Program omogoča uporabnicam samostojno bivanje v petih ločenih stanovanjskih enotah, vključno s strokovno podporo za reševanje njihove specifične življenjske situacije. Namenjen je ženskam, žrtvam nasilja, ki niso več neposredno ogrožene, a zaradi različnih razlogov še nimajo rešene svoje situacije ali za ženske, ki imajo sinove, starejše od petnajst let ali se zaradi različnih osebnih okoliščin ne zmorejo prilagoditi specifičnih pravilom bivanja v varni hiši.

Program temelji na strokovni podpori žrtvi nasilja pri aktivnem reševanju njene dolgoročne življenjske situacije in je praviloma namenjena ženskam, žrtvam nasilja, ki so zaključile z bivanjem v Varni hiši.

Varna hiša je stanovanjska hiša, ki predstavlja varen prostor, kamor se lahko pred nasiljem odmaknejo ženske in njihovi otroci. Čeprav se na zunaj prav nič ne razlikuje od ostalih družinskih hiš, jo od njih loči bistvena značilnost – v varni hiši je z raznimi ukrepi v največji možni meri poskrbljeno za varnost stanovalk in njihovih otrok, med drugim tudi s tajnostjo lokacije.

Bivanje v hiši je omejeno na največ eno leto. V tem času je vsaka stanovalka deležna psihosocialne pomoči in svetovalne podpore. V hiši so zato zaposlene svetovalke in oskrbnica, ki so prisotne vse delavnike, sicer pa so ves čas, tudi ponoči, dosegljive na dežurnem telefonu. Vsaka stanovalka ima svojo svetovalko, ki ji med drugim pomaga tudi pri urejanju vseh potrebnih postopkov, stanovalka se lahko odloči tudi za spremstvo in zagovorništvo na različnih inštitucijah (npr. na sodišču, centru za socialno delo). V skladu z individualnim varnostnim načrtom sodelavke varne hiše sodelujejo s pristojno policijsko postajo.

Za sprejem je potreben uvodni razgovor, na katerem ženska predstavi svojo situacijo ter se hkrati seznani s pravili bivanja v hiši. Če se nato odloči za prihod, se dogovorimo za nastanitev, praviloma dan po uvodnem razgovoru. S seboj prinese toliko stvari, kolikor jih lahko spravi v sobo, saj v varni hiši ni prostora za shranjevanja večjih stvari (npr. hladilnikov ipd.).

V varni hiši Društva za nenasilno komunikacijo ima vsaka stanovalka svojo sobo s televizijo in radiem. Ostali prostori, na primer dnevna soba in kuhinja, terasa, vrt, so namenjeni skupni uporabi. V hiši imajo stanovalke računalnik z internetno povezavo, televizijo in knjige. V shrambi ima vsaka stanovalka svoj hladilnik in omarico za shranjevanje hrane. Pralni in sušilni stroji so v skupni uporabi, prav tako likalniki in sušilci za lase.

Stanovalke dobijo ob prihodu v hišo začetni paket z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, ves čas bivanja pa imajo na voljo vso posteljnino in brisače ter kuhinjo, opremljeno z vso posodo in pripomočki, kjer si kuhajo same.

Zaradi popolne tajnosti lokacije v varni hiši niso dovoljeni obiski, sicer pa predstavlja varna hiša začasni dom, kjer si vsaka stanovalka organizira vsakdan po svoje, upoštevajoč varnostne omejitve in prilagoditve, ki omogočajo sobivanje z drugimi stanovalkami. V hiši je prepovedano pitje alkohola ali uživanje psihoaktivnih snovi. Kajenje je dovoljeno na balkonu, terasi ali vrtu. Strogo so prepovedane vse oblike nasilja.

Za otroke so organizirana tedenska druženja s prostovoljkami Društva za nenasilno komunikacijo, ki so se izobraževale za delo z otroki z izkušnjo nasilja, vse stanovalke in njihovi otroci pa imajo možnost, da se brezplačno vključijo v terapijo, ki jo lahko nadaljujejo tudi po odhodu iz varne hiše.

Mesečni prispevek za stroške bivanja v varni hiši je enoten za vse varne hiše in znaša 30% denarne socialne pomoči, povišana za 10% denarne socialne pomoči za drugega in 5% denarne socialne pomoči za tretjega  otroka. V primeru, da se stanovalka znajde v hudi finančni stiski, se plačilo bivanja ureja v okviru njenih finančnih zmožnosti.

V Sloveniji je več varnih hiš in zavetišč ter trije krizni centri (glej: Povezave), dve varni hiši v Ljubljani pa delujeta v okviru programa Društva za nenasilno komunikacijo. Če potrebujete namestitev, nas lahko pokličete na telefonsko številko 031 736 726.

