeti izključno ženske. Odgovornost za nasilje je vedno izključno na strani povzročiteljev nasilja - vedenje žrtve, oblačenje žrtve ali kakršnakoli druga okoliščina ne more biti izgovor za odločitev, da se ljudje vedejo nasilno.

Mit: Dekleta zapeljujejo starejše moške ali se prezgodaj razvijejo in so »podivjane«.

Dejstvo: Dekleta se v fazi svojega odraščanja znajdejo v obdobju, ko se njihovo telo začne razvijati. Razvito telo, ki pričenja dobivati značilne lastnosti odraslega ženskega telesa, še ni zagotovilo, da je dekle osebnostno zrelo za spolni stik. Poleg fizičnega razvoja telesa poteka vzporedno tudi psihološki in socialni razvoj. Mladostniki in mladostnice začenjajo preizkušati svoje meje in meje drugih ljudi. Takrat je odgovornost odraslih oseb, da jim pokažejo, kaj so meje, kako je pomembno, da jih znamo postaviti in obenem spoštujemo meje drugih ljudi. Pomembno je tudi, da se z njimi pogovarjamo o spolnosti in medosebnih odnosih ter jim podajamo informacije o stvareh, ki jih v tem obdobju zanimajo.

Mit: Spolno nasilje se dogaja ženskam iz revnejših območij; ženskam, ki so spolno aktivne in s tem tvegajo; tistim, ki so doživljale nasilje v otroštvu. Spolno nasilje se dogaja dekletom iz problematičnih družin, velikih družin, iz izoliranih kmečkih družin; tistim, ki so se prezgodaj razvile; tistim, katerih matere so izrabljali …

Dejstvo: Spolno nasilje se lahko zgodi vsaki ženski in vsakemu moškemu, ne glede na to, kakšno je njeno_njegovo kulturno ozadje, etnična pripadnost, ekonomski status, spolna usmerjenost, spolna identiteta, nacionalnost … Torej, ne glede na katerokoli osebno okoliščino. Enako velja za povzročitelje; zmotno bi bilo misliti, da obstaja določena skupina moških, ki vedno povzroča nasilje ali skupina moških, ki nasilja nikoli ne povzroča.

Ženske imajo pravico odločati o svojem telesu in o tem, ali bodo spolno aktivne ali ne. Vstopanje in izstopanje iz partnerskih odnosov in menjavanje spolnih partnerjev oz. partnerk je nekaj, o čemer lahko odrasla ženska odloča sama in po svoji volji. Intimna razmerja žensk se tičejo le njih samih in niso družbena last, niti stvar družbene regulacije.
Dejstvo, da je ženska v otroštvu doživela nasilje ali spolno zlorabo, še ne pomeni, da jo bo tudi kasneje. Če je že imela tovrstno izkušnjo, to lahko še poveča njeno občutljivost pri prepoznavanju ogroženosti ter ji pomaga, da pravočasno poskrbi za svojo varnost.

Ne obstaja določen tip družine, pri katerem bi lahko predvidevali ali predpostavljali, da bo kateri oz. katera od družinskih članov povzročal_a spolno nasilje nad otroki. Če bi kaj takega lahko predvidevali, bi spolne zlorabe najverjetneje lahko preprečili.

Če je mati deklice oz. dečka doživela spolno nasilje, to ne poveča možnosti, da bo nasilje doživel tudi otrok. Njena izkušnja lahko vpliva na to, da bo znala svojega otroka zaščititi bolje, kot je bila zaščitena sama.

Mit: Ženske podajajo lažne prijave, da se maščujejo moškemu.
Dejstvo: Da se ženska, ki je bila žrtev spolnega nasilja, odloči za prijavo, potrebuje veliko poguma, podpore in mora biti pripravljena na to, da bo izpostavljena. Svojo izjavo bo morala podati večkrat in s tem znova in znova podoživljati dogodek nasilja. Morda se bo v sodni dvorani morala soočiti tudi s prisotnostjo povzročitelja ter tvegati, da bodo njeno izjavo poskušali ovreči ali jo označiti za neresnično. Večkrat bo morala zbrati pogum, da proces nadaljuje. Lahko se zgodi, da tudi odzivi družine niso vedno podporni, še posebno, če gre za spolno nasilje, ki je bilo povzročeno s strani katerega od družinskih članov. Velikokrat se zgodi, da se družinski člani in članice težko soočijo z dejstvom, da je nekdo v njihovi družini zmožen tovrstnega vedenja in zato odgovornost za zlorabo raje pripišejo žrtvi. Domneva, da se ženske s prijavo želijo maščevati, je največkrat zgrešena in lahko služi le kot izgovor povzročiteljev nasilja. Naše izkušnje kažejo, da so lažne prijave na področju prijavljanja vseh oblik nasilja zelo redke.

Mit: Žrtve nasilja bi za nasilje morale komu povedati/bi lahko komu povedale.

Dejstvo: Osebe, ki so doživeli spolno nasilje, so zaradi prevladujočih napačnih prepričanj, ki so zelo razširjena v družbi, velikokrat prepričane, da so same krive za nasilje. Dejstva, da so doživele nasilje, se sramujejo in ga poskušajo prikriti. Lahko se zgodi, da nimajo zaupne osebe, s katero bi lahko varno podelile svojo izkušnjo ali pa jih je strah povzročiteljevih groženj. Predstava, da je odločitev, da lahko nekomu za dogodek poveš, enostavna in lahka, je zmotna. Žrtve lahko veliko tvegajo: da jim drugi ne bodo verjeli; da jih bodo prepričevali, da so za nasilje krivi same; da bodo nasilje opravičevali in se postavili na stran povzročitelja in drugo.

Vir:
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker: Spolno nasilje. Feministične raziskave za socialno delo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1996.

Spolno nasilje so vsa dejanja, povezana s spolnostjo, ki jih oseba čuti kot prisilo. Izjema je spolno nasilje nad otroki, kjer ni nujno, da otrok določeno dejanje spolnega nasilja razume kot prisilo, kar ne pomeni, da ne gre za spolno zlorabo. Spolno nasilje je vsakršno vedenje, ki ga oseba doživlja kot vdor v njeno telesno integriteto, ki omejuje njeno pravico do odločanja o lastnem telesu ter prekorači osebne meje.

Pomembno je, da spolnega nasilja ne povezujemo zgolj s fizično prisilo oziroma s silo ter da se ne osredotočimo na to, ali žrtev morda ni izrazila svojega nestrinjanja. Velikokrat je za žrtve v trenutku napada varneje, če se ne upirajo, kar pa ne pomeni, da so na zlorabo pristale. Spolno nasilje se pogosto dogaja tudi v partnerski zvezi, kjer povzročitelji večinoma uporabljajo bolj prikrite oblike prisile.

Nekaj primerov spolnega nasilja:

neprimerne pripombe o telesu/delih telesa žrtve, namigovanje na spolnost;
neželeno dotikanje, poljubljanje, božanje;
neželeno otipavanje;
siljenje osebe v spolne prakse, ki si jih ne želi;
zahteva po spolnem odnosu v zameno za službo, za napredovanje v službi, za višje ocene …;
prikazovanje revij, slik, posnetkov s spolno vsebino žrtvi, če žrtev tega ne želi;
siljenje žrtve v proizvajanje materiala s spolno vsebino;
neprimerno razkazovanje svojega golega telesa, slačenje in razkazovanje genitalij, ki ga žrtev ne želi;
zahtevanje od žrtve, da razkazuje svoje golo telo in/ali genitalije;
masturbacija v prisotnosti žrtve brez pristanka žrtve;
zahteva, da žrtev masturbira pred storilcem, čeprav tega ne želi;
posilstvo;
vtikanje predmetov v nožnico ali v danko;
spolno suženjstvo ali trpinčenje;
prisiljevanje v prostitucijo …

Spolna zloraba otroka

Spolna zloraba otroka je vsako dejanje osebe, ki z zlorabo odnosa, svojega privilegiranega položaja, moči in vpliva nad otrokom, otroka prisili ali zavede v spolnost ali dejanja s spolno konotacijo, z namenom zadovoljitve lastnih potreb po nadzoru in moči, lahko tudi z namenom zadovoljitve svojih spolnih potreb. Spolna zloraba otroka je kršitev etičnih, moralnih in socialnih norm ter zakonskih določil.

Navkljub splošnemu mnenju, spolne zlorabe ne povzročijo samo osebe, ki so pedofili. Pedofili so ljudje, ki imajo spolno nagnjenje izključno do otrok. Večina odraslih, ki zlorabljajo otroke, niso pedofili. Med osebami, ki spolno zlorabljajo otroke, so pedofili v manjšini. Večina povzročiteljev spolne zlorabe so osebe, ki imajo običajna spolna nagnjenja in ni nujno, da jih otroci spolno privlačijo. Gre za osebe, ki s spolno zlorabo otrok na nedopusten način zadovoljujejo svojo potrebo po nadzoru in moči.

Vsaka žrtev doživlja zlorabo na svoj način. Ne smemo pričakovati, da so z zlorabo vse žrtve nepopravljivo zaznamovane. Pri delu z žrtvami spolnih zlorab je pomembno poslušati, kaj žrtve povedo in kako same ovrednotijo vpliv zlorabe na njihovo življenje.

Več o spolni zlorabi otrok si lahko preberete v našem priročniku Preprečevanje in prepoznavanje spolnih zlorab otrok.

Napačne predstave o spolnem nasilju

Napačna prepričanja o spolnem nasilju pogosto preprečujejo žrtvam, da bi se poistovetile z dejstvom, da so bile zlorabljene. Mite in napačna prepričanja je potrebno zamenjati z dejstvi o spolnem nasilju.

Nekatera napačna prepričanja so:

Povzročitelj je najpogosteje neznana oseba, ki napade na temnem kraju.
Povzročitelj naj bi žrtev napadel v temni ulici, na samem in pri napadu uporabil fizično silo. Spolno nasilje se v resnici najpogosteje dogaja doma, v znanem okolju. Dejstvo je, da je večina žrtev zlorabljenih s strani svojih partnerjev, očetov, bratov, bližnjih sorodnikov, sosedov, včasih pa tudi mam, partneric in sester.
Povzročitelji nasilja imajo težave v duševnem zdravju ali težave z zasvojenostjo.
Čeprav ljudje pogosto verjamejo, da imajo povzročitelji nasilja težave z duševnim zdravjem ali, da so med napadom pod vplivom alkohola ali drugih drog, resnica ni taka. Povzročitelji spolnega nasilja namreč ne spadajo v skupino ljudi, ki bi imela opazno več težav v duševnem zdravju kot povprečna populacija. Prav tako alkohol ni razlog, zaradi katerega bi povzročili spolno nasilje, saj velika večina oseb pod vplivom alkohola ne povzroča spolnega nasilja.
Povzročitelji spolnega nasilja ne morejo obvladati svoje spolne sle.
Izvajanje spolnega nasilja je dejanje moči in nadzora in ne dejanje za potešitev spolne želje. Cilj povzročitelja je pridobiti premoč, ponižati žrtev in jo spraviti v podrejen položaj. Z agresivnim, nasilnim in sovražnim dejanjem povzročitelj žrtev razvrednoti, nadvlada, poniža in osramoti.
Žrtev sama izzove spolno nasilje.
Še vedno je precej prisotno prepričanje, da žrtev sama izzove spolno nasilje s svojim načinom oblačenja ali vedenja, torej so soodgovorne zanj. Ljudje prelagajo odgovornost za nasilje na žrtev tudi takrat, ko je žrtev spolnega nasilja v času dogodka pod vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih substanc. To seveda ne drži. Za kakršnokoli nasilje je vedno odgovoren tisti, ki ga povzroča in nikoli tisti, ki ga doživlja.
Ženske si spolno nasilje izmislijo.
Velikokrat povzročitelji prepričujejo okolico in sebe, da je žrtev spolno nasilje želela ali da si je dejanje izmislila. V organizacijah, kjer delamo z žrtvami nasilja, vemo, da so lažne prijave spolnega nasilja izredno redke. Večina žrtev si prijave spolnega nasilja sploh ne želi in jo zaradi strahu pred sekundarno viktimizacijo ali maščevanjem povzročitelja odklanja. Uradne statistike kažejo le majhen delež vsega spolnega nasilja, ki ga osebe doživljajo.
Moški ne more biti žrtev spolnega nasilja. Povzročitelji so vedno moški.
Vsakdo je lahko žrtev spolnega nasilja - ne glede na spol, spolno identiteto, starost, spolno usmerjenost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Zaradi stereotipnih prepričanj, ki se pripisujejo moškemu biološkemu spolu (sposobnost braniti se; »prenesti« težke izkušnje, ne da bi ob tem karkoli čutili ali pokazali svoja čustva …) in zaradi stereotipa, da so samo ženske lahko žrtve spolnega nasilja, imajo lahko moški težave pri prepoznavanju sebe kakor žrtve spolnega nasilja.
Predstava, da so povzročitelji spolnega nasilja samo moški, je napačna. Povzročiteljice spolnega nasilja so tudi ženske, čeprav je to redkeje. Prav tako so žrtve spolnega nasilja tudi dečki in moški.
Posilstva in zlorabe se dogajajo tudi v LGBTIQ partnerskih razmerjih, ne le v heteroseksualnih.

Več o napačnih prepričanjih si lahko preberete tudi v poglavju Miti in stereotipi o spolnem nasilju

Varne hiše za ženske in otroke, žrtve nasilja

Društvo za nenasilno komunikacijo, Varna hiša za ženske in otroke, žrtve nasilja, tel. 031 736 726
Društvo SOS telefon, Zatočišče za ženske in otroke žrtve nasilja, Ljubljana, tel. 080 1155
Center za socialno delo Posavje, Zavetišče "Pepcin dom", tel. 07 4904 950, 051 387 810
Društvo življenje brez nasilja, Varna hiša Novo Mesto, tel. 07 3326 895, 031 393 614
Društvo Regionalne varne hiše:
- Enota Celje, tel. 03 4926 356
- Enota Velenje, tel. 03 8976 690
- Enota Slovenj Gradec, tel. 02 8829 435
Center za socialno delo Maribor, Varna hiša Maribor, tel. 02 4801 186, 02 4801 187
Center za socialno delo Spodnje Podravje, enota Ptuj, Varna hiša Ptuj, tel. 02 7875 631, 051 368 299
Varna hiša Pomurja, Društvo varnega zavetja, tel. 031 442 200, 02 5848 390
Društvo za pomoč ženskam in otrokom, žrtvam nasilja, Varna hiša Gorenjske, tel. 051 200 083
Varna hiša Karitas za Primorsko, tel. 041 331 639, 05 3300 234
Center za socialno delo Južna Primorska, enota Sežana, Regijska varna hiša Kras, tel. 070 754 530, 05 6202 442
Varna hiša Stigma, tel. 030 696 398

Krizni centri za ženske in otroke, žrtve nasilja

Društvo Ženska svetovalnica, Krizni center, tel. 031 233 211
Center za socialno delo Južna Primorska, Krizni center za žrtve nasilja Južna Primorska, tel. 05 903 9590, 040 303 669
Center za socialno delo Maribor, Krizni center, tel. 031 776 102

Krizni centri za mlade

Ljubljana, Ravbarjeva 11 A, Ljubljana, tel. 01 4369 247
Maribor, Trubarjeva ulica 27, Maribor, tel. 02 2502 660 (61), 031 776 102
Celje, Ipavčeva 8, Celje, tel. 02 4930 530
Radovljica, Kresnička, Alpska cesta 15, Lesce, tel. 04 5316 930
Slovenj Gradec, Ozka ul. 1, Slovenj Gradec, tel: 02 8850 111
Murska Sobota, Lendavska ulica 15a, Murska Sobota, tel: 031 304 601
Krško, C. krških žrtev 11, Krško, tel: 041 795 885
Nova Gorica, tel: 08 2052 460, 051 635 115
Koper, tel: 05 663 45 90, 041 303 203

Krizni center za otroke

Palčica - Krizni center za otroke, Brvace 41, Grosuplje, tel: 040 194 193

Druge organizacije, ki delujejo na področju nasilja

Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja
Društvo ženska svetovalnica, tel. 01 2511 602, 040 359 909
Društvo Ključ - Center za boj proti trgovini z ljudmi, tel. 031 613 000, 080 1722
Center za pomoč osebam (žrtvam) z izkušnjo kaznivega dejanja - Papilot, tel. 01 5241 240, 051 665 186
Zavod Emma, tel. 01 4254 732, 080 2133
Beli obroč, tel. 01 430 54 90, 040 772 276
Svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše:
- Ljubljana, Gotska 18, tel. 01 5837 500
- Maribor, Lavričeva 5, tel. 02 2349 700
- Koper, Cankarjeva 33, tel. 05 6273 555, 05 6272 515
Zavod Center za pomoč mladim, tel. 01 4382 210, 031 323 573
Društvo življenje brez nasilja, tel. 07 3326 895, 031 393 614
Združenje proti spolnemu zlorabljanju, tel. 080 2880
Društvo gibalno oviranih invalidov VIZIJA

Organizacije za pomoč otrokom v primerih nasilja

Svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše
Krizni centri za mlade
Krizni center za otroke
Društvo Center za pomoč mladim, tel. 01 4382 210, 031 323 573
TOM - Telefon za otroke in mladostnike, tel. 116 111
MISSS - Mladinsko informativno svetovalno središče Slovenije, tel. 01 500 40 40
Mladinsko informacijski center – MIC, tel: 01 4399 790, 031 416 871
To sem jaz
Varne točke
Sezam - združenje staršev in otrok, tel: 01 2511 219

Ostalo

Varnostni načrt, kadar živite s partnerjem, ki do vas povzroča nasilje

Varnostni načrt, ko se odločite za odhod od partnerja, ki do vas povzroča nasilje

Varnostni načrt po umiku

Izdelava varnostnega načrta z otroki in mladimi

KADAR ŽIVITE S PARTNERJEM, KI DO VAS POVZROČA NASILJE

Ob izbruhu nasilja se ne odmikajte v sobe, ki nimajo izhoda. Izogibajte se kuhinji (noži …), kopalnici in stopnicam.
Ne stecite v sobo, kjer so otroci, ker lahko partner poškoduje tudi njih. Naučite jih, naj se ob izbruhu nasilja odmaknejo in vam ne skušajo pomagati. Če so dovolj stari, jih morda lahko naučite poklicati policijo. Ko pokličejo 113, naj povedo priimek, ki je na vratih, naslov in kaj se dogaja.
Z otrokom se pogovorite, kako naj ravna ob izbruhu nasilja (naj gre do sosedov, pokliče policijo …).
Ko se fizičnemu nasilju ne morete izogniti, se postavite v položaj, ki vam bo povzročil najmanj poškodb (zvijte se v klobčič, glavo si zaščitite z rokami).
Izogibajte se nošenju rut, šalov ali dolgega nakita, s katerim vas lahko povzročitelj zadavi.
Vedno imejte pri sebi (ali na istem mestu, kjer jih boste lahko v naglici zagrabili) svoje osebne dokumente ter dokumente otrok (zdravstvena kartica, osebna izkaznica, vozniško dovoljenje ...).
Vedno imejte pri sebi napolnjen telefon. V spomin shranite pomembne številke za hitro klicanje. Klic policije ali reševalcev je brezplačen.
Če je možno, povejte vsaj eni sosedi_u o nasilju in jo prosite, naj pokliče policijo, če bo slišala krike ali klice na pomoč.
Beležite vse dogodke nasilja, če se boste kdaj v prihodnosti odločili za prijavo. Zapise hranite nekje, kjer jih partner ne bo iskal oziroma našel, če je možno, izven doma.
Če ste poškodovani, pojdite k zdravnici_ku. Na skrito mesto shranite dokumentacijo o poškodbah.
Poskusite ohraniti odnos vsaj z eno osebo, ki ji zaupate.
Poskusite ohraniti vsaj eno dejavnost izven doma (odhod v trgovino, sprehod s psom, odnašanje smeti …).
Če je možno, čim pogosteje zamenjajte gesla za dostop do elektronske pošte, družabnih omrežij (Facebook …) in spletnega bančništva, da omejite možnosti partnerjevega nadzora.

KO SE ODLOČITE ZA ODHOD OD PARTNERJA, KI DO VAS POVZROČA NASILJE

S seboj vzemite le najnujnejše zase in otroke. Ko boste na varnem, se lahko s spremstvom policije odpravite po ostale osebne stvari.

Vzemite:
- pomembne dokumente (osebna izkaznica, zdravstvena izkaznica, vozniško dovoljenje, rojstni listi otrok, poročni list, najemna ali kupoprodajna pogodba … ),
- ključe od stanovanja in ključe od avta,
- zdravila za vas in otroke, ki jih morate redno jemati,
- telefon in polnilec za telefon,
- denarnico,
- pomembne telefonske številke.
Poskrbite, da partner ne bo opazil, da se pripravljate na odhod. Če hodite v službo, se odpravite kot običajno, če peljete otroka v vrtec, to storite takrat. Če ste večino časa doma, odidite, ko partnerja ni doma.
Odmaknite se nekam, kjer vas partner ne bo iskal (v varno hišo, k prijateljici, ki je ne pozna …).
Če imate to možnost, shranite pri prijateljici ali sorodnikih potovalko z najnujnejšimi osebnimi stvarmi, kopijami pomembnih dokumentov, nujnimi zdravili ter rezervnimi ključi od avta in stanovanja.
Če imate možnost, se za pripravo varnostnega načrta ob odhodu povežite z nevladno organizacijo za pomoč žrtvam nasilja ali pristojnim centrom za socialno delo.

PO UMIKU

V domu namestite čim več varnostnih mehanizmov (dodatne ključavnice, varnostna vrata, alarm, zunanje luči na senzor …).
Vedno imejte pri sebi napolnjen telefon s hitrimi povezavami.
Pokličite policijo, če se vaš bivši partner ponovno vede nasilno (želi vlomiti v vaše stanovanje, vam grozi …).
Otroke naučite svojo telefonsko številko in številko policije, če jih bivši partner ugrabi.
Razmislite o zamenjavi telefonske številke.
Razmislite, komu lahko poveste svoj novi naslov, da ga ne bo izvedel bivši partner.
Bodite pozorni, kakšne informacije o sebi posredujete na spletnih omrežjih.
Izključite GPS na telefonu ali v avtu, če obstaja možnost, da vas partner preko naprave izsledi.
Na pošti uredite preusmeritev pošiljk.
Razmislite o prijavi nasilja, saj vam pomaga zagotavljati dolgoročno varnost.
Razmislite o postopkih za zaščito po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (prepoved približevanja, izselitev povzročitelja iz skupnega stanovanja …).
Če ima bivši partner do vas prepoved približevanja, prosite sosede, če je to mogoče, naj pokličejo policijo, ko ga vidijo v bližini.
V šoli ali vrtcu povejte, kdo lahko pride po otroke in jih opozorite, če ima oče prepoved približevanja ali stikov. Izročite jim kopijo sodne odločbe ali odredbe.
Izogibajte se samotnim ulicam in parkiriščem.
Zamenjajte gesla za dostop do elektronske pošte, družabnih omrežij (Facebook …) in spletnega bančništva.

IZDELAVA VARNOSTNEGA NAČRTA Z OTROKI IN MLADIMI

Našteti samozaščitni ukrepi vam sicer lahko pomagajo, a vsem ukrepom navkljub se še vedno lahko zgodi, da vas bo partner ponovno napadel. Za nasilje, ki ga nad vami povzroča partner, niste nikoli krivi sami! Spregovorite o nasilju, iščite pomoč. Pravico imate živeti varno.

Rešite test! Če se strinjate vsaj z eno trditvijo v posameznem vprašanju, obkrožite DA.

Ali vam parter jemlje vaš denar, vam onemogoča dostop do vajinega skupnega denarja, je prevzel popoln nadzor nad odločanjem in gospodarjenjem v družini?	(DA) - (NE)	Ali je vaš partner psihično, fizično in/ali spolno nasilen do otrok?	(DA) - (NE)
Ali vaš partner uničuje vajino skupno lastnino, vaše osebne stvari oziroma vašo lastnino?	(DA) - (NE)	Ali vam partner onemogoča dostop do dela ali službe, vam preprečuje izhod ali vstop v stanovanje, vam prepoveduje ali onemogoča uporabo avtomobila?	(DA) - (NE)
Ali vaš partner prelaga svoje odgovornosti in dolžnosti na vas, odklanja delo in skrb za družino?	(DA) - (NE)	Ali partner ustrahuje vas ali vaše otroke z nevarno vožnjo z avtomobilom ali motorjem, kljub temu, da ste mu jasno povedali, da vas je strah?	(DA) - (NE)
Ali vaš partner zahteva vašo pokorščino, se obnaša do vas kot do sužnje, gospodinjske pomočnice?	(DA) - (NE)	Ali vam partner prepoveduje ali onemogoča telefonske in/ali osebne stike z drugimi ljudmi?	(DA) - (NE)
Ali vam partner govori: »Saj ničesar ne znaš, ničesar ne narediš prav, kakšna mati pa si, saj ne znaš poskrbeti za otroke, iz tebe ni nič, vsakdo to naredi bolje.«	(DA) - (NE)	Ali vaš partner kriči na vas, vas žali (vas npr. zmerja s prasico, kurbo, cipo, psico, kravo, kuro, kozo, kuzlo), žali in napada ljudi, ki jih imate radi, vašo družino in prijateljice/prijatelje?	(DA) - (NE)
Ali vaš partner uporablja otroke proti vam, vam grozi, da jih bo odpeljal ali jim kaj naredil, se z vami »pogovarja« preko otrok?	(DA) - (NE)	Ali vaš partner kritizira in zasmehuje vaša čustva, mnenja, prepričanja?	(DA) - (NE)
Ali vam partner namerno zbuja občutke krivde (vam npr. govori: »Prava mama ne bi nikoli naredila česa takega!«)?	(DA ) - (NE)	Ali vaš partner pravi, da je bil nasilen, ker je bil pijan, pod stresom, mu je padla tema na oči, ni vedel kaj dela?	(DA) - (NE)
Ali vas partner neprestano obtožuje, da ga varate in se spogledujete, si izmišlja zgodbe o tem, kdaj in s kom ste ga prevarali?	(DA) - (NE)	Ali vas partner zalezuje, nadzoruje preko telefona, elektronske pošte?	(DA) - (NE)
Ali vas partner prepričuje, da ste nori, da z vami nekaj ni v redu, da potrebujete psihiatrično pomoč?	(DA) - (NE)	Ali vaš partner od vas zahteva, da se oblačite drugače (bolj/manj seksualno), grdo govori o vašem telesu?	(DA) - (NE)
Ali vam partner grozi, da bo nekaj storil, če ga zapustite (vam, sebi ali komu drugemu)?	(DA) - (NE)	Ali vas partner na kakršenkoli način kaznuje?	(DA) - (NE)
Ali vas partner pritiska ob zid, stoji ali sedi na vas, vas nasilno dviga s tal, vas nosi proti vaši volji, udarja z roko, predmetom, vas buta ob predmete ali jih meče v vas, vas brca, vleče za lase, davi, poriva, pljuva, vam zvija roke, vas lovi?	(DA) - (NE)	Ali vas partner prepričuje, da ste slabi v spolnosti, se dotika vašega telesa, ko tega ne želite, vas posiljuje ali sili v spolne aktivnosti, ki jih ne želite (npr. vaginalni, oralni, analni spolni odnos, gledanje in posnemanje pornografskih filmov in revij, fotografiranje, snemanje)?	(DA) - (NE)
Ali vam partner grozi, da vas bo pretepel, ubil, psihično uničil, vam grozi z orožjem?	(DA) - (NE)

Za ogled rezultatov kliknite REZULTATI

Vir: Priloga One: NASILJE! Kaj lahko storim, 2007, izdajatelj: Društvo za nenasilno komunikacijo, prilogo so pripravile nevladne organizacije: Amnesty International Slovenije, Društvo KLJUČ - Center za boj proti trgovini z ljudmi, Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja, Društvo Ženska svetovalnica, Zavod Emma - Center za pomoč žrtvam nasilja

Stran 14 od 20

Miti in stereotipi o spolnem nasilju

Kaj je spolno nasilje?

Koristne povezave

VARNOSTNI NAČRT ZA ŽENSKE, ŽRTVE NASILJA

Vprašalnik: Ali doživljate nasilje?

O nas