Veliko ljudi mora na poti iz nasilja sodelovati v najrazličnejših postopkih, zaradi česar so lahko v stiski, saj:

• jih pogosto še vedno ogroža povzročitelj nasilja,
• se soočajo z mnogimi posledicami nasilja,
• se okolica na njihovo težavo neprimerno odzove (pogosto jih pri poskusih, da bi se zavarovale, ne podpira ali celo ovira, minimalizira njihovo izkušnjo nasilja in podobno),
• v programih pomoči zaradi neznanja in posledičnega nestrokovnega ravnanja še vedno pogosto prihaja do sekundarne viktimizacije.

Spremstvo žrtvam nasilja omogoča, da:

• dobijo potrebne informacije (o zakonodaji, o postopkih, o službah);
• bolje zaščitijo svoje pravice;
• dobijo podporo, da lažje vzdržijo notranje in zunanje pritiske;
• imajo možnost, da se po zaključenem postopku pogovorijo, kako se počutijo, kako so doživele celoten postopek in naredijo načrt, kako bodo vztrajale na poti iz nasilja.

Program je brezplačen. Spremstva so možna v Ljubljani in Kopru, za spremstva v drugih krajih pa se je potrebno posebej dogovoriti, saj zaradi potnih stroškov niso vedno možna.

Program je namenjen odraslim in mladoletnim žrtvam nasilja.

Nepoznavanje problematike nasilja s strani zaposlenih na različnih institucijah pogosto pripelje do minimaliziranja ali zanikanja izkušenj v zvezi z nasiljem. Kadar žrtve v svoji stiski niso slišane in upoštevane, je veliko manjša verjetnost, da bo za njihovo varnost poskrbljeno, zato je v takih primerih dobro, da imajo možnost zagovorništva.

Svetovalka se lahko v vlogi zagovornice obrača na različne institucije in prispeva k temu, da bo izkušnja žrtve upoštevana in slišana. Pri tem uporabnice in uporabnike spodbuja, da v čim večji meri sami poskrbijo za zagovarjanje svojih pravic in zbiranje informacij, saj jim to daje večji občutek moči in obvladovanja situacije. V primerih, ko uporabnica ali uporabnik tega ne zmore, svetovalka pomaga v skladu z njenimi/njegovimi željami in interesi. V situacijah, ko gre za ogroženost mladoletne osebe ali osebe, ki iz različnih razlogov (hendikep ...) ne more sama izvesti ukrepov za svojo zaščito, svetovalka opravlja naloge socialnega zagovorništva po svoji presoji, v skladu z načeli Društva za nenasilno komunikacijo.

Svetovalka v okviru socialnega zagovorništva v primerih nasilja:

• Vzpostavlja sodelovanje s centri za socialno delo, šolami, vrtci, varnimi hišami, materinskimi domovi, kriznimi centri, domovi za starejše in drugimi organizacijami in institucijami.
• Opozarja osebe, ki v drugih institucijah in organizacijah delajo z žrtvijo nasilja,  na posebnosti in značilnosti situacij v primerih nasilja; predstavi jim posebnosti nasilja v družini in jih spodbuja, da to upoštevajo pri svojem delu.
• Pomaga pri organiziranju umika žrtve nasilja in njenih otrok iz okolja, v katerem doživlja nasilje.
• Z organizacijami in institucijami, ki sodelujejo z žrtvijo, se dogovori, da so obravnave in drugi postopki izvedeni na način, ki uporabnici ali uporabniku olajša sodelovanje v postopku.
• Spremlja uporabnico ali uporabnika pri stikih z drugimi organizacijami, pri ustnih obravnavah in timskih sestankih.
• Žrtvam nasilja pomaga pri pridobivanju pravnih informacij in organiziranju pravne pomoči, če tega zaradi različnih razlogov ne more storiti sama.
• Prijavlja nasilje na center za socialno delo ali policijo in daje pisne ali ustne pobude na centre za socialno delo, tožilstva in sodišča, da skličejo time, pospešijo postopke ali preučijo dodatne informacije.
• Piše ali pomaga pri pisanju pritožb na zapisnike, v katerih so zanemarjena ali nekorektno zavedena stališča oziroma besede uporabnice ali uporabnika.
• Piše ali pomaga pri pisanju pritožb na ravnanje strokovnih delavk in delavcev.
• Opozarja ministrstva, Urad varuha človekovih pravic in druge službe na sistemske pomanjkljivosti pri reševanju posameznega primera nasilja.

Program je brezplačen